Več kot 80 drobnih kosti, ki so jih leta 1997 izkopali na severovzhodu Španije, je skoraj tri desetletja ostalo brez jasne identitete. Zdaj so paleontologi ugotovili, da pripadajo novi vrsti dvoživke, imenovani Synorerpeton ribagorzana. Živela je pred približno 66 milijoni let, tik pred izumrtjem neptičjih dinozavrov. Njeni ostanki pa nakazujejo tudi možne povezave med prazgodovinskimi živalskimi skupnostmi Evrope.

Prazgodovinska dvoživka v okolju pozne krede pred 66 milijoni let. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

V muzeju so čakale kosti brez imena

Na najdišču Blasi pri kraju Arén v španski pokrajini Huesca so paleontologi leta 1997 naleteli na fosile, ki niso bili podobni spektakularnim okostjem dinozavrov, po katerih je to območje znano. Šlo je za drobne dele lobanj, vretenca in druge kostne odlomke. Zbirko so shranili v Prirodoslovnem muzeju Univerze v Zaragozi, kjer je del ostankov ostal vrstno neopredeljen. Skoraj 29 let pozneje se je izkazalo, da skrivajo nekaj pomembnejšega od še enega primerka že znane živali. Analiza je omogočila opis vrste Synorerpeton ribagorzana, o kateri doslej ni bilo znanstvenega zapisa.

Pobudo za ponovni pregled je dal paleontolog Miguel Moreno-Azanza z Univerze v Zaragozi. Povabil je Alexandra R. D. Guillauma z Univerze NOVA v Lizboni, ki je že proučeval sorodne fosile iz portugalske pozne jure. Ob sodelovanju Eduarda Puértolas-Pascuala in Huguesa-Alexandra Blaina so primerjali anatomijo ohranjenih delov in izločili možnost, da gre za katero izmed že opisanih vrst. Univerza v Zaragozi je odkritje javno predstavila 6. novembra 2026. Novica ni, da bi znanstveniki letos izkopali žival, temveč da so končno prepoznali pomen fosilov, ki so jih imeli ves čas pred očmi.

Lovec, ki ni bil ne kuščar ne močerad

Nova vrsta pripada albanerpetontidom, izumrli skupini dvoživk, ki so bile na videz podobne majhnim močeradom, vendar so imele samostojno evolucijsko zgodovino. Njeni predstavniki so običajno merili manj kot pet centimetrov. Imeli so veke, majhne roževinaste kremplje in razmeroma suho, luskasto kožo. Še zanimivejši je bil način lova: raziskave bolje ohranjenih sorodnikov kažejo, da so plen lahko zgrabili z jezikom, ki se je bliskovito iztegnil podobno kot pri današnjih kameleonih. To ni dokaz sorodstva s kameleoni, temveč primer podobne prilagoditve pri zelo različnih živalih. Ker so pri španski vrsti našli kosti, ne mehkih tkiv, njenega jezika ali barve telesa ni mogoče neposredno rekonstruirati.

Prav majhnost pomaga pojasniti, zakaj so takšne živali v zgodbah o prazgodovini skoraj nevidne. Veliko okostje je lažje prepoznati in razstaviti, drobna kost pa lahko dolgo ostane le nerazvrščen predmet v muzejski škatli. Pri novi vrsti zato ni odločal en izjemen fosil: raziskovalci so morali preučiti kombinacijo značilnosti v številnih delcih, od čeljusti do vratnih vretenc.

Razlika je pomembna tudi za bralca. Synorerpeton ribagorzana ni novo odkriti dinozaver in tudi ne neposredni prednik današnjih močeradov. Je predstavnica posebne, danes izumrle skupine, ki je z dinozavri delila kopno v zadnjih obdobjih krede.

Pol milijona let pred velikim trkom

Najdišče Blasi je za paleontologe dragoceno zaradi svoje lege v geološkem zapisu. Sedimenti, v katerih so odkrili ostanke dvoživke, so nastali približno pol milijona let pred asteroidnim trkom ob koncu krede. Pred približno 66 milijoni let je ta dogodek sprožil množično izumrtje, med drugim tudi izginotje neptičjih dinozavrov. Na območju Ribagorze so znanstveniki v zadnjih letih opisali še dve novi vrsti dinozavrov in dve vrsti krokodilov. Z novimi podatki o majhnih dvoživkah dobivajo bolj uravnoteženo podobo tamkajšnjega ekosistema, ne le njegovih največjih prebivalcev. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, zakaj so krokodili preživeli asteroid, medtem ko novo odkritje govori o živalih, ki so živele pred katastrofo. Iz teh fosilov ni mogoče trditi, da je prav ta dvoživka trk tudi preživela.

Kaj so znanstveniki prepoznali v lobanji

Opis nove vrste ni nastal na podlagi podobnosti z današnjimi živalmi, ampak iz natančnih razlik v kosteh. Pomembni so bili deli lobanje, čeljusti in prvih vratnih vretenc. Njihova kombinacija se ni ujemala z že znanimi albanerpetontidi, zato so lahko raziskovalci ostanke formalno pripisali novi vrsti. V izvirni raziskavi, objavljeni v reviji Cretaceous Research, je predstavljena kot prva formalno opisana evropska vrsta te skupine iz zgornje krede. Posamezne fosile teh živali so na celini poznali že prej, a to ni isto kot zanesljivo opisana vrsta z določljivimi znaki.

Primerjava je pokazala tudi spremembe, ki so nastajale skozi milijone let. Starejši albanerpetontidi iz jure in zgodnje krede so bili večinoma vitkejši, s podolgovatimi lobanjami, poznejše oblike pa čokatejše in močneje okostenele. Raziskovalci dopuščajo, da je preobrazba povezana s spremembami življenjskega okolja ali načina življenja, vendar tega še niso dokazali. Oblika kosti je podatek; vzrok zanjo je znanstveno vprašanje, ki potrebuje nove primerjave.

Dve različni poti skozi prazgodovinsko Evropo?

Španski fosili so raziskovalcem pomagali pogledati tudi prek meja enega najdišča. Analiza nakazuje, da sta proti koncu krede v Evropi obstajali vsaj dve razvojni liniji albanerpetontidov. Najdbe z zahoda celine kažejo podobnosti z nekaterimi severnoameriškimi oblikami, vzhodnoevropski primerki pa z azijskimi ali starejšimi evropskimi sorodniki. To odpira vprašanje, kako so bile populacije nekoč povezane, ne daje pa zemljevida njihovih selitev.

Univerza NOVA v Lizboni opozarja na pomembno vrzel: iz osrednje Azije je premalo primerljivih fosilov, da bi bilo mogoče potek širjenja živali natančno rekonstruirati. Raziskovalci so sorodstvene povezave presojali po anatomiji, ne po starodavni DNK. Prav zato je novo opisana vrsta uporabna: njene značilnosti bodo lahko primerjali z najdbami, ki šele prihajajo iz zemlje ali čakajo v drugih muzejskih zbirkah.

Pri razlagi takšnih podobnosti je potrebna previdnost. Dve skupini sta lahko podobni zaradi skupnega prednika, nekatera telesna znamenja pa se lahko razvijejo tudi neodvisno. Da bi razlikovali med možnostmi, bo potrebnih več dobro določenih primerkov iz različnih delov sveta. Španska najdba tega vprašanja še ni rešila, je pa razpravi dodala trdnejše izhodišče.

Zakaj je pomembna tudi tako majhna najdba

Žival je dobila ime, ki povezuje kraj in čas. Synorerpeton približno pomeni »plazeča se žival na meji«: na eni strani gre za bližino geološke meje med kredo in paleogenom, na drugi za območje ob današnji meji Aragonije in Katalonije. Dodatek ribagorzana se nanaša na pokrajino Ribagorza in reko Noguera Ribagorzana. V imenu je tako skrit opis sveta, v katerem je dvoživka živela, in pokrajine, kjer so našli njene ostanke.

Za raziskovalce je pomembnejše od poimenovanja to, da imajo zdaj vrsto, s katero lahko primerjajo nove najdbe. Če bodo v mlajših plasteh ali na oddaljenih najdiščih odkrili podobne kosti, bodo lahko z večjo gotovostjo presodili, kam sodijo. To je še posebej pomembno pri majhnih živalih, ki jih fosilni zapis razkriva le v drobcih. Medtem ko so pozornost na območju Aréna dolgo privabljali dinozavri, je odgovor na povsem drugo vprašanje čakal v muzeju: kakšne dvoživke so takrat živele ob njih. Po 29 letih imajo znanstveniki za eno od njih končno zanesljivo ime in dovolj podatkov, da jo lahko vključijo v zgodovino zadnjih obdobij krede.