Telefon je zjutraj med prvimi stvarmi, ki jih pogledamo, in zvečer pogosto med zadnjimi, ki jih odložimo. Vmes prihajajo sporočila, klici, elektronska pošta in obvestila, zaradi katerih smo lahko dosegljivi skoraj kjerkoli in kadarkoli. Toda prav v svetu nenehne povezanosti postaja vse bolj dragoceno nekaj, kar smo nekoč imeli brez posebnega truda – nekaj ur miru, v katerih od nas nihče ničesar ne pričakuje.

Stalna dosegljivost lahko postane breme vsakdana. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Telefon zavibrira na mizi. Nič nujnega. Pogledamo ga vseeno. Čez nekaj minut zasveti zaslon, nato pride sporočilo v skupino, službena elektronska pošta in obvestilo aplikacije. Vsaka prekinitev je majhna, skupaj pa sestavljajo vsakdan, v katerem smo le redko zares nedosegljivi.

Pametni telefon je postal denarnica, fotoaparat, zemljevid, budilka, koledar, časopis, televizija in pisarna v žepu. Omogočil nam je nekaj, kar je bilo še pred nekaj desetletji skoraj nepredstavljivo: človeka lahko dosežemo praktično kjerkoli. Toda z možnostjo stalne povezanosti je neopazno prišlo tudi pričakovanje, da bomo dosegljivi.

Prav tu se začne tisto, čemur pogosto pravimo digitalna utrujenost. Ni nujno posledica tega, da telefon uporabljamo ves dan. Pojavi se lahko tudi kot občutek nenehne pripravljenosti na naslednje sporočilo, klic ali obvestilo – kot niz drobnih prekinitev, zaradi katerih je vse težje imeti čas, ki je res samo naš.

Ko tišina postane nekaj nenavadnega

Telefon je na dosegu roke med gledanjem filma, na mizi med večerjo in v žepu med sprehodom. Tudi na dopustu se marsikdo zaloti, da preverja službeno pošto, čeprav mu tega nihče ni izrecno naročil.

Telefon nam prostega časa ni vzel v enem velikem kosu. Veliko bolj neopazno je vstopil vanj po minutah in sekundah.

Zato so zanimivi podatki študije, objavljene leta 2024 v znanstveni reviji Acta Paediatrica. Raziskovalci so spremljali uporabo telefonov pri 62 starših majhnih otrok.

V povprečju so prejeli 293 obvestil na dan in telefon vzeli v roke 93-krat.

Številki sta dovolj veliki, da pritegneta pozornost, vendar sami po sebi ne povesta vsega. Raziskovalci niso ugotovili, da bi večje število obvestil avtomatično pomenilo več dnevnega stresa. Povezava se je pokazala pri pogostejšem poseganju po telefonu, ki ga je spodbudila naprava oziroma njena opozorila.

To je pomembna razlika. Problem ni nujno v tem, da telefon nekaj sporoči. Začne se lahko takrat, ko vsako opozorilo dobi možnost, da odloča, kam bomo v naslednjem trenutku usmerili svojo pozornost.

Kaj se zgodi z našo pozornostjo, ko telefon ves čas prekinja dan

Predstavljajte si 293 obvestil kot 293 drobnih trkanj na vrata. Večine ne odpremo, nekatera samo ošvrknemo, zaradi drugih pa prekinemo pogovor, delo ali kosilo. Včasih vzamemo telefon v roke zaradi ene stvari in deset minut pozneje ugotovimo, da počnemo nekaj povsem drugega.

Raziskava, objavljena leta 2026 v reviji Computers in Human Behavior, je pokazala, da imajo lahko že sama obvestila družbenih omrežij kratkotrajen kognitivni strošek. V eksperimentu so raziskovalci po pojavu obvestila zaznali začasno upočasnitev procesiranja, ki je trajala približno sedem sekund.

Sedem sekund se ne sliši veliko. Toda takšne prekinitve se lahko skozi dan ponavljajo med delom, pogovorom, kuhanjem ali počitkom. Pozornost se vedno znova preusmerja, občutek daljšega neprekinjenega časa pa postaja redkejši.

In prav zato dobiva tišina drugačno vrednost.

Popoln izklop telefona ni nujno odgovor

Najpreprostejši nasvet bi bil, naj telefon preprosto izklopimo. Raziskave pa kažejo precej bolj zanimivo sliko.

Randomizirani terenski eksperiment, prav tako objavljen v Computers in Human Behavior, je 237 ljudi razdelil v skupine z različnimi režimi obvestil. Ko so bila obvestila združena in dostavljena trikrat na dan, so se udeleženci počutili bolj pozorne, produktivne, bolje razpoložene in bolj gospodarje svojega telefona; poročali so tudi o manj stresa.

Popolna ukinitev obvestil ni prinesla enakega rezultata. Pri tej skupini so raziskovalci zaznali več tesnobe in strahu, da bi kaj zamudili oziroma tako imenovanega FOMO.

To ponuja precej bolj uporaben pogled na vprašanje, kako zmanjšati digitalno utrujenost. Rešitev ni nujno življenje brez telefona ali popoln izklop vseh obvestil. Pomembnejši je lahko občutek, da sami odločamo, kdaj bo telefon dobil našo pozornost.

Nekoč nedosegljivost ni bila nič posebnega

Pred pametnimi telefoni je bilo povsem običajno, da človeka nekaj časa preprosto ni bilo mogoče dobiti. Če je bil zdoma, se je pogosto oglasil šele, ko se je vrnil. Če je odšel na dopust, takojšen odgovor ni bil samoumeven.

Danes lahko že nekaj ur brez odgovora sproži vprašanje: Si videl moje sporočilo?

To je ena zanimivejših sprememb digitalnega vsakdana. Tehnologija je odstranila številne ovire za komunikacijo, hkrati pa je zraslo pričakovanje hitrega odziva. Aplikacije pokažejo, ali je bilo sporočilo prebrano in ali smo trenutno prisotni, službena elektronska pošta pa nas lahko doseže tudi daleč od pisarne.

Nedosegljivost zato dobiva drugačen pomen. Ne gre nujno za željo, da bi se umaknili od drugih, temveč za možnost, da sami določimo, kdaj bomo na voljo in kdaj ne.

Telefon potrebuje ponovni zagon. Včasih ga potrebujemo tudi mi

Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, zakaj lahko preprost ponovni zagon telefona vpliva na njegovo delovanje. Pri napravi se nam zdi povsem normalno, da jo občasno ugasnemo in ponovno zaženemo.

Pri sebi smo manj dosledni.

Telefon gre z nami na kavo, na kavč, na dopust in pogosto tudi v posteljo. Večerno preverjanje sporočil, ki naj bi trajalo nekaj minut, se lahko hitro zavleče, ne da bi to sploh posebej opazili.

Pri tem ni treba razglasiti vojne tehnologiji. Pametni telefon je izjemno uporabno orodje in za številne ljudi tudi pomemben način ohranjanja odnosov, organiziranja vsakdana in dela.

Bolj zanimivo vprašanje je, kdo v določenem trenutku odloča o naši pozornosti – mi ali naprava v naši roki.

Novi luksuz nima marmornatega preddverja

Ko govorimo o luksuzu, običajno pomislimo na stvari, ki stanejo veliko: drage avtomobile, velike hiše, eksotična potovanja ali vrhunske restavracije. Toda v nenehno povezanem svetu dobiva vrednost tudi nekaj precej manj oprijemljivega.

Dve uri, ko nihče ne pričakuje odgovora. Večerja, med katero telefon ostane v žepu. Sprehod brez preverjanja vsakega novega sporočila. Nedeljsko jutro, ko ni treba takoj vedeti, kaj se je zgodilo na spletu.

Morda zato ni treba začeti z velikimi zaobljubami o vikendu brez telefona ali popolnem digitalnem odklopu. Bolj realno je vprašanje, ali mora imeti vsaka aplikacija dostop do vsake minute našega dne. Nekatera obvestila lahko počakajo, telefon lahko med večerjo ostane nekoliko dlje stran, službena elektronska pošta pa ne potrebuje odgovora samo zato, ker je sporočilo prispelo ob 21.17.

Ne gre za to, da bi postali nedosegljivi za vse. Gre za nekaj precej bolj vsakdanjega: da dosegljivost ne bi bila več samodejno stanje od trenutka, ko odpremo oči, do trenutka, ko zaspimo.

Dolga leta smo razvijali tehnologijo, da bi lahko bili povezani kjerkoli in kadarkoli. Zdaj se moramo znova učiti, kako za nekaj časa ne biti.

In morda je prav to novi luksuz: ne telefon, ki zmore še več, ampak trenutek, ko od njega ne potrebujemo ničesar.