V Sloveniji zagotovo ni veliko nogometnih trenerjev, ki so igrali v velikem finalu tekmovanja, katero se danes imenuje Liga Prvakov. Enega pa smo le našli in sicer je to Mark Tullio Štrukelj, ki je leta 1984 v dresu Rome zaigral v finalu proti Liverpoolu. Marka, ki živi v Trstu, je pred kratkim angažiral slovenskih tretjeligaš NK Izola in sicer kot trenerja za individualni razvoj mladih igralcev.
Mark Štrukelj na Mestnem stadionu v Izoli (foto: SJ)
Mark, najprej lepo pozdravljeni. Kako je prišlo do tega, da ste se pred kratkim dogovorili za sodelovanje z NK Izola?
»Zgodilo se je, da sem julija zapustil nogometni klub Triestino in sicer zaradi problematik, ki jih zdaj ne bom našteval. Septembra pa me je Simone Benecchi, s katerim sva prej dve leti sodelovala pri mladinskem pogonu Triestine, vprašal, če bi mu pomagal v Izoli, kjer je prevzel vodenje mladinske ekipe. Prišel sem, si malo ogledal ambient in ugotovil, da se tukaj da dobro delati, zato sem kar hitro pristal.«
Kakšni pa so bili vaši prvi vtisi, ko ste začeli prvič delati z mladimi nogometaši v Sloveniji? Pred leti nam je namreč nekdanji trener Kopra in Olimpije Rodolfo Vanoli razlagal, kako prijetno je bil presenečen, ko je videl veliko željo slovenskih nogometašev po dokazovanju in kako veliko se trudijo na treningih. Povedal nam je, da v Italiji ni več tako, saj si že mladinci velikokrat domišljajo, da so zvezde, potem pa se tako tudi obnašajo. Ali to drži in kako je s pristopom mladih nogometašev tu v Izoli?
»Strinjam se z Vanolijem, no, vsaj delno. Ni to, da se v Italiji mladi nogometaši ne trudijo, ampak niso tako ‘lačni’ nogometnega znanja. Morda je tu drugačna kultura ali druga miselnost, ampak že prvi vtis je bil ta, da med igralci tu v Sloveniji resnično obstaja velika želja, da se nekaj naučijo, da se nekaj naredi.
To pa je danes ključna stvar za delo z mladimi. Imeti takšne nogometaše, ki se vedno trudijo na treningih, ki nenehno kažejo željo po napredku in zato ubogajo vsa navodila trenerjev, to je v sodobnem nogometu postalo izjemno važno.«
Dolga leta ste bili v Italiji pomočnik trenerja prvega moštva in sicer pri Cagliariju, Mantovi, Padovi, Novari, Ternani, Avvelinu, Cremoneseju, Pordenoneju, Modeni ter Triestini. V Izolo pa ste prišli kot trener za individualni razvoj mladih igralcev. Nam lahko poveste nekaj več o tej novi vlogi?
»Po dolgih letih, ko sem bil pomočnik trenerja Attilia Tesserja po vsej Italiji, sem se nazadnje ustavil doma v Trstu, predvsem zaradi družinskih zadev. Potreboval sem namreč takšno delo, da si lahko v nujnem primeru za družinske potrebe vmes vzamem tudi dva, ali tri dni premora. Tega ne bi mogel, če bi treniral kje drugje. Pri Triestini pa sem imel to možnost, ker sem bil v klubu predvsem v vlogi koordinatorja in je moje delo precej bolj potekalo izven igrišč, kot pa na njih.
Tu v Izoli so mi dali možnost, da bi bil strokovna podpora trenerjem mladinskih selekcij in poleg tega naj bi skrbel za individualni napredek mladih nogometašev s tehničnega zornega kota. Dajal naj bi nasvete in delal na podrobnostih, kar s svojim izkušnjami, tako igralca, kot tudi trenerja, dobro obvladam. Svoje bogato znanje naj bi tako prenesel na izolske fante.«
Še pred nekaj leti trenerji za individualni razvoj mladih igralcev v klubih niso sploh obstajali. Na slovenskih zelenicah si lahko tudi v prvi ligi videl nogometaše, ki jim je manjkala katera od najbolj osnovnih nogometnih tehnik oziroma vrlin, pa so bili vseeno standardno v prvih enajstericah svojih ekip. Zakaj se je to spremenilo?
»Preprosto zato, ker je vloga pravilnega razvoja posameznega nogometaša zelo pomembna. Poglejte. Glavni trener vsakega moštva mora namreč nenehno spremljati vse igralce in voditi treninge. Ne more prav vsakič ustaviti ves proces vadbe, da bi enemu, dvema ali trem igralcem nekaj razložil ali pokazal. Tako se med treningom samo zapravlja čas za igro, ki ga itak nikoli ni dovolj.
Zato je pomembno imeti nekoga, ki lahko na primer za 10 minut prevzame igralca in mu pokaže vse, kar je potrebno. Ekipa pa medtem lahko nemoteno vadi dalje in glavni trener brez prekinitev dela po načrtu.«
Glavni trener dela naprej z moštvom, individualni pa se medtem posveča posameznikom (foto: SJ)
Kako pa vi vidite trenutne probleme v italijanskem nogometu, ki je tudi zaradi nove ne-uvrstitve reprezentance na Svetovno nogometno prvenstvo pravkar v veliki krizi?
»Sedaj se v Italiji na veliko govori o mladinskem sektorju. Ko gredo stvari slabo, je normalno, da se vsi sprašujejo, zakaj je tako. Italija je bila nogometno gledano ena najbolj cenjenih držav na svetu, danes pa … Skrb za mladinski sektor morda ni osnovni razlog za sedanje slabo stanje italijanskega nogometa, je pa zagotovo med najpomembnejšimi. Nekaj je potrebno spremeniti.
Čeprav so v Italiji še vedno klubi, kjer se z mladimi dobro dela, bo zagotovo potrebno začeti delati drugače. Nekaj namreč manjka. Če pomislimo na italijansko člansko nogometno reprezentanco pred desetletjem ali dvema, je bilo vrhunskih igralcev v izobilju. Trener je imel težave, koga pustiti na klopi. Poleg tega so tudi v drugih državah najbrž začeli delati več in boljše kot prej, tako da je Italija padla, drugi so se dvignili.
To se vidi tudi v evropskih pokalih. Včasih si slabše ekipe z lahko premagoval s 7:0, danes pa, če se ne potrudiš maksimalno, lahko izgubiš proti vsakomur. Razlike so splahnele. Nekoč je bil nogomet počasnejši in je bila tehnika najpomembnejša. Sedaj sta v ospredju hitrost in moč. In kdor dela na teh dveh elementih, se lahko enakovredno kosa z vsakim. ‘Malih’ reprezentanc in klubov danes ni več.«
Če se vrneva v vaš domači Trst. Kaj se dogaja s klubom, v katerem ste začeli kariero kot nogometaš in se nato vrnili kot trener? V minuli sezoni je namreč Triestina izpadla iz Serie C (italijanske tretje lige) v nižjo ligo, klub pa ima ogromno finančnih in funkcionalnih težav…
»Ne bi rad preveč govoril o Triestini. Če sem odšel stran, so bili zagotovo neki konkretni vzroki. Ne bi bilo pa korektno z moje strani, da bi zdaj razlagal, kaj in kako.«
Vseeno pa tudi Triestina odseva razmere v sodobnem globalnem nogometu. Na začetku prejšnje sezone 2025-26 je bil najbolj domač igralec v njeni članski ekipi Slovenec in sicer je bil to nekdanji slovenski reprezentant Domen Črnigoj, ki je s sosednjih Škofij. V rdeče-belem moštvu, ki igra na stadionu Nerea Rocca, na primer lani ni bilo niti enega Tržačana, niti enega igralca iz celotne pokrajine Furlanija Julijska Krajina in pravzaprav je bil še najbližje doma Trstu nek nogometaš iz bližine Bergama. Kaj menite o tem vidiku današnjega nogometa?
»Na žalost je tako. To je ogledalo modernega nogometa. Pri bližnjem italijanskem prvoligašu Udineseju sta pogosto le en ali dva Italijana, podobno pa je tudi v mnogih drugih klubih, pri Comu pa celo ni nobenega nogometaša iz Italije. To je en od osnovnih vzrokov, zakaj je italijanski nogomet v težavah. Če bi več italijanskih igralcev igralo v prvi ligi, bi bila tudi večja kakovostna izbira med njimi.
Kar se tiče Triestine, trenutno več Tržačanov igra drugje po Italiji, kot pa v domačem klubu. Tako so na primer trije nogometaši iz Trsta, ki pravkar nastopajo za klube v Serie A. V Triestini pa se mladim domačinom, tudi zaradi prioritete glede doseganja ciljev članske ekipe, ni dajalo dovolj priložnosti.«
Sedaj se moramo vrniti precej nazaj v preteklost. Poleti leta 1983 ste iz tedanjega drugoligaša Triestine prestopili k Romi, ki je ravnokar postala prvak Italije. In nato se je v sezoni 1983-84 Roma prebila v finale Pokala prvakov, predhodnika današnje Lige prvakov. Tedaj 22-letni Mark je na finalni tekmi v igro vstopil v zadnjih minutah drugega podaljška, ko so pri izidu Roma : Liverpool 1:1 že vsi pričakovali razplet prek enajstmetrovk. Kaj gre po glavi mladeniču, ki zaigra v končnici najbolj pomembne mednarodne tekme v v svoji karieri in kar v zgodovini kluba?
»Seveda so prisoten močne emocije, ampak ko stopiš na igrišče, se posvetiš igri in takoj pozabiš na vse ostalo. Spomini pa so ostali. Poln stadion Olimpico, vsaj 90.000 ljudi… Kasneje sem pogosto razmišljal, da bi bilo morda za nas bolje, če bi to finalno srečanje odigrali kjer drugje, kje na nevtralnem igrišču, ne pa doma v Rimu. Tako pa je bil pritisk za nas ogromen.«
Roma je tedaj imela vrhunsko zasedbo, v kateri so bili italijanski reprezentanti Conti, Graziani, Pruzzo in Di Bartolomei ter brazilska zvezdnika Falcao in Cerezo, mladi Carlo Ancelotti pa se je šele prebijal proti prvi enajsterici. Izkušeni švedski trener Niels Liedholm je ob koncu podaljškov, izid je bil 1:1, vseeno prav vas postavil za petega, zadnjega izvajalca najstrožjih kazni za Romo, kar priča o velikem zaupanju, ki ga je imel vaše sposobnosti. A potem niste prišli na vrsto, ker sta pred vami z bele točke zgrešila najbolj izkušena igralca Rome Conti in Graziani, tako da je Liverpool zmagal s 4:2. In kar je bilo pri temu še najbolj nenavadno, je bilo dejstvo, da ste vi že od mladosti navijač – Liverpoola!
»Vseeno je škoda, da se je razpletlo tako, kot se je. Vse je bilo pripravljeno za veliko zmago Rome, a se preprosto ni izšlo. Čeprav sem bil od malih nog navijač Liverpoola, bi raje videl, da smo mi zmagali. Liverpool je bil pred tem finalom že trikrat prvak Evrope, tako da…«
Sedaj moramo pojasniti, da ste rojen v Angliji, v mladosti pa ste sicer živeli v Trstu, a ste vsako poletje preživljali pri dedku in babici na angleških tleh. Tako ste tudi vi, kot mnogi drugi ljubitelji nogometa po vsem svetu, postali navijač Liverpoola, ki je v tistih letih igral za oko zelo atraktiven nogomet in tudi veliko zmagoval.
»Moja starša sta se spoznala v Avstraliji, rojen sem bil v Angliji, živeli pa smo v Trstu. Vendar sem kot otrok vsako poletje 4 mesece preživel pri dedku in babici v Angliji, pa tudi doma sem z mamo govoril v angleščini, tako da sem se o angleški kulturi res veliko naučil.
Žal pa mi je, da se od očeta, ki je hodil v slovenske šole in je zelo dobro poznal jezik, nisem naučil še slovenščine. Vedno je lepo vedeti kakšen jezik več. Zdaj bi mi v Izoli znanje slovenskega jezika prišlo prav, čeprav tu vsi razumejo angleško in tudi italijansko.«
Mark, prisrčna hvala za ta pogovor in srečno pri vašem delu!
Na treningu mlajših selekcij NK Izola (foto: SJ)