Rožnata in rdeča reka, počrnela drevesa med oranžnimi sipinami, gore, ki so videti pobarvane, in otok z drevesi nenavadnih oblik. Na Zemlji obstajajo pokrajine, ob katerih je prva misel skoraj vedno enaka: to ne more biti resnično. Toda za temi prizori niso posebni učinki, temveč voda, veter, minerali, geološki procesi in življenje, ki se je prilagodilo nekaterim najbolj nenavadnim okoljem našega planeta.

Mrtva drevesa pred oranžnimi sipinami Deadvleija v Namibiji. (foto: m_oros / Unsplash)

Reka je videti, kot da po njenem dnu teče rdeča barva. Sredi namibijske puščave stojijo potemnela mrtva drevesa, okoli njih pa se dvigajo oranžno-rdeče sipine. V Boliviji lahko po dežju skoraj izgine meja med tlemi in nebom.

Noben od teh prizorov ni računalniško ustvarjen. Vsi obstajajo na Zemlji – in pri vsakem je razlaga skoraj tako zanimiva kot fotografija.

Izbrali smo sedem pokrajin, ki so si med seboj komaj lahko bolj različne. Nekatere so nastajale milijone let, druge se pred očmi obiskovalca spreminjajo z letnimi časi in vremenom. Skupno jim je predvsem to, da na prvi pogled delujejo skoraj nemogoče.

1. Caño Cristales – reka, ki pokaže več kot eno barvo

Caño Cristales v Kolumbiji ni videti enako skozi vse leto. Ko se razmere ujamejo, se pod gladino pojavijo izraziti rdeči in rožnati odtenki, ob njih pa zelena, rumena in drugi toni. Zaradi tega je vodotok v narodnem parku Sierra de La Macarena postal eden najbolj prepoznavnih naravnih prizorov države.

Skrivnost ni v obarvani vodi. Pomembno vlogo ima vodna rastlina Rhyncholacis clavigera, znana tudi kot Macarenia. Parques Nacionales Naturales de Colombia pojasnjuje, da prav ta rastlina ustvarja značilne zelene, rumene, rožnate in rdeče odtenke, njihov videz pa se spreminja z naravnim ciklom deževja.

Ko skozi čisto vodo pogledamo proti skalnatemu dnu, zato dobimo vtis, kot da je nekdo pod gladino razgrnil večbarvno preprogo. Rastlina je občutljiva: upravljavci parka obiskovalce med drugim opozarjajo, naj pred vstopom v Caño Cristales ne uporabljajo krem, ličil ali repelentov, saj lahko njihove kemikalije škodujejo Macarenii.

2. Deadvlei – gozd je umrl, drevesa pa so ostala

Deadvlei v Namibiji je skoraj popolno nasprotje živobarvne kolumbijske reke. Na svetlih glinenih tleh stojijo temni ostanki dreves, za njimi pa se dvigajo ogromne rdeče-oranžne sipine Namiba.

Voda je nekoč omogočala rast dreves na območju današnjega Deadvleija, nato pa so se razmere spremenile in pokrajina se je izsušila. Drevesa so odmrla, v izjemno suhem puščavskem okolju pa njihovi ostanki niso izginili tako hitro, kot bi v vlažnejšem podnebju. Prav zato še danes ustvarjajo prizor, ki je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov Namibije.

Širše območje Namib Sand Sea je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. UNESCO ga opisuje kot edino obalno puščavo na svetu z obsežnimi sipinskimi polji, na katera pomembno vpliva megla.

Na fotografiji Deadvlei skoraj deluje kot scenografija: temna drevesa, bleda tla in žareče sipine. V resnici gledamo posledice precej preproste kombinacije – vode, ki je nekoč bila tam, in skrajne suše, ki je prišla za njo.

3. Dallol – tukaj primerjava z drugim planetom ni pretirana

Rumena, zelena, oranžna in bela se v Dallolu ne pojavljajo na cvetlicah ali jesenskem gozdu, temveč na enem najbolj ekstremnih hidrotermalnih območij na Zemlji. Dallol leži v Danakilski depresiji na severovzhodu Etiopije, kjer se srečujejo vročina, sol, kisle tekočine in intenzivni geokemični procesi.

Raziskava, objavljena v ACS Earth and Space Chemistry, je tam opisala izjemno vroč, hiperslan in hiperkisel hidrotermalni sistem. Raziskovalci so izmerili temperature vode med približno 105,6 in 108,4 stopinje Celzija ter pH od približno 0,1 vse do –1,7. Nenavadno barvno paleto območja povezujejo predvsem s kemičnimi procesi železa, njegovim postopnim oksidiranjem in izhlapevanjem.

Zaradi takšnih razmer Dallol ni zanimiv samo fotografom. Raziskovalci ga uporabljajo kot naravni laboratorij za preučevanje ekstremnih geokemičnih procesov, pomembnih tudi za razumevanje zgodnje Zemlje in nekaterih marsovskih okolij.

Če kateri od sedmih krajev resnično deluje, kot da bi ga lahko fotografirali na drugi strani Osončja, ima Dallol zelo močan argument.

4. Zhangye Danxia – kdo je pobarval gore?

Na prvi pogled je težko verjeti, da čez gore Zhangye Danxia na Kitajskem nihče ni potegnil velikanskega čopiča. Čez pobočja se vlečejo rdeče, oranžne, rumenkaste in temnejše plasti, ponekod skoraj vzporedne, drugod pa jih je erozija razrezala v valovite oblike.

Razlaga je precej starejša od človeka. UNESCO geološko zgodbo območja povezuje z različno obarvanimi plastmi kamnin, tektonskimi procesi in dolgotrajno erozijo, ki je postopoma razkrila strukturo današnje pokrajine.

Zhangye je zato zanimiv prav zaradi nečesa, kar običajno ostaja skrito pod našimi nogami. Tu so različne kamninske plasti odprte proti površju in vidne že od daleč.

5. Salar de Uyuni – ko sateliti potrebujejo pomoč puščave

Salar de Uyuni je v sušnem obdobju ogromna bela slana ravnica. Po dežju pa lahko dovolj tanka plast vode spremeni površino v velikansko ogledalo. Nebo se pojavi pod nogami, horizont zbledi, ljudje in vozila pa so na fotografijah videti, kot da lebdijo med oblaki.

NASA Earth Observatory Salar de Uyuni opisuje kot največjo slano ravnico na svetu. Solna skorja pokriva približno 10.000 kvadratnih kilometrov, današnja pokrajina pa je ostanek nekdanjih jezerskih sistemov.

Še bolj nepričakovano je, da njegova uporabnost sega vse do vesolja. Izjemno ravna, svetla in velika površina je znanstvenikom služila pri umerjanju satelitskih instrumentov. Ena najbolj nenavadnih pokrajin na planetu je tako postala referenčna točka za naprave, ki Zemljo opazujejo od zgoraj.

Pod belo površino se skriva še ena zgodba. Slanice Salarja vsebujejo minerale, med njimi litij, zaradi česar območje ni le naravna znamenitost, ampak tudi prostor velikega gospodarskega zanimanja.

6. Chocolate Hills – zakaj je toliko gričev videti skoraj enakih?

Na filipinskem otoku Bohol se iz pokrajine dviga množica gladkih stožčastih gričev. Pogled od daleč je nenavadno urejen; kot da bi nekdo po pokrajini razporedil stotine podobnih kupol.

Toda Chocolate Hills niso delo človeških rok. UNESCO njihovo zgodbo povezuje s kraško pokrajino in apnencem, ki ga je voda skozi dolga geološka obdobja preoblikovala v značilne stožčaste oblike. Območje je danes eden najbolj prepoznavnih delov otoka Bohol, ki je leta 2023 postal prvi Unescov globalni geopark na Filipinih.

Ime pa je precej manj skrivnostno od nastanka. V sušnem obdobju trava na gričih porjavi in zelena pokrajina dobi značilne rjave odtenke – od tod primerjava s čokolado.

7. Sokotra – 37 odstotkov rastlinskih vrst ne raste nikjer drugje

Na Sokotri v Jemnu rastejo drevesa, katerih krošnje spominjajo na ogromne dežnike. Najbolj prepoznavno je drevo zmajeve krvi (Dracaena cinnabari), vendar nenavadna oblika ene vrste še zdaleč ni vsa zgodba tega otočja.

Sokotra je bila dolgo geografsko izolirana, posledica pa je izjemna stopnja endemizma. Unescova dokumentacija navaja 825 rastlinskih vrst, od katerih jih je 307 oziroma 37 odstotkov endemičnih. To pomeni, da več kot tretjine tamkajšnjih rastlinskih vrst v naravi ne najdemo nikjer drugje na svetu.

UNESCO med značilnimi rastlinami območja izpostavlja tudi drevo zmajeve krvi. Toda prava posebnost Sokotre ni samo v nenavadnih silhuetah posameznih dreves – je v dolgotrajni izolaciji, ki je omogočila nastanek rastlinskega sveta z izjemno velikim deležem vrst, značilnih samo za to otočje.

Zato Sokotra na fotografijah deluje tuje. Ne zato, ker ne bi pripadala Zemlji, ampak ker je evolucija tam dolgo pisala nekoliko drugačno zgodbo.

Za nekaj nenavadnega ni treba vedno na drug konec sveta

Po Kolumbiji, Namibiji, Etiopiji, Kitajski, Boliviji, Filipinih in Jemnu se Evropa morda zdi precej običajna. Pa ni povsem tako.

Na severu Španije se med zelenimi travniki skriva morska plaža sredi travnikov. Gulpiyuri v Asturiji leži v notranjosti, odprtega morja z njenega peska sploh ne vidimo, morska voda pa do nje prodira skozi kraško podlago.

V primerjavi z Dallolom ali Sokotro je prizor precej manj dramatičen. Prav v tem pa je njegov čar: nekaj tako vsakdanjega, kot je majhna peščena plaža, se pojavi na mestu, kjer je po prvem občutku sploh ne bi smelo biti.

Zemlja ne potrebuje posebnih učinkov

Sedem krajev je nastalo na sedem zelo različnih načinov. Barve Caño Cristales so povezane z vodno rastlino, pri Dallolu ima glavno besedo ekstremna geokemija, Salar de Uyuni se lahko po dežju spremeni v ogledalo, na Sokotri pa je nenavadnost zapisana v evolucijski zgodovini otočja.

Zato teh krajev ni zanimivo samo gledati. Ko razumemo, kaj jih je ustvarilo, postanejo njihove nenavadne barve, oblike in vzorci sled procesov, ki se dogajajo še danes ali pa so pokrajino spreminjali milijone let.

Na planetu, za katerega se nam zdi, da ga dobro poznamo, tako še vedno obstajajo kraji, ob katerih se moramo najprej prepričati, da so resnični.