Bombni alarmi na evropskih letih in nedavni kibernetski vdori so odprli vprašanje, ali se za navidez ločenimi dogodki skriva širša kampanja pritiskov. Italijanski zunanji minister Antonio Tajani je zato zahteval razpravo o hibridnih grožnjah na srečanju G7 v Parizu. Pri tem ni pomembno samo, kdo napada, temveč tudi, kako hitro lahko države prepoznajo skupne vzorce in ohranijo delovanje storitev, od katerih so odvisni prebivalci.

Simbolična slika prikazuje evropski center za spremljanje hibridnih groženj (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Italijanski poziv G7 odpira težje vprašanje od samih napadov

Italija je pred srečanjem zunanjih ministrov G7, ki poteka 9. in 10. novembra v Parizu, zahtevala skupen in odločen odziv na hibridne grožnje. Italijansko zunanje ministrstvo (MAECI) je v sporočilu z 8. novembra posebej izpostavilo letalski promet, trgovine in transfuzijske centre. Namen pobude je jasen: kadar motnje prizadenejo več držav in različnih dejavnosti, se njihove posledice ne končajo z nacionalno preiskavo. Ni pa G7 organ, ki bi lahko sam odkril storilce ali odločil o njihovi kazenski odgovornosti.

O bombnih grožnjah na evropskih letih smo na Dnevnih Novicah že poročali, zato je pri sedanji pobudi pomembnejše vprašanje, kaj lahko skupni politični odziv dejansko spremeni. Države si lahko izmenjajo ugotovitve, uskladijo odzive in hitreje opozorijo partnerice na nove načine delovanja napadalcev. Brez takšnega sodelovanja lahko vsaka služba vidi le svoj del dogajanja, širši vzorec pa ostane neopažen.

Kdaj je napad kriminal, kdaj pa del hibridne kampanje?

Izraz hibridna vojna se pogosto pojavi ob odmevnih spletnih vdorih, vendar to ni dovolj natančno. Svet Evropske unije hibridne grožnje opisuje kot usklajene škodljive dejavnosti, pri katerih se lahko prepletajo kibernetski napadi, manipuliranje informacij, gospodarski pritisk in prikriti politični posegi. Njihov namen je oslabiti državo ali ustanovo, pogosto brez odkrite uporabe vojaške sile. Pritisk lahko izvaja država, pa tudi skupina, ki ne deluje kot njen uradni organ.

Napad na računalniško omrežje zaradi odkupnine je lahko običajen kriminalni posel. Kadar se mu pridružijo usklajene lažne objave, poskusi zastraševanja in pritisk na odločevalce, pa dobijo preiskovalci razlog za drugačno presojo. Podobne posledice tako še ne povedo veliko o motivu. Pomembni so časovni vzorci, izbira tarč in podatki, ki razkrijejo, kaj so izvajalci nameravali doseči.

Tudi podpis znane hekerske skupine še ni dokaz

Rai News je poročal, da je proruska hekerska skupina NoName057(16) prevzela odgovornost za nekatere akcije. To pa ne pomeni, da je odgovorna za vse bombne grožnje in kibernetske incidente zadnjih dni. Italijanski minister Tajani je ob omembi proruskih hekerjev izrecno ločil njihovo dejavnost od vprašanja odgovornosti države. Preiskovalci zato ne morejo izhajati samo iz podpisov, objav na spletu ali časovne bližine dogodkov.

Pri ugotavljanju izvora napadov primerjajo tehnične sledi, načine dostopa, komunikacije in podatke iz različnih držav. Včasih nekdo uporabi strežnik tretje osebe ali se namenoma predstavi kot že znana skupina. Prehitro pripisovanje odgovornosti bi lahko povzročilo politični spor, spregledana povezava pa bi napadalcem omogočila nadaljevanje dejavnosti. Za javnost je to manj dramatičen del zgodbe od naslova o hibridni vojni, za verodostojen odziv pa je odločilen.

Evropska zaščita se ni začela s pariškim srečanjem

Evropska unija je skupni nabor ukrepov proti hibridnim kampanjam oblikovala leta 2022. Ta omogoča, da se preventivni ukrepi, podpora prizadetim članicam, diplomatsko delovanje in morebitni omejevalni ukrepi obravnavajo povezano. Svet EU je maja 2024 potrdil še okvir za skupine za hitro odzivanje na hibridne grožnje, ki lahko pomagajo državam članicam in partnericam. Marca 2026 je ponovno poudaril, da je treba te zmogljivosti okrepiti. Iz teh datumov je razvidno, da Evropa ne išče rešitve od začetka.

Težava je v uporabi različnih orodij ob pravem času. Ena služba zbira podatke o vdoru, druga spremlja dezinformacije, tretja skrbi za delovanje infrastrukture. Če ostanejo ugotovitve ločene, lahko ista kampanja navzven deluje kot vrsta nepovezanih težav. Skupni evropski okvir ne odpravlja pristojnosti držav, jim pa omogoča, da razmere presojajo širše in si pri zahtevnejših primerih pomagajo.

Ne gre le za preprečitev vdora, temveč za nadaljevanje storitev

Pri varnosti prometnih povezav, zdravstvenih ustanov in trgovskih podjetij se največkrat govori o zaščiti računalniških sistemov. V resnici je enako pomembno, kaj se zgodi, če zaščita odpove. Ali lahko zaposleni nadaljujejo delo po rezervnem postopku? Ali imajo dobavitelji dogovorjene nadomestne povezave? Koliko časa traja, da ustanova znova zagotavlja storitev brez tveganja za uporabnike? Takšna vprašanja določajo, ali incident povzroči kratko motnjo ali daljši zastoj.

Svet EU v okviru zaščite kritične infrastrukture posebej obravnava energetiko, vodo, promet in zdravstvo, pravila NIS2 pa krepijo kibernetsko odpornost javnega in zasebnega sektorja. Toda nobena direktiva sama po sebi ne more nadomestiti pripravljenega osebja in preizkušenih postopkov. Če napadalcu uspe prizadeti manjšega zunanjega ponudnika, se lahko težava hitro prenese na precej večjo organizacijo. Prav zato je pomembna odpornost celotne storitve, ne samo posameznega omrežja.

Kaj od sodelovanja G7 lahko pričakuje tudi Slovenija?

Slovenija ni izoliran varnostni prostor. Podjetja uporabljajo tuje digitalne storitve, potniki so odvisni od evropskih letališč, bolnišnice in dobavitelji pa od čezmejnih logističnih povezav. To ne pomeni, da je Slovenija tarča sedanjih incidentov, pomeni pa, da lahko motnja drugod vpliva tudi na uporabnike pri nas. Zato so za državo pomembni pravočasna opozorila, izmenjava preverjenih podatkov in rezervni načrti za storitve, ki ne smejo obstati.

Od G7 za zdaj ne gre pričakovati čudežne rešitve ali že sprejetih ukrepov, ki jih ministri še niso predstavili. Smisel italijanskega poziva bo mogoče presojati po tem, ali bodo države izboljšale sodelovanje pri preiskavah in zaščiti infrastrukture. Zgovoren preizkus ne bo naslednja skupna izjava, temveč naslednji resen incident: kako hitro bodo pristojni vedeli, kaj se dogaja, in ali bodo ljudje kljub motnji lahko uporabljali storitve, ki jih potrebujejo.