Še pred dvema desetletjema so bili veliki vosati kiti v teh vodah prava redkost. Danes se ob vzhodni Grenlandiji poleti zbirajo v tisočih, nova raziskava pa razkriva, kaj jih vleče tako daleč proti severu. Za njihovim prihodom se skriva velika sprememba, ki že preoblikuje življenje v arktičnih vodah.
Kiti med intenzivnim hranjenjem v morju. (foto: Getty Images / Unsplash+)
Še pred dvema desetletjema jih skoraj ni bilo
Vzhodna obala Grenlandije je bila dolgo območje, kjer je morski led velikim vosatim kitom omejeval dostop do obalnih voda. Grbavci, brazdasti in pritlikavi kiti so bili zato daleč na severu precej redkejši obiskovalci. Ko se je poletni morski led začel umikati, so se odprla tudi območja, ki so jim bila prej večinoma nedostopna.
Podatki kažejo, kako hitro se je slika ob grenlandski obali spremenila. V ladijskih raziskavah na tem območju do leta 2006 niso zabeležili niti enega grbavca. Leta 2007 so jih opazili sedem, leta 2015 že 26, leta 2024 pa so raziskovalci zabeležili približno 150 opažanj.
Številke iz nove raziskave so še precej večje. Avtorji študije, objavljene v znanstveni reviji Frontiers in Marine Science, za leto 2024 na širšem proučevanem območju ocenjujejo približno 4.000 grbavcev, 6.000 brazdastih in 4.500 pritlikavih kitov.
Pri tem je pomembna razlika med opažanji in velikostjo ocenjene populacije na območju. Podatki tudi ne pomenijo, da je na svetu nenadoma toliko več kitov. Živali so se lahko predvsem prerazporedile in začele uporabljati vode, kamor zaradi morskega ledu nekoč skoraj niso zahajale.
Zakaj prihajajo? Sledili so hrani proti severu
Manj morskega ledu je kitom odprlo pot, vendar jih proti Grenlandiji ni pritegnila samo odprta voda. Za živali, ki za preživetje potrebujejo ogromne količine hrane, je bistveno, kaj se dogaja pod gladino.
Pomemben del zgodbe je kapelan, majhna riba, ki ima veliko vlogo v prehranjevalni verigi severnega Atlantika in Arktike. Njegova poletna prehranjevalna območja so se iz voda severno od Islandije premaknila proti Grenlandskemu morju.
Kiti so očitno sledili pogrnjeni mizi.
In njihov apetit pokaže, kako velika je lahko posledica takšnega premika. Raziskovalci ocenjujejo, da lahko grbavci, brazdasti in pritlikavi kiti med približno štirimesečnim sezonskim bivanjem ob vzhodni Grenlandiji skupaj zaužijejo okoli milijon ton plena, predvsem rib in krila.
Takšna količina ni nepomembna za okolje, v katerega so prišli. Več tisoč velikih plenilcev lahko vpliva na razpoložljivost plena in na odnose v prehranjevalni mreži, ki povezuje drobne morske organizme, ribe, ptice in morske sesalce.
Arktika se spreminja tudi pod gladino
Umikanje morskega ledu je sprememba, ki jo je mogoče videti že na satelitskih posnetkih. Dogajanje v morju je manj očitno. Premikajo se ribe, spreminjajo prehranjevalna območja, za njimi pa prihajajo živali, ki so bile nekoč značilnejše za južnejše vode.
Širši obseg dogajanja kažejo tudi raziskave, ki spremljajo spremembe v Arktičnem oceanu in sproščanje starodavnega ogljika. Arktično segrevanje tako posega v procese, ki so bili v hladnem severnem okolju dolgo razmeroma stabilni.
Veliki kiti so samo njegov zelo opazen obraz. Ko se več kot deset metrov dolge živali začnejo v velikem številu pojavljati tam, kjer so bile še nedavno redke, je premik težko spregledati.
Za ene nova območja, za druge nova konkurenca
Grbavci, brazdasti in pritlikavi kiti so med vrstami, ki lahko nove razmere izkoristijo. Odprle so se jim vode z obilico hrane, do katerih so nekoč težje prihajali.
Drugače je lahko za živali, ki so tesneje povezane s hladnim arktičnim okoljem. Med njimi so narvali in beluge. Njihov življenjski prostor zdaj vse pogosteje uporabljajo tudi vrste, ki so bile nekoč značilnejše za toplejša območja.
S tem prihajajo novi tekmeci za prostor in hrano, spreminjajo pa se tudi odnosi med plenilci in plenom. Kako velike bodo posledice za tradicionalne arktične vrste, raziskovalci še ne morejo zanesljivo napovedati.
Profesor Mads Peter Heide-Jørgensen z Grenlandskega inštituta za naravne vire je za BBC News opozoril na izjemen obseg sprememb, ki jih raziskovalci spremljajo v tem delu subarktike. Za širjenje vrst iz bolj zmernih voda proti severu se uporablja izraz borealizacija – in vzhodna Grenlandija postaja eden od krajev, kjer je ta proces mogoče spremljati zelo neposredno.
Ne gre za eno nenavadno poletje
Če bi se toliko kitov pojavilo samo eno leto, bi lahko šlo za izjemo. Toda podatki segajo precej dlje v preteklost.
Raziskovalci so združili ladijske in letalske raziskave, satelitsko spremljanje označenih kitov ter dolgoletna terenska opažanja. Frontiers ob predstavitvi rezultatov izpostavlja prav povezavo med zmanjševanjem poletnega morskega ledu, premikanjem plena in širjenjem velikih vosatih kitov proti severu.
Zaporedje dogodkov je precej zgovorno. Led se umika, prej težko dostopne vode se odpirajo, proti Grenlandskemu morju se premika pomemben vir hrane, za njim pa prihajajo veliki morski sesalci.
Raziskovalci imajo zato pred seboj več kot zanimiv posnetek nekega poletja. Spremljajo proces, ki se razvija že leta.
Kaj bo čez deset ali dvajset let?
Prihod tisočev kitov je najbolj spektakularen del zgodbe. Pogled na grbavce in brazdaste kite ob grenlandski obali lahko celo daje vtis, da narava v novih razmerah preprosto išče nove poti.
Toda dolgoročni rezultat še ni znan. Če se bodo ribe še naprej pomikale, jim bodo verjetno sledili tudi plenilci. Nekatere vrste bodo pridobile nova prehranjevalna območja, druge se bodo znašle pod večjim pritiskom.
Prav zato bodo podatki iz prihodnjih let pomembni. Pokazali bodo, ali je današnje množično pojavljanje velikih kitov ob vzhodni Grenlandiji začetek trajnejšega premika in kako globoko bo ta posegel v arktično prehranjevalno mrežo.
Za zdaj je nekaj jasno: območje, kjer v ladijskih raziskavah do leta 2006 niso zabeležili niti enega grbavca, je danes poletno zbirališče tisočev velikih kitov. In to je sprememba, ki jo bo težko spregledati.