Bele sledi za letali so prizor, ki ga na jasnem nebu opazujemo skoraj vsak dan. Nekatere izginejo v nekaj minutah, druge pa vztrajajo več ur, se razširijo in prispevajo k segrevanju ozračja. Google in britanska vlada zdaj začenjata veliki poskus Operation Blue Skies: umetna inteligenca bo napovedovala, kje bodo nastale najbolj problematične kondenzacijske sledi, letala pa se jim bodo po potrebi izognila že s spremembo višine.

Bele kondenzacijske sledi letal lahko v določenih razmerah vztrajajo in se širijo po nebu. (foto: Noah Ridge / Unsplash)

Na jasen dan je prizor dobro znan. Visoko nad nami leti letalo, za njim pa ostane dolga bela črta. Včasih izgine skoraj tako hitro, kot je nastala, drugič ostane na nebu precej dlje, se razširi in postopoma spremeni v tanek oblak.

Prav te obstojne kondenzacijske sledi so zdaj v središču nenavadnega poskusa, ki bi lahko vplival na način vodenja letalskega prometa. Namesto čakanja na nove motorje, nova goriva ali novo generacijo letal želijo raziskovalci preveriti precej preprostejšo možnost: kaj se zgodi, če nekatera letala ob pravem času poletijo nekaj sto metrov višje ali nižje?

Odgovor bodo iskali nad Atlantikom, pri odločanju o spremembah višine pa bo pomembno vlogo dobila Googlova umetna inteligenca.

Veliki poskus nad Atlantikom

Projekt se imenuje Operation Blue Skies in bo trajal 30 mesecev. Kot poroča BBC, bodo preizkusi potekali v območju Shanwick nad severnim Atlantikom, kjer poteka pomemben del letalskega prometa med Evropo in Severno Ameriko.

Pri projektu sodelujejo Google, britansko ministrstvo za promet, meteorološka služba Met Office, ponudnik storitev kontrole zračnega prometa NATS, Contrails.org ter raziskovalci z Imperial College London in University of Cambridge.

Glavni del preizkusa je predviden v zimskih obdobjih 2026/27 in 2027/28. Na izbrane testne dni bodo lahko kontrolorji posameznim letalom naročili spremembo višine. Skozi območje naj bi v času testiranja potovalo približno 10.000 letov, vendar sprememba ne bo potrebna pri vsakem.

Letalo bodo lahko usmerili do približno 2.000 čevljev oziroma 610 metrov višje ali nižje. Za potnike to najverjetneje ne bo nič posebnega – spremembe višine zaradi vremena, turbulence in razmer v zračnem prostoru so že danes običajen del letenja.

Tokrat bo drugačen predvsem razlog zanje.

Kaj pravzaprav gledamo na nebu?

Bele črte za letali imenujemo kondenzacijske sledi oziroma contrails. Nastanejo, ko se vroči in vlažni izpušni plini letalskega motorja na veliki višini srečajo z zelo hladnim zrakom. Vodna para kondenzira in zamrzne v drobne ledene kristale, ki jih z Zemlje vidimo kot belo sled.

Kondenzacijske sledi niso isto kot emisije CO₂, čeprav je oboje povezano s podnebnim vplivom letalstva. Pri zgorevanju letalskega goriva nastajajo ogljikov dioksid in druge emisije, v ustreznih atmosferskih razmerah pa lahko iz izpušnega toka nastanejo še kondenzacijske sledi.

Veliko teh sledi hitro izgine. Drugače je, ko letalo preleti zelo hladno in dovolj vlažno plast ozračja. Takrat lahko sled vztraja več ur, se širi in postopoma razvije v tanek oblak ledenih kristalov.

Takšni oblaki vplivajo na energijsko ravnovesje ozračja. Del sončnega sevanja lahko odbijejo, hkrati pa zadržujejo toploto, ki jo oddaja Zemlja. Njihov skupni učinek je odvisen od razmer in časa dneva, pri obstojnih kondenzacijskih sledeh pa je lahko rezultat dodatno segrevanje.

Zato raziskovalcev ne zanima vsaka bela črta na nebu. Iščejo predvsem tiste, ki bi lahko vztrajale dovolj dolgo, da postanejo podnebno pomembne.

Googlova umetna inteligenca bo iskala problematične plasti ozračja

Osnovna ideja je preprosta: če lahko dovolj zgodaj napovejo, kje bo letalo ustvarilo dolgotrajno kondenzacijsko sled, ga lahko skozi tisti del poti usmerijo nekoliko višje ali nižje.

Težji del je dovolj natančno ugotoviti, kje in kdaj je sprememba sploh potrebna.

Googlovi modeli umetne inteligence bodo zato združevali vremenske podatke, satelitske posnetke in podatke o letih ter iskali plasti ozračja, kjer so razmere posebej ugodne za nastanek obstojnih kondenzacijskih sledi.

Ko bo sistem takšno območje zaznal, bodo informacije dobili kontrolorji zračnega prometa. Posamezno letalo bodo lahko usmerili nad ali pod problematično plast, nato pa bo nadaljevalo let na običajni višini.

Imperial College London, ki sodeluje pri projektu, bo skupaj z raziskovalci University of Cambridge ocenjeval rezultate in podnebni učinek preizkusa. Operation Blue Skies je zato precej več kot računalniška simulacija: tehnologijo bodo preverjali v resničnem čezatlantskem zračnem prostoru in ob običajnem letalskem prometu.

Prvi preizkusi so pokazali, da ideja ni le teorija

Google se problema kondenzacijskih sledi ni lotil šele zdaj. Tehnologijo razvija že več let, pri tem pa povezuje umetno inteligenco, vremenske napovedi, satelitsko opazovanje in podatke o letih.

Google Research je leta 2026 predstavil rezultate obsežnejšega preizkusa z American Airlines na čezatlantskih letih. Rezultati so pokazali, da lahko ciljno izogibanje območjem z ugodnimi razmerami za nastanek kondenzacijskih sledi njihovo pojavljanje občutno zmanjša.

Operation Blue Skies pa mora dokazati nekaj zahtevnejšega. Eno je prilagoditi izbrane lete posamezne letalske družbe, drugo pa takšen sistem vključiti v zračni prostor, kjer hkrati letijo letala številnih prevoznikov in kjer mora vsaka sprememba upoštevati varnost ter druge udeležence v prometu.

Če bo metoda delovala tudi v takšnih razmerah, bi se odprla možnost njene uporabe na drugih prometnih letalskih koridorjih.

Rešitev ima tudi neprijeten paradoks

Letalo ima na določeni poti višino, na kateri lahko leti posebej učinkovito. Toda ta ni nujno enaka višini, na kateri se bo izognilo nastanku obstojne kondenzacijske sledi.

Če mora zaradi neugodnih atmosferskih razmer poleteti višje ali nižje, lahko porabi nekoliko več goriva. Več porabljenega goriva pa pomeni tudi dodatne emisije CO₂.

To je ključni kompromis celotnega projekta. Uspeha ne bo mogoče meriti samo s številom kondenzacijskih sledi, ki jih ni bilo. Raziskovalci bodo morali izračunati, ali zmanjšanje njihovega segrevalnega učinka odtehta dodatne emisije, ki nastanejo zaradi spremembe leta.

Prav zato je preizkus v resničnem prometu tako pomemben. Sistem mora poleg podnebnega učinka upoštevati porabo goriva, vremenske razmere, varnost in usklajevanje velikega števila letal.

Del problema bi lahko reševali z letali, ki že letijo

Letalska industrija že leta išče načine za zmanjšanje emisij in svojega vpliva na podnebje. Med rešitvami so učinkovitejši motorji, trajnostna letalska goriva, nove konstrukcije letal in dolgoročno nove vrste pogona.

Vsem je skupna velika ovira: za širšo uporabo pogosto zahtevajo ogromne naložbe in leta razvoja.

Izogibanje obstojnim kondenzacijskim sledem je drugačno. Letala in motorji lahko ostanejo enaki, spremeni se predvsem odločitev o tem, na kateri višini bo letalo preletelo določen del poti.

Iskanje tehnoloških rešitev za zmanjševanje okoljskih obremenitev je sicer vse pomembnejše tudi zunaj letalstva. Evropska unija in Kitajska se denimo pogovarjata o ukrepih proti onesnaževanju, zmanjševanje emisij in uporaba novih tehnologij pa postajata pomemben del širših gospodarskih in okoljskih politik.

Pri Operation Blue Skies je zato zanimiva predvsem hitrost potencialne rešitve. Če se bo pristop izkazal za učinkovitega, za njegovo uporabo ne bi bilo treba čakati, da današnja letala nadomesti povsem nova generacija.

Pogled v nebo se čez noč ne bo spremenil

Tudi če bo poskus uspešen, bele sledi za letali ne bodo izginile. To niti ni namen projekta.

Veliko kondenzacijskih sledi je kratkotrajnih, zato bi bilo nesmiselno spreminjati vsak let. Pozornost bo usmerjena predvsem na primere, ko podatki pokažejo veliko verjetnost, da bo za letalom nastala dolgotrajna sled z večjim segrevalnim učinkom.

Takrat bi lahko nekaj sto metrov razlike v višini pomenilo, da sled sploh ne nastane oziroma ne postane obstojna.

Ali je mogoče to početi dovolj natančno, varno in učinkovito pri tisočih resničnih letih, bo pokazal poskus nad severnim Atlantikom. Če bodo rezultati dobri, bo letalstvo dobilo zanimivo novo možnost: del svojega podnebnega vpliva bi lahko začelo zmanjševati, še preden bodo na voljo povsem nova letala in pogonske tehnologije.

Včasih bi bila razlika lahko le 610 metrov.