Pod nogometnim igriščem na Dunaju je skoraj dve tisočletji ostalo skrito množično grobišče najmanj 129 mladih moških. Nova analiza njihovih okostij kaže na silovit spopad, ki ga zgodovinski zapisi niso jasno ohranili. Posebej nenavaden je vzorec poškodb – pri enem od pokojnikov je neposreden dokaz nasilja ostal v telesu skoraj dve tisočletji.
Arheološko izkopavanje ob nogometnem igrišču razkriva ostanke pozabljenega množičnega grobišča. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Ko so oktobra 2024 med prenovo nogometnega igrišča v dunajskem Simmeringu iz zemlje pogledale prve človeške kosti, razsežnost najdbe še ni bila jasna. Arheologi so nato odkrili množično jamo z ostanki najmanj 129 ljudi.
Vsi doslej analizirani posamezniki so bili moški, večinoma mladi odrasli. Njihova telesa niso bila položena v urejene posamezne grobove, temveč so bila nagnetena skupaj, ponekod prepletena in brez običajnega pogrebnega reda. Takšen način pokopa je že zgodaj nakazal, da je bilo treba veliko število mrtvih pokopati v naglici.
Nova analiza poškodb zdaj daje precej jasnejšo predstavo o tem, kaj se jim je lahko zgodilo.
Na kosteh so ostale sledi nasilnega spopada
Raziskovalci so na okostjih prepoznali poškodbe, povezane z različnimi vrstami orožja. Nekatere so povzročila ostra rezila, druge topi udarci, našli pa so tudi poškodbe, skladne z uporabo izstrelkov oziroma sulic.
Ugotovitve je bioarheologinja Sheridan Strang avgusta predstavila na srečanju Evropskega združenja za paleopatologijo. Smithsonian Magazine poroča o najmanj 48 okostjih z jasno prepoznanimi fizičnimi poškodbami, Live Science pa na podlagi predstavljenih rezultatov navaja sledi nasilnih poškodb pri najmanj dveh tretjinah pokopanih.
Pomembna je predvsem celotna slika. V eni jami so bili pokopani mladi moški z različnimi poškodbami, številne od njih pa so nastale okoli časa smrti. Skupaj z načinom pokopa to podpira razlago, da gre za posledice bitke ali drugega večjega vojaškega spopada.
Pri razlagi je kljub temu potrebna previdnost. Nove ugotovitve še niso bile objavljene v recenzirani znanstveni reviji, zato vseh podrobnosti dogodka še ni mogoče obravnavati kot dokončno potrjenih.
En dokaz je ostal v telesu skoraj 2.000 let
Ko so raziskovalci primerjali poškodbe, so opazili zanimivo razliko. Rane z ostrim orožjem so bile razporejene po različnih delih telesa, udarci s topimi predmeti pa so pogosto prizadeli glavo. Pri poškodbah, povezanih s sulicami oziroma drugimi izstrelki, se je pokazal drugačen vzorec.
Več jih je bilo skoncentriranih okoli medenice in dimelj.
Pri enem moškem je bil dokaz še posebej neposreden: konica sulice je bila še vedno zapičena v medeničnem predelu.
Raziskovalci poskušajo pojasniti, zakaj so bile nekatere poškodbe skoncentrirane prav tam. Ena od možnih razlag je povezana z vojaško opremo, saj je bil predel med zaščito trupa in nog lahko slabše zaščiten. Druga možnost je boj s konjeniki – vojak na tleh bi lahko s sulico udaril navzgor proti ranljivejšemu delu jezdečevega telesa.
Za zdaj gre za možni razlagi, ne za dokazano rekonstrukcijo bitke. Kosti povedo, kje so bili moški poškodovani, precej težje pa je skoraj dve tisočletji pozneje ugotoviti natančen potek spopada.
Težava je, da ne vemo, katera bitka je bila to
Na območju današnjega Dunaja je v rimskem obdobju stala Vindobona, pomembno rimsko vojaško oporišče ob Donavi. Vojaški tabor je nastal proti koncu 1. stoletja našega štetja in je bil del sistema za varovanje severne meje imperija.
Množično grobišče sodi približno v 1. oziroma 2. stoletje našega štetja, ko je imel prostor ob Donavi velik strateški pomen. Rimske sile so se na širšem območju srečevale z ljudstvi zunaj meja imperija, zgodovinski viri pa poznajo številne vojaške spopade iz tega obdobja.
Za najdišče v Simmeringu pa manjka nekaj bistvenega: raziskovalci nimajo jasnega zapisa o bitki, ki bi pojasnila toliko mrtvih na enem mestu.
Prav zato je nova analiza tako zanimiva. Fizični dokazi kažejo na množično nasilje, zgodovinski zapisi pa za zdaj ne omenjajo dogodka, ki bi ga bilo mogoče zanesljivo povezati z grobiščem.
Kdo so bili moški iz množičnega groba?
Predmeti, odkriti na najdišču, kažejo na povezavo z rimskim vojaškim okoljem. Skupaj s spolom in starostjo pokojnikov ter njihovimi poškodbami je zato povsem razumljiva domneva, da so bili med njimi rimski vojaki.
Ni pa še mogoče trditi, da je vseh 129 moških pripadalo isti rimski enoti ali celo isti strani v spopadu.
Preliminarna analiza DNK 25 posameznikov je pokazala precej raznoliko poreklo. Njihove genetske povezave segajo do Apeninskega polotoka, severne in vzhodne Evrope ter vzhodnega Sredozemlja.
V Rimskem imperiju to ni bilo nič nenavadnega. Njegova vojska je vključevala ljudi iz številnih provinc, vojaki pa so pogosto služili daleč od krajev, kjer so bili rojeni.
Sodobne raziskave človeških ostankov lahko zato iz množičnega groba razkrijejo informacije, ki jih samo orožje in drugi predmeti ne morejo ponuditi. Genetske analize danes spreminjajo tudi naše razumevanje človeške evolucije in tega, kaj o naših prednikih razkriva starodavna DNK.
Pomemben del zgodbe razkriva tudi sam način pokopa. Moški niso bili skrbno pokopani posamično. Njihova telesa so bila odložena skupaj in brez običajnega pogrebnega reda, kar podpira možnost, da je bilo treba po nasilnem dogodku veliko mrtvih pokopati v kratkem času.
Sčasoma je grob izginil iz spomina. Dunaj je rasel, območje se je spreminjalo, nad ostanki pa je nazadnje nastalo nogometno igrišče. Skoraj dve tisočletji pozneje jih je na površje znova pripeljala njegova prenova.
Raziskovanje še ni končano. Analize DNK, poškodb in predmetov iz groba bi lahko razkrile več o življenju pokojnikov, njihovem poreklu in morebitni pripadnosti posameznim vojaškim skupinam.
Vemo, da je na območju današnjega Dunaja umrlo najmanj 129 moških. Na njihovih kosteh so ostale sledi orožja, pri enem celo konica sulice. Še vedno pa ne vemo, katera bitka jih je spravila v skupni grob.
Skoraj dve tisočletji pozneje njihove kosti govorijo. Zgodovina njihove bitke pa še vedno molči.