DNK ženske, ki je pred približno 30.000 leti živela na območju današnje Francije, je razkrila nepričakovane genetske povezave med prebivalci zahodne ter srednje in vzhodne Evrope. Raziskava, objavljena 23. oktobra v reviji Science Advances, kaže, da so bile nekatere skupnosti ljudi ledene dobe med seboj bolj povezane, kot so znanstveniki domnevali doslej.

Slika simbolično prikazuje srečanja prazgodovinskih skupin v ledenodobni Evropi pred približno 30.000 leti. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

DNK iz francoske jame razkrila povezavo med vzhodom in zahodom

V jami Isturitz na jugozahodu Francije so raziskovalci analizirali ostanke ženske, ki je živela pred približno 30.000 leti. Pridobili so najstarejši doslej znani nabor genetskih podatkov, ki zajema celoten genom sodobnega človeka iz jugozahodne Evrope. Večina njenega genetskega izvora je bila povezana z zahodnoevropskimi populacijami, vendar so znanstveniki odkrili tudi značilnosti, povezane s prebivalci srednje in vzhodne Evrope. Prav ta kombinacija je pomembna, saj so starejše raziskave nakazovale razmeroma jasno genetsko ločitev med vzhodnimi in zahodnimi skupinami.

Arheologi so sicer že dolgo poznali podobnosti med predmeti, ki so jih prazgodovinski ljudje izdelovali na različnih območjih celine. Kamnita orodja, umetniški izdelki in drugi ostanki so nakazovali stike med oddaljenimi skupnostmi, vendar sami po sebi niso dokazovali tudi genetskega mešanja. Najdba iz Isturitza zdaj ponuja neposrednejši dokaz, da so se med populacijami, ki so jih ločevale velike razdalje, prenašale tudi genetske značilnosti.

Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Science Advances, na podlagi genetskega modeliranja ocenjuje, da je do takšnega mešanja prišlo pred približno 32.500 do 31.500 leti. Podoben genetski signal so raziskovalci prepoznali tudi pri predhodno analiziranih ostankih človeka iz francoskega Ormessona. Ugotovitve tako ne temeljijo zgolj na enem posamezniku, čeprav znanstveniki iz razpoložljivih podatkov še ne morejo določiti natančnih selitvenih poti.

Ljudje ledene dobe niso bili povsem ločeni

Ženska iz Isturitza je živela v obdobju gravetjenske kulture, ki je bila po Evropi razširjena približno med 34.000 in 25.000 leti pred sedanjostjo. Takratni prebivalci so bili lovci in nabiralci, za katerimi so ostali številni predmeti iz kamna, kosti in drugih materialov. Na različnih območjih Evrope so se pojavljale podobne kulturne značilnosti, čeprav so genetske raziskave kazale na razlike med regionalnimi skupinami.

Novi podatki kažejo, da te skupine niso bile popolnoma genetsko izolirane. To sicer ne pomeni, da so posamezniki redno prepotovali celotno Evropo ali da so vse skupnosti ohranjale enako tesne stike. Genetski zapis razkriva posledice mešanja populacij skozi generacije, ne pa posameznih potovanj. Raziskovalci dopuščajo možnost, da je bila jama Isturitz eno od območij srečevanja ljudi različnega izvora, kar se ujema tudi z arheološkimi najdbami.

Starodavna DNK je pri raziskovanju človeške preteklosti posebej dragocena, ker razkriva informacije, ki jih iz arheoloških predmetov ni mogoče neposredno razbrati. Medtem ko orodja in drugi izdelki pričajo o načinu življenja ter kulturnih stikih, lahko genetski material pokaže izvor in sorodstvene povezave nekdanjih prebivalcev. Podobne raziskave so že odkrivale sledi skrivnostnih prednikov v človeškem DNK in razkrile, kako zapletena je bila zgodovina človeških populacij.

Človeško DNK našli v zemlji, čeprav kosti ni bilo

Poleg francoske najdbe so raziskovalci pridobili pomembne podatke tudi iz Španije. V jami El Mirón v Kantabriji so preučili približno 22.000 let staro plast sedimentov in v njej odkrili človeško jedrno DNK. V analizirani plasti niso našli človeških kosti ali zob, vendar se je ohranilo dovolj genetskega materiala, da so lahko določili njegov populacijski izvor. Takšno odkritje odpira nove možnosti za raziskovanje prazgodovinskih najdišč. Človeški skeletni ostanki so razmeroma redki, medtem ko lahko genetske sledi ostanejo ohranjene v jamskih usedlinah. Z njihovo analizo je mogoče pridobiti podatke o ljudeh, ki so nekoč uporabljali določeno območje, tudi kadar arheologi ne najdejo njihovih telesnih ostankov.

Kot pojasnjuje Univerza na Dunaju, so raziskovalci odkrili tudi dokaze o dolgotrajni prisotnosti zahodnoevropskega genetskega izvora na Iberskem polotoku. Podatki iz jame Chufín kažejo, da se je ta ohranjal več tisoč let, analiza sedimentov iz El Miróna pa podpira domnevo, da je območje današnje Španije med najhladnejšim obdobjem zadnje ledene dobe predstavljalo pomembno zatočišče za nekatere človeške populacije.

Odkritje je pomembno tudi zaradi razmer, v katerih so ljudje takrat živeli. V času zadnjega ledeniškega maksimuma so obsežni ledeni pokrovi prekrivali velike dele severne Evrope, podnebne spremembe pa so vplivale na razpoložljivost hrane in življenjski prostor. Genetski podatki iz španskih jam pomagajo pojasniti, kako so se nekatere populacijske linije ohranile tudi v tem zahtevnem obdobju.

Kaj je DNK razkrila o materi in sinu iz Italije?

Raziskovalci so analizirali tudi ostanke iz južne Italije, kjer so preučili genetski material moškega zarodka Ostuni1b. Po njihovih ugotovitvah je bil najverjetneje sin ženske Ostuni1, katere DNK so raziskovali že v preteklosti. Primerjava je pokazala, da je njegov oče verjetno pripadal isti širši genetski populaciji kot mati, vendar starša nista bila bližnja sorodnika. Takšen podatek omogoča redek vpogled v sorodstvene odnose prazgodovinskih ljudi. Ugotovitev je skladna z možnostjo, da so se partnerstva oblikovala na način, ki je zmanjševal bližnje sorodstveno razmnoževanje. Vendar iz enega primera ni mogoče sklepati, kakšna pravila ali navade so veljale v vseh skupnostih tedanje Evrope. Za zanesljivejše odgovore bi znanstveniki potrebovali več genetskih podatkov iz različnih najdišč.

O raziskavi je 23. oktobra poročal tudi znanstveni portal Phys.org, ki je povzel ugotovitve raziskovalne skupine z Univerze na Dunaju. Posebej je izpostavil uporabo DNK iz jamskih sedimentov, saj ta omogoča raziskovanje obdobij, iz katerih ni ohranjenih človeških okostij.

Raziskovalna skupina namerava v prihodnje analize starodavne DNK povezati še s preučevanjem beljakovin, ohranjenih v arheoloških plasteh. Zanimajo jo predvsem zgodnje širitve sodobnega človeka po Evropi in njegovo sobivanje z velikimi zvermi. Pri tem bodo posebej dragocena najdišča, kjer so organski ostanki redki. Prav tam bi lahko nove metode razkrile podatke o nekdanjih prebivalcih, ki jih doslej ni bilo mogoče pridobiti.