Z Ministrstva za zunanje zadeve RS so sporočili, da je Slovenija preko Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) namenila humanitarni prispevek v višini 60.000 evrov za Demokratično Republiko Kongo. Tam so se namreč v zadnjem letu dramatično poslabšale humanitarne razmere, prispevek pa je namenjen za delovanje na področju boja proti spolnemu izkoriščanju in zlorabam ter za pomoč žrtvam.
Posilstvo in druge oblike spolnega nasilja so v Kongu žal vsakdanji pojav (foto: mzz.gov.si)
Republika Slovenija se kot odgovorna članica mednarodne skupnosti redno odziva na izbruhe kriz in poslabšanja humanitarnih razmer v svetu. Skladno s tem je tokrat naša država namenila prispevek za Demokratično Republiko Kongo, kjer sta se dolgotrajni konflikt in humanitarna kriza v zadnjem letu še poglobila. Danes je v DR Kongo 4,4 milijona notranje razseljenih oseb, 7,7 milijona oseb pa tvega lakoto.
Za nameček je v državi je lani avgusta ponovno izbruhnila ebola, ki se širi na področja konflikta, zaradi česar jo je še težje zajeziti. Poleg tega je bilo iz Angole, kamor so prebežali zaradi konflikta, oktobra v matično državo izgnanih 200.000 državljanov DR Kongo, ki se sedaj soočajo z neznosnimi razmerami. Posilstva in druge oblike spolnega nasilja so v DR Kongo pogost pojav.
Na Ministrstvu za zunanje zadeve RS so glede spolnega nasilja malce naivno zapisali, da: “… to obliko nasilja mednarodno humanitarno pravo absolutno prepoveduje.” Kot da je posiljevalcem, kriminalcem in nasilnežem v Kongu mar za aboslutne in neabsolutne prepovedi v svetu, kjer mednarodnega prava ne uoštevajo več niti največje države.
Ali pa v svetu, kjer Nobelova nagrajenka za mir, ko prevzame vodilno politično funkcijo, brez zadržkov dopusti etnično čišenje znotraj svoje države. Žal se zdi, da nasilje v virtualnem dvoboju s človeškimi vrednotami trenutno zmaguje. Nedvomno pa je zelo pozitivno, da se je Slovenija odzvala na poziv Mednarodnega odbora Rdečega križa (ICRC) ter prispevek namenila za delovanje na področju boja proti spolnemu izkoriščanju in zlorabam ter za pomoč žrtvam.
ICRC se namreč zaveda, da je za žrtve najpomembnejši takojšnji dostop do zdravstvene in psihosocialne oskrbe, ki mora biti oblikovana tako, da upošteva lokalne kulturne posebnosti. Prav zato je že leta 2006 skupaj z lokalnimi organizacijami ustanovil tako imenovane “Maisons d’écoute” – hiše poslušanja, ki ponujajo psihosocialno pomoč, možnost napotitve na zdravstveno oskrbo in ekonomsko podporo. V provincah Severnega in Južnega Kivuja danes deluje 40 takšnih hiš.