Na dan spomina na mrtve številni obiščejo pokopališča, nekateri grobovi pa tudi 1. novembra ostanejo brez cvetja in sveč. To še ne pomeni, da so opuščeni. V Sloveniji odgovornost za njihovo vzdrževanje določajo zakonodaja, najemne pogodbe in pokopališki red. Kaj pa se zgodi, ko ni več nikogar, ki bi prevzel skrb zanje?

Starejši grob brez cvetja in sveč na jesensko obarvanem pokopališču. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Grob brez obiskov še ni opuščen

Prvi november je za številne Slovence dan spomina, družinskih srečanj in obiskovanja pokopališč. Ob grobovih, okrašenih s cvetjem in prižganimi svečami, ostajajo tudi takšni, na katerih ni opaziti sledov nedavnih obiskov. Razlogi so lahko povsem življenjski. Svojci živijo daleč stran, zaradi starosti ali bolezni težko prihajajo na pokopališče, pri starejših grobovih pa se lahko skozi generacije izgubi neposredna povezanost s pokopanimi predniki. Videz nagrobnika zato ne razkriva nujno, ali ima grob še najemnika oziroma ali je pokojnik ostal v spominu svojih bližnjih.

Slovenska zakonodaja ne določa, kako pogosto mora posameznik obiskovati grob. Kot pojasnjuje državni portal GOV.SI, je pokopališka dejavnost v pristojnosti občin, ki s pokopališkim redom podrobneje urejajo njeno izvajanje. Pravila določajo tudi obveznosti najemnikov in upravljavcev pokopališč. Za presojo, ali je grob opuščen v pravnem smislu, zato ni odločilno število obiskov, temveč obstoj najemnega razmerja in izpolnjevanje obveznosti, povezanih z njim.

Kdo je odgovoren za urejenost groba?

Odgovornost je jasno razdeljena med najemnika in upravljavca pokopališča. PISRS – Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti v 31. členu določa, da mora najemnik vzdrževati grob ter spoštovati pokopališki red in najemno pogodbo. Upravljavec skrbi za skupne površine, poti, infrastrukturo in druge naloge upravljanja pokopališča. Najemnik medtem poskrbi za urejenost posameznega groba, kar lahko vključuje čiščenje nagrobnika, odstranjevanje odsluženega cvetja in vzdrževanje zasaditve. Obseg obveznosti podrobneje določajo tudi lokalna pravila in najemna pogodba.

Za najem groba se plačuje grobnina, vendar ta ni plačilo za redno čiščenje posameznega nagrobnika. Po 34. členu zakona predstavlja sorazmerni delež letnih stroškov upravljanja pokopališke dejavnosti, med katere sodijo urejenost pokopališča, oddajanje grobov v najem in vodenje evidenc. Javno podjetje ŽALE pojasnjuje, da je grobove na pokopališčih, ki jih upravlja v Ljubljani, mogoče najeti ob naročilu pogreba ali s prenosom obstoječega najemništva. Nakup grobnega mesta ni mogoč, najemnik pa s sklenitvijo pogodbe prevzame tudi obveznosti, povezane z njegovo uporabo.

Čeprav so običaji Slovencev ob dnevu spomina na mrtve tesno povezani z obiskovanjem pokopališč, prižiganjem sveč in polaganjem cvetja, skrb za grob ni omejena na praznične dni. Kadar najemnik zaradi oddaljenosti ali drugih okoliščin ne more več sam opravljati potrebnih del, se lahko za pomoč dogovori z drugo osebo ali ustreznim izvajalcem. S tem najemno razmerje ostane nespremenjeno, odgovornost za izpolnjevanje njegovih določil pa še naprej nosi najemnik.

Kaj se zgodi, ko najemnik umre?

Smrt najemnika lahko odpre vprašanje, kdo bo v prihodnje skrbel za grob in plačeval grobnino. Zakon v 30. členu določa, da se morajo dediči dogovoriti, kateri izmed njih bo prevzel pravico do najema. Prednost ima tisti, ki je poravnal stroške pogreba umrlega najemnika. Določen je tudi rok: če dedič pravice do najema ne uveljavi v 90 dneh po smrti najemnika, jo izgubi. Zakon dopušča še prenos najemnega razmerja na drugo zainteresirano osebo pod pogoji najemne pogodbe, pri čemer je prenos brezplačen in ga s pogodbenimi pogoji ni dovoljeno ovirati.

Na ljubljanskih pokopališčih, ki jih upravljajo Žale, prenos najemništva uredijo v sprejemni pisarni na Plečnikovih Žalah. Dosedanji in bodoči najemnik podpišeta ustrezni izjavi, novi najemnik pa sklene najemno pogodbo. Postopek je pomemben tudi za družine, ki želijo skrb za grob pravočasno prenesti na mlajšo generacijo. Težave lahko nastanejo, kadar se dediči o nadaljnjem najemu ne dogovorijo ali ko upravljavec nima veljavnih kontaktnih podatkov najemnika. Žale zato opozarjajo, naj najemniki sporočajo spremembe naslovov, da lahko pravočasno prejemajo obvestila o svojih obveznostih.

Kdaj grob uradno postane opuščen?

Če najemnik svojih obveznosti ne izpolnjuje, zakon omogoča prekinitev najemnega razmerja. V 32. členu so navedeni štirje razlogi: neplačana grobnina za preteklo leto kljub predhodnemu opozorilu, nevzdrževanje groba v skladu s pokopališkim redom in pogodbo, opustitev pokopališča ali načrtovana preureditev. Grob se po prekinitvi najema šteje za opuščenega do izteka mirovalne dobe, nato pa ga je mogoče pod predpisanimi pogoji prekopati in oddati drugemu najemniku. Postopek ni odvisen od tega, ali so se ob grobu v zadnjem času zbirali obiskovalci.

Zakon ureja tudi ravnanje z nagrobnimi obeležji. Ob prekinitvi najema jih mora najemnik odstraniti na lastne stroške, sicer lahko odstranitev na njegove stroške opravi upravljavec. Posebna ureditev velja za obeležja, ki so registrirana kulturna dediščina ali kulturni spomeniki. Takšnih praviloma ni dovoljeno odstraniti, razen v izjemnih primerih na podlagi odločbe pristojnega ministrstva. Oddajajo se v najem skupaj z grobom, s čimer zakon varuje tudi zgodovinsko in kulturno vrednost pokopaliških prostorov.

Kaj lahko storijo svojci, ki za grob ne morejo več skrbeti?

Kadar vzdrževanje groba postane preveliko breme, je najprimernejša pot pravočasen dogovor z upravljavcem pokopališča. Najemnik lahko preveri možnosti prenosa najemnega razmerja, pogoje njegovega prenehanja ali naročila posameznih vzdrževalnih storitev. Pri tem je treba upoštevati pokopališki red občine, saj se lahko podrobnosti postopkov med posameznimi pokopališči razlikujejo. Pomembno je tudi, da svojci poznajo podatke o najemniku in vedo, na koga se lahko obrnejo ob njegovi smrti. Tako se je mogoče izogniti položaju, ko najemno razmerje ostane neurejeno, čeprav bi bila druga oseba pripravljena prevzeti skrb za grob.

Spomin na pokojne presega obisk pokopališča

Prvi november ima za vsako družino nekoliko drugačen pomen. Nekateri grobove obiskujejo pogosto, drugi se svojih bližnjih spominjajo doma, ob fotografijah, družinskih pripovedih ali drobnih navadah, ki so ostale po njih. Odsotnost cvetja in sveč zato še ni dokaz pozabe. Za urejenost pokopališč in grobov sicer obstajajo pravila, ki določajo konkretne odgovornosti, osebnega odnosa do pokojnih pa ni mogoče presojati po pogostosti obiskov.

Pokopališča so tudi del skupnega zgodovinskega spomina. Nagrobniki z imeni in letnicami pričajo o ljudeh, ki so živeli pred nami, njihovih družinah in življenju krajev skozi različna obdobja. Prav zato ima skrb za grobove poleg osebnega tudi širši družbeni pomen. Na dan spomina na mrtve, ko je pozornost namenjena predvsem obiskom in prižiganju sveč, je vredno pomisliti tudi na počivališča, ob katerih se nihče več ne ustavi. Njihova urejenost je vprašanje odgovornosti, spoštljiv odnos do pokojnih pa ostaja pomemben ne glede na to, koliko ljudi obišče njihov grob.