Razprava, ki sega do veterinarskih ambulant

Na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani so se 3. novembra 2026 znova srečali predstavniki veterinarske stroke in Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin. Na drugi okrogli mizi so razpravljali o tem, katere dejavnosti naj opredeljuje prihodnji zakon in kako razmejiti pristojnosti njihovih izvajalcev. Odgovor ni pomemben le za delo veterinarskih ustanov. Zadeva tudi lastnika, ki želi vedeti, kdo sprejema odločitve o zdravljenju njegove živali.

Kot je 4. novembra pojasnila UVHVVR, so bila v ospredju vprašanja javnega interesa, prenosa posameznih pooblastil in vloge različnih strokovnih profilov. Vršilka dolžnosti generalne direktorice Andreja Bizjak je poudarila, da mora novi zakon slediti razvoju stroke in omogočati visoke standarde zdravja živali ter varnosti hrane. Prenova zato ne zadeva samo psov in mačk, ampak celotno organizacijo veterinarske službe.

Pri tem ostaja dolžnost skrbnikov nespremenjena. Če pes ali mačka ostane brez potrebne veterinarske oskrbe, se odpre vprašanje zaščite živali. Prenova zakona pa se ukvarja predvsem s tem, kdo sme posamezne storitve opravljati in pod kakšnimi pogoji.

Zakon iz leta 2001 in današnja medicina

Zakon o veterinarstvu izvira iz leta 2001. V petindvajsetih letih je slikovna diagnostika napredovala, nekateri zobozdravstveni posegi so postali zahtevnejši, več možnosti je tudi za okrevanje živali po poškodbah in operacijah. Sočasno so se spreminjale zahteve za preprečevanje bolezni, uradni nadzor in varnost hrane. Pravila morajo zajeti precej širše področje kot zdravljenje živali v ambulanti.

Veljavni Zakon o veterinarstvu (ZVet-1) je bil vmes večkrat dopolnjen. Slovenija torej nima pravne praznine; vprašanje je, ali so sedanje določbe dovolj jasne za dejavnosti, ki so se v stroki razvile pozneje. Pri oblikovanju novih rešitev bo treba upoštevati tudi evropske predpise o zdravju živali in uradnem nadzoru.

Posebno poglavje so veterinarske specializacije, ki po navedbah UVHVVR še nimajo celovite zakonske ureditve. To ne pomeni, da veterinarji danes nimajo specializiranega znanja. Gre za vprašanje, kako bodo takšne kvalifikacije in nazivi opredeljeni v zakonodaji. Razprava zajema tudi položaj Nacionalnega veterinarskega inštituta v okviru Veterinarske fakultete.

Kje se konča delo veterinarskega tehnika?

Lastnik v ambulanti pogosto sreča več članov ekipe. Veterinarski tehnik lahko sodeluje pri oskrbi živali, vendar njegova srednješolska strokovna izobrazba ni enaka izobrazbi in dovoljenjem, ki jih potrebuje veterinar. Pri pregledu ali posegu je zato pomembna razlika med pomočjo pri delu in samostojnim odločanjem o zdravljenju.

Na novembrskem srečanju so obravnavali tudi nazive doktor veterinarske medicine, veterinar, pooblaščeni veterinar in uradni veterinar. Vsak ima lahko drugačno strokovno oziroma uradno vlogo, posebno kadar gre za javna pooblastila. Predlagatelji bodo morali jasno določiti, kje se naloge posameznih poklicnih skupin začnejo in končajo ter kdo prevzame odgovornost za opravljeno storitev.

Za veterinarske tehnike je to eno ključnih odprtih vprašanj. Iz doslej predstavljenih izhodišč ni razvidno, da bi že dobili nova pooblastila ali izgubili tista, ki jih danes zakonito izvajajo. Odločilna bo vsebina zakonskega predloga, ne sama omemba njihovega položaja na okrogli mizi.

Terapije in metode niso vse enake

Udeleženci so odprli tudi področja slikovne diagnostike, zobozdravstva, fizioterapije in bioresonance pri živalih. Takšne dejavnosti imajo različne namene, strokovne zahteve in različno podprtost z dokazi. Zato jih ni mogoče preprosto postaviti pod skupno oznako terapij in zanje predvideti enakih pravil.

Pes po operaciji kolena denimo potrebuje načrt okrevanja, prilagojen poškodbi in priporočilom veterinarja. Mačka, ki zaradi bolečin težko je, pa najprej potrebuje pregled in ugotovitev vzroka težav. V obeh primerih je za kakovost obravnave bistveno sodelovanje usposobljenih ljudi, od zdravstvene presoje do izvedbe priporočene oskrbe.

Pri bioresonanci je potrebna dodatna razlika: dejstvo, da jo je uprava navedla med temami razprave, ne pomeni potrditve njene učinkovitosti. Zakon lahko določa pogoje opravljanja dejavnosti, to pa še ne pove, ali koristi določene metode potrjujejo zanesljivi znanstveni dokazi.

Licenca: kako lastnik preveri, komu zaupa žival?

Veterinar za opravljanje reguliranega poklica ne potrebuje le diplome. Državni portal SPOT med pogoji za pridobitev licence navaja ustrezno univerzitetno izobrazbo, opravljen državni izpit in članstvo v Veterinarski zbornici Slovenije. Zbornica preveri pogoje, izda odločbo in podatke o licenci vpiše v register.

Tudi po pridobitvi licence mora veterinar skrbeti za strokovno izpopolnjevanje. SPOT navaja, da mora tisti, ki v desetih letih ne zbere 40 točk izobraževanja, opraviti preizkus strokovne usposobljenosti. Če ga ne opravi, sledi opomin z dodatnim enoletnim rokom za izpolnitev pogojev; šele ob nadaljnjem neizpolnjevanju lahko pride do odvzema licence. Sistem torej že danes predvideva preverjanje strokovnega znanja.

Kdor ni prepričan, kakšne kvalifikacije ima izvajalec posega, lahko to vpraša neposredno v ambulanti. Podatke o veterinarjih z licenco je mogoče poiskati tudi v registru, na katerega napotuje portal SPOT. Pri zdravstveni obravnavi živali je takšno preverjanje smiselnejše od zaupanja oglasnemu opisu storitve.

Kaj bo sprememba pomenila za lastnike?

Ali bodo pregledi dražji, bodo nekatere terapije lažje dostopne in kdo jih bo smel izvajati? To so vprašanja, na katera dosedanja strokovna srečanja še niso dala dokončnih odgovorov. Razprava je predvsem pokazala, katera področja potrebujejo natančnejša pravila: od poklicnih nazivov in licenc do pristojnosti pri posameznih storitvah.

Prva okrogla miza je potekala 1. oktobra v Zrečah, druga 3. novembra v Ljubljani. UVHVVR je do konca leta 2026 napovedala še tretje srečanje, ki naj bi pomagalo pri pripravi predloga zakona in nadaljnji razpravi s strokovno javnostjo. Šele ko bodo objavljene konkretne rešitve, bo mogoče oceniti njihove posledice za veterinarske ambulante in lastnike živali.

Do takrat se pri zdravljenju psa ali mačke ne spremeni najpomembnejše: ob zdravstvenih težavah je treba poiskati ustrezno veterinarsko pomoč, pri dodatnih terapijah pa preveriti njihovo strokovno podlago. Novi zakon bo svojo vrednost pokazal v praksi. Lastniku mora biti jasno, komu zaupa žival, izvajalcu pa, za katero delo je usposobljen in odgovoren.