Žival lahko trpi tudi brez ene same vidne poškodbe. Dolgotrajno pomanjkanje hrane, vode ali potrebne veterinarske oskrbe odpira vprašanje odgovornosti skrbnika, v najhujših primerih pa tudi kazenskega pregona. Kdaj zanemarjanje prestopi zakonsko mejo in kam se obrniti, ko opazimo žival v stiski?

Zanemarjanje živali lahko povzroči hudo trpljenje tudi brez vidnih znakov fizičnega nasilja. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Trpljenje živali ni vedno vidno na prvi pogled

Mučenje živali največkrat povezujemo z udarci, namernim poškodovanjem in drugimi oblikami neposrednega nasilja. Toda pes brez primernega zavetja, izčrpano govedo ali bolna mačka, ki ji skrbnik ne zagotovi potrebnega zdravljenja, lahko trpijo tudi brez sledi fizičnega napada. V takšnih primerih težava ni nujno v tem, kaj človek živali stori, temveč tudi v tem, česar zanjo ne naredi.

Zanemarjanje se lahko razvija počasi. Pomanjkljiva oskrba, ki sprva ne povzroča očitnih posledic, lahko sčasoma privede do resnih zdravstvenih težav, izčrpanosti ali pogina. Vendar vsaka žival, ki je videti bolna ali podhranjena, še ni žrtev neprimernega ravnanja. Starejši pes ima lahko zdravstvene težave kljub ustrezni oskrbi, žival na prostem pa ni nujno izpostavljena neprimernim razmeram. Odločilno je, ali so njene življenjske potrebe dejansko zagotovljene.

Na Upravi Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) pojasnjujejo, da uradni veterinarji pri nadzorih preverjajo bivalno okolje, dostop do hrane in vode, zdravstveno stanje ter ravnanje skrbnikov. Njihove pristojnosti zajemajo hišne ljubljenčke, rejne živali in druge dejavnosti, pri katerih je človek odgovoren za dobrobit živali. Presoja zato ne temelji zgolj na zunanjem videzu, temveč na dejanskih okoliščinah in izpolnjevanju predpisanih obveznosti.

Kdaj zanemarjanje postane kaznivo dejanje?

Slovenska zakonodaja razlikuje med kršitvami, ki se obravnavajo kot prekrški, in ravnanji, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja. Neustrezna oskrba lahko povzroči inšpekcijski postopek, zahtevo po odpravi nepravilnosti ali globo, v hujših primerih pa se lahko pojavi tudi vprašanje kazenske odgovornosti. 341. člen Kazenskega zakonika določa, da se oseba, ki z živaljo surovo ravna ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če na tak način muči več živali, mučeno žival trajno pohabi ali na krut način povzroči njen pogin, je zagrožena zaporna kazen do treh let. Zakon posebej kaznuje tudi organiziranje živalskih borb, stave v zvezi z njimi ter vzrejo in vzgojo živali za takšne borbe.

Pri zanemarjanju je pomembno, kakšno trpljenje povzroči opustitev potrebne oskrbe in ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja. Skrbnik se torej ne more izogniti odgovornosti zgolj zato, ker živali ni neposredno poškodoval. Po drugi strani pa vsaka neprimerna okoliščina še ne pomeni kaznivega mučenja. Meja med prekrškom in kaznivim dejanjem je odvisna od ugotovljenega ravnanja, njegovih posledic in drugih okoliščin konkretnega primera.

Ta razlika je pomembna tudi za ljudi, ki želijo pomagati. Opaziti žival v slabih razmerah še ne pomeni poznati vseh okoliščin njenega življenja, lahko pa predstavlja utemeljen razlog za prijavo, na podlagi katere pristojni organi preverijo dejansko stanje. Za zaščito ogrožene živali pri tem ni treba čakati na pravnomočno kazensko sodbo, saj lahko inšpekcija ob izpolnjenih zakonskih pogojih ukrepa že prej.

Kaj razkrivajo uradni podatki o nadzorih in kršitvah?

Da zaščita živali ni zgolj vprašanje posameznih odmevnih primerov, kažejo tudi državni podatki. V Zaključnem računu proračuna Republike Slovenije za leto 2024 so predstavljeni kazalniki nadzora dobrobiti rejnih živali. Vsebinska obrazložitev navaja, da je bilo leta 2023 opravljenih 570 inšpekcijskih pregledov rej z rejnimi živalmi. Kar 56 odstotkov pregledov je bilo izvedenih na podlagi prejetih prijav, 38 odstotkov v okviru rednega načrtovanega nadzora, pet odstotkov pa zaradi preverjanja izvedbe že odrejenih ukrepov. Pri ločenem kazalniku skladnosti poročilo navaja 540 pregledanih gospodarstev, med katerimi je bilo s predpisi skladnih 63 odstotkov rej.

Delež skladnih rej v pregledanem vzorcu ne predstavlja stanja vseh slovenskih gospodarstev, saj so bili načrtovani nadzori usmerjeni predvsem na reje, pri katerih so predhodne analize pokazale večje tveganje za kršitve. Prav tako prijava še ne pomeni, da je bila nepravilnost pri posameznem pregledu tudi potrjena. Številke kljub temu kažejo, kako pomembne so informacije ljudi, ki zaznajo neustrezne razmere. Brez njihovih opozoril bi lahko nekatere kršitve ostale neopažene še dlje, zlasti tam, kjer živali živijo zunaj vsakodnevnega pogleda javnosti.

Ko se za zaprtimi vrati razkrijejo posledice zanemarjanja

Posebej težavni so primeri, v katerih se stanje živali slabša dalj časa, ne da bi okolica poznala razmere. To velja za živali v zaprtih prostorih, odmaknjenih hlevih ali na zasebnih zemljiščih, kjer lahko pomanjkljiva oskrba dolgo ostane neopažena. Ko pristojne službe naposled pridejo na kraj, je lahko za nekatere živali že prepozno.

Na resnost takšnih okoliščin opozarja tudi primer hudega zanemarjanja živali v Pomurju, o katerem so Dnevne Novice poročale avgusta 2026. Veterinarski inšpektorji so na gospodarstvu v Iljaševcih, v občini Križevci pri Ljutomeru, odkrili pet poginjenih govedi, tri pa so bile še žive, vendar v zelo slabem zdravstvenem in rejskem stanju. Zaradi resnosti zdravstvenih težav so morali eno žival evtanazirati, preostali dve pa so trajno odvzeli skrbniku in jima zagotovili ustrezno namestitev ter veterinarsko oskrbo.

UVHVVR je takrat poročala o okoliščinah, ki so kazale na sum hudega zanemarjanja oziroma mučenja živali. Inšpekcijsko odkritje in uvedeni ukrepi sami po sebi še ne pomenijo pravnomočno ugotovljene kazenske odgovornosti, jasno pa pokažejo, kako resne posledice lahko spremljajo neustrezne življenjske razmere. Takšni dogodki odpirajo tudi vprašanje pravočasnega opozarjanja. Ljudje lahko opazijo izrazito shujšanost, neprimerno bivališče ali druge zaskrbljujoče znake, vendar ne vedo, ali imajo dovolj informacij za prijavo. Od prijavitelja pa se ne pričakuje izvedenskega mnenja ali pravne presoje.

Društva za zaščito živali: Za prijavo ni treba biti pravni strokovnjak

Pomemben del ozaveščanja opravljajo društva, ki se srečujejo z vprašanji o zanemarjanju, zapuščenih živalih in neprimernem ravnanju skrbnikov. Ljudem pomagajo razumeti, katere okoliščine zahtevajo pozornost in kako lahko svoja opažanja posredujejo pristojnim službam. Društvo za zaščito živali Ljubljana na svoji spletni strani opozarja, da mučenje ni omejeno na fizično nasilje. Povzroča ga lahko tudi opustitev ravnanja, zaradi katere žival dolgotrajno ali ponavljajoče se trpi oziroma utrpi škodo na zdravju. Pri prijavljanju društvo poudarja predvsem pomen informacij iz prve roke, natančnega opisa in navedbe okoliščin, ki jih je posameznik dejansko opazil.

Če razmere to dopuščajo in je pogovor varen, je včasih smiselno najprej opozoriti skrbnika. Težave lahko nastanejo tudi zaradi nepoznavanja potreb živali, opozorilo pa lahko pripomore k izboljšanju oskrbe. Kadar žival potrebuje takojšnjo pomoč, pogovor ni pogoj za ukrepanje in z njim ne smemo odlašati. Čeprav imajo društva pomembno svetovalno in ozaveščevalno vlogo, nimajo inšpekcijskih pooblastil. Ne morejo samovoljno odvzemati lastniških živali ali izrekati sankcij, zato mora prijava resnejših nepravilnosti doseči pristojno službo, ki lahko razmere uradno preveri.

Kam prijaviti sum mučenja živali?

Človek, ki več dni opaža psa brez primernega zavetja, bolno žival brez očitne oskrbe ali govedo v zaskrbljujočih razmerah, pogosto ne ve, komu naj se obrne. Pristojna za obravnavo sumov zanemarjanja in mučenja je veterinarska inšpekcija v okviru UVHVVR. Prijavo je mogoče podati elektronsko, po pošti, osebno na območnem uradu ali prek portala eUprava, mogoča pa je tudi anonimna prijava. Pri tem štejejo predvsem konkretne informacije: kje je žival, kakšne razmere je prijavitelj opazil ter ali gre za enkraten dogodek ali stanje, ki traja že dlje časa. Natančen naslov, število živali in opis njihovega stanja so pogosto uporabnejši od splošne obtožbe, da nekdo slabo ravna z njimi. Fotografije lahko pomagajo, če so pridobljene zakonito, vendar njihovo zbiranje ne sme postati razlog za nevarno ravnanje ali poseganje na tujo lastnino.

Pri neposredni nevarnosti ni časa za običajen potek dopisovanja z inšpekcijo. Policija na primeru psa, zaprtega v pregretem avtomobilu, pojasnjuje, da je treba obvestiti policijo ali pristojno veterinarsko inšpekcijo in upoštevati njuna navodila. Samovoljno razbijanje avtomobilskega stekla odsvetuje, saj imajo policisti za nujno posredovanje ustrezna pooblastila.

Kadar je žival neposredno ogrožena in je potrebno takojšnje ukrepanje policije, je na voljo številka 113. Za nujno veterinarsko pomoč oziroma druge nujne primere, pri katerih je ogroženo življenje ali zdravje živali, je mogoče poklicati tudi 112. Ob klicu sta najpomembnejša jasen opis nevarnosti in natančna lokacija. Prav od teh informacij je lahko odvisno, kako hitro bo pomoč prispela.

Kaj se zgodi, ko inšpektorji preverijo prijavo?

Za prijavitelja se zgodba pogosto konča v trenutku, ko odda obvestilo pristojnim. Za žival in njenega skrbnika pa se takrat lahko šele začne odločilni del postopka. Uradni veterinarji morajo ugotoviti dejansko stanje, preveriti okoliščine in presoditi, kateri ukrepi so potrebni. Če odkrijejo nepravilnosti, lahko odredijo njihovo odpravo, izrečejo predpisane sankcije ali ob izpolnjenih zakonskih pogojih posežejo tudi po odvzemu živali. Za odvzete hišne živali je mogoče odrediti namestitev v zavetišču, pri rejnih živalih pa se ukrepi izvajajo glede na njihove potrebe in veljavna pravila. Kazenski postopek, kadar obstaja sum kaznivega dejanja, je ločeno vprašanje. Nujni ukrep za zaščito živali, prekrškovna sankcija in morebitna obsodba na sodišču zato niso eno in isto.

Tudi prijava, pri kateri inšpektorji ne ugotovijo kršitve, ni sama po sebi dokaz, da je prijavitelj ravnal napačno. Zunanji videz lahko zavede, nekatere pomembne okoliščine pa se razkrijejo šele ob uradnem pregledu. Bistveno je, da ljudje sporočajo resnična opažanja, ne širijo neutemeljenih obtožb in presojo odgovornosti prepustijo pristojnim.

Pomurski primer je pokazal, kako dramatične so lahko posledice, ko se hudo zanemarjanje razkrije prepozno. Petih poginjenih govedi ni bilo več mogoče rešiti, dvema preživelima pa je inšpekcijski poseg omogočil nadaljnjo oskrbo. Zato pravočasna prijava ni zgolj administrativni korak. Za žival, katere življenje je povsem odvisno od človeka, lahko pomeni razliko med nadaljevanjem trpljenja in možnostjo, da se to konča.