Preden so vikinške ladje začele pluti proti Angliji, se je v severni Evropi zgodilo nekaj nepričakovanega. Starodavna DNK razkriva, da so se ljudje z območja današnje severne Nemčije preseljevali na Dansko in južno Švedsko, kjer so pustili močan genetski pečat. Bili so tesno povezani s predniki Anglosasov, ki so se naselili na Britanskem otočju. Odkritje spreminja pogled na korenine dela vikinškega prebivalstva in na nastajanje jezikov severne Evrope.

Selitev pred Vikingi

V zgodovinskih pripovedih se smer potovanja praviloma začne v Skandinaviji. Vikingi so stoletja pozneje pluli čez Severno morje, napadali obalna naselja in se naseljevali na Britanskem otočju. Toda genetske sledi iz zgodnejšega obdobja kažejo tudi pot v nasprotni smeri. Pred približno 1.600 leti, precej pred vikinško dobo, so se skupine iz severne Nemčije in južnega Jutlanda pomaknile proti Danski in južni Švedski. Tam so pomembno spremenile sestavo prebivalstva.

Kot pojasnjuje Univerza v Göteborgu, so bili prišleki genetsko zelo blizu skupinam, iz katerih so izšli Anglosasi v Angliji. Arheolog Kristian Kristiansen je prav to preseljevanje označil za eno največjih presenečenj raziskave. Njegova razlaga povezuje prihod novega prebivalstva tudi s spremembami verskih predstav, med drugim z uveljavljanjem Odina, ter z novimi umetnostnimi in materialnimi vplivi. Takšne povezave postajajo vidne šele, ko znanstveniki primerjajo ostanke iz različnih stoletij. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o genetskih povezavah med prazgodovinskimi prebivalci Evrope. Tokrat gre za bistveno poznejše obdobje, v katerem je mogoče genetsko zgodbo povezati tudi z nastankom zgodovinsko znanih jezikov.

Tisoči genomov, nova slika

Raziskovalci so sekvencirali DNK 712 starodavnih posameznikov in jo primerjali s 4.009 predhodno objavljenimi genomi. Izhodiščno gradivo je tako obsegalo 4.721 genomov. Po preverjanju kakovosti podatkov in izločitvi neustreznih vzorcev ter bližnjih sorodnikov so za končno analizo skupnih podedovanih odsekov DNK uporabili 4.517 posameznikov, med njimi 578 z na novo sekvenciranimi genomi. Prav širina gradiva je pomembna: en sam grob lahko razkrije podatke o posamezniku, ne more pa pokazati, kako se je skozi stoletja spreminjalo prebivalstvo celotne regije.

Pri primerjavah so iskali genetske značilnosti, ki se pojavijo na enem območju in nato tudi drugod. Če jih je v zaporednih generacijah vse več, lahko to kaže na prihod ljudi in njihovo mešanje z domačini. Analiza ne pove, ali je nekdo pripadal določeni politični skupnosti, in iz nje ni mogoče prebrati jezika, ki ga je govoril. Pokaže pa sorodstvene povezave, ki jih arheološke najdbe same ne morejo zanesljivo potrditi.

Poseben izziv je upepeljevanje pokojnikov, razširjeno v nekaterih obdobjih severne Evrope. Ogenj pogosto uniči genetski material, zato za posamezna stoletja ni enako veliko uporabnih vzorcev. Raziskovalci morajo manjkajoče podatke previdno dopolnjevati z arheološko sliko in najdbami iz bližnjih obdobij. O ugotovitvah je 4. novembra poročala tudi revija Nature. Izvirna germanska študija je bila v isti reviji objavljena 28. oktobra, sveže poročanje pa je dodatno osvetlilo njen pomen za zgodovino Evrope.

Prva sled sega 4.000 let nazaj

Zgodba se začne precej pred Anglosasi. Pred približno 4.000 leti je v vzhodno Skandinavijo prišlo prebivalstvo s stepskim poreklom, verjetno prek območja Baltskega morja. Njegove genetske značilnosti so se pozneje razširile po velikem delu Skandinavije. Ta selitev je bila drugačna od poznejšega prihoda skupin iz severne Nemčije, zato ju ni pravilno združevati v en zgodovinski dogodek. Dolgo je prevladovala razlaga, da so zgodnji germanski jeziki na sever prispeli s starejšimi migracijami pred približno 4.800 leti. Nova analiza dopušča možnost, da je pomemben jezikovni predhodnik prišel okoli 800 let pozneje.

To bi premaknilo del uveljavljene časovnice nastanka jezikovne družine, v katero danes sodijo angleščina, nemščina, nizozemščina in skandinavski jeziki. Tak sklep ostaja znanstvena razlaga, ne neposredno dokazan pogovor iz bronaste dobe. Raziskovalci so povezali razširjenost genetskih skupin s podatki o razvoju jezikov, ki jih rekonstruirajo jezikoslovci. Natančnega trenutka, ko je skupnost začela govoriti drugačen jezik, iz človeških ostankov ni mogoče določiti.

Kaj povezuje Anglosase in Vikinge

V pozni železni dobi so se skupine iz Skandinavije širile proti območjem današnje Nemčije, Poljske in Nizozemske. Med poznejšim obdobjem preseljevanja ljudstev se njihova genetska dediščina pojavi tudi med Anglosasi v Britaniji in Langobardi v južni Evropi. V približno istem obdobju so se sorodne skupine iz severnonemškega prostora preseljevale proti severu, na Dansko in južno Švedsko. Genetska sorodnost tako ni bila omejena na eno stran Severnega morja.

Raziskovalci so te premike povezali tudi z obdobjem velikih kulturnih sprememb na Danskem in južnem Švedskem. Tam so se spreminjali predmeti in običaji, v jezikovni zgodovini pa se začenja razvoj stare nordijščine. Ta jezik poznamo kot predhodnika poznejših skandinavskih jezikov in govorico vikinškega časa. Podobnosti z anglosaškim svetom zato niso nujno nastale šele ob roparskih pohodih in trgovanju. Pisni sledovi zgodnjih germanskih jezikov so precej mlajši od prvih selitev. Runa, vklesana v predmet, lahko pove nekaj o pisavi in jeziku svojega časa, ne more pa sama razložiti, kako so predniki njenih uporabnikov stoletja prej prišli na določeno območje.

To ne pomeni, da so bili Anglosasi in Vikingi eno ljudstvo. Imeni označujeta skupnosti iz različnih zgodovinskih okoliščin, s svojimi političnimi in kulturnimi posebnostmi. Nova ugotovitev govori o skupnem delu porekla, ne o enotni identiteti.

Norveška ni sledila isti poti

Najboljši preizkus preproste razlage o širjenju jezika s priseljenci ponuja Norveška. Medtem ko sta Danska in južna Švedska doživeli izrazitejšo genetsko spremembo, je norveško prebivalstvo ohranilo več kontinuitete. Kljub temu so se tudi tam uveljavile jezikovne spremembe, ki so prispevale k oblikovanju stare nordijščine. Ljudje so torej lahko prevzeli nove govorne značilnosti brez primerljivo velikega priseljevanja.

Avtorji raziskave v svoji razlagi za The Conversation opozarjajo na vpliv stikov med sorodnimi skandinavskimi skupnostmi. Trgovina, družinske vezi in politična razmerja so omogočali širjenje govora in navad tudi čez območja, kjer se genetski izvor prebivalstva ni bistveno spremenil. Norveški primer je zato pomembna omejitev celotne zgodbe: jezikovne meje niso vedno enake genetskim. Selitev lahko vpliva na jezik, ni pa edini način, kako se ta razširi. Raziskovalci morajo pri vsaki takšni povezavi preveriti še arheološke dokaze in zgodovinsko jezikoslovje.

Korenine pred spopadi

Odnosi med Vikingi in Anglosasi so v kronikah pogosto povezani z napadi, vojnami in boji za ozemlje. Genetski podatki pa razkrivajo starejšo zgodovino severne Evrope, ko so se prebivalci premikali v več smereh in se povezovali z različnimi skupnostmi. Območje današnje severne Nemčije pri tem ni bilo zgolj izhodišče za pot proti Angliji. Sorodne populacije so se pojavile tudi drugod po Evropi, med drugim pri Langobardih, ki so pozneje oblikovali kraljestvo v Italiji.

Arheološke najdbe pričajo o načinu življenja, običajih in spremembah v družbi, genetski podatki pa razkrivajo, kdo se je na posamezna območja priseljeval in kako so se ljudje med seboj povezovali. Zgodnja Skandinavija tako ni bila izolirano izhodišče poznejših vikinških odprav, temveč prostor, ki so ga stoletja oblikovali prihodi, stiki in mešanje prebivalstva.