Bombardiranje lahko traja nekaj ur, njegove okoljske posledice pa desetletja. Vojne ne puščajo le ruševin, temveč tudi milijone ton toplogrednih plinov, onesnažena tla in poškodovane vodne vire. Znanstvene raziskave iz leta 2026 razkrivajo, da lahko velik del ocenjenega podnebnega računa nastane šele med obnovo uničenih območij.

Vojno opustošeno mesto, gost dim in ožgana drevesa ponazarjajo dolgotrajne okoljske posledice oboroženih spopadov. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Vojaški izpusti: velik del svetovnega onesnaževanja ostaja neviden

Koliko planet dejansko stanejo vojne? Na to vprašanje je precej težje odgovoriti, kot bi pričakovali. Vojaška letala, oklepna vozila in ladje porabljajo velike količine goriva, vendar so njihovi izpusti le del širše slike. Ogljični odtis nastaja že pri proizvodnji orožja, gradnji vojaških objektov, transportu opreme in vzdrževanju infrastrukture. Med oboroženimi spopadi se povečajo logistične potrebe, eksplozije pa lahko sprožijo požare na industrijskih območjih in v skladiščih goriva. V nasprotju s številnimi civilnimi gospodarskimi dejavnostmi ostaja velik del vojaških emisij slabo zajet v javno dostopnih podnebnih evidencah.

Razsežnost problema razkriva znanstveni pregled, maja 2026 objavljen v reviji Journal of Environmental Management. Raziskovalci so analizirali 263 znanstvenih študij in 36 poročil iz obdobja 2014–2025 ter proučevali vplive vojaških dejavnosti na podnebje, vodne vire, kmetijska zemljišča in naravne ekosisteme. Po oceni, navedeni v raziskavi, svetovni vojaški sektor prispeva približno 5,5 odstotka vseh svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Če bi oborožene sile vseh držav obravnavali kot eno državo, bi se po takšnem izračunu uvrstile na četrto mesto med največjimi povzročitelji izpustov.

Pomembna je razlika med oceno celotnega vojaškega sektorja in emisijami posameznih vojn. Omenjenih 5,5 odstotka ne predstavlja neposredno izmerjenega deleža današnjih spopadov. Raziskovalci opozarjajo, da uradne evidence v okviru podnebnega poročanja Združenih narodov zajamejo manj kot desetino ocenjenega dejanskega obsega vojaških izpustov. Zaradi nepopolnih podatkov je težko ugotoviti, koliko se emisije povečajo ob začetku posameznega konflikta in kakšen je njihov skupni vpliv na svetovno podnebje.

Ogljični račun vojne: skoraj 95 odstotkov ocene odpade na obnovo

Kako velik je lahko podnebni odtis posameznega spopada, kaže raziskava, marca 2026 objavljena v znanstveni reviji One Earth. Mednarodna raziskovalna skupina je proučevala emisije, povezane z vojno med Izraelom in Hamasom ter spremljajočimi dejavnostmi v širši regiji. V izračun je vključila neposredne vojaške operacije, predvojno infrastrukturo, oskrbovalne dejavnosti in predvideno obnovo uničenih območij. Skupna ocena je dosegla 33,2 milijona ton ekvivalenta ogljikovega dioksida.

Razčlenitev podatkov pokaže presenetljivo razmerje. Neposredni in z energijo povezani izpusti spopadov so do januarja 2025 po ocenah raziskovalcev presegli 1,3 milijona ton CO₂e, medtem ko so za obnovo poškodovane infrastrukture izračunali približno 31,4 milijona ton. Na predvideno obnovo tako odpade okoli 94,6 odstotka skupnega ocenjenega ogljičnega odtisa. To ne pomeni, da je bila celotna količina toplogrednih plinov že izpuščena v ozračje, saj večina te ocene temelji na modeliranih prihodnjih dejavnostih.

Raziskovalci so za transport vojaške opreme in potrebščin z letali ter ladjami ocenili približno 278.000 ton CO₂e, za bombardirne polete pa okoli 391.000 ton. Že ti dve postavki pokažeta, zakaj okoljskih posledic vojne ni mogoče izračunati samo iz števila eksplozij ali količine uporabljenega streliva. Pomemben del izpustov nastane pri spremljajočih dejavnostih, ki ostajajo zunaj neposrednih posnetkov z bojišč.

Največji prihodnji izziv je obnova. Porušene bolnišnice, stanovanja, šole, ceste in vodovodna omrežja je treba ponovno zgraditi, kar zahteva velike količine cementa, jekla, goriva in drugih materialov. Njihova proizvodnja in transport ustvarjata dodatne izpuste, dejanski obseg pa bo odvisen od uporabljenih tehnologij, energetskih virov in hitrosti obnove. Znanstvena ocena zato ni dokončen obračun že nastalega onesnaženja, temveč opozorilo, kako velik del podnebnih posledic se lahko prenese v povojno obdobje.

Ko bombe utihnejo, nevarnost ostaja v zemlji in vodi

Podnebni vpliv vojn je mogoče prikazati v tonah toplogrednih plinov, precej težje pa je z eno številko opisati škodo, ki jo utrpijo prebivalci prizadetih območij. Ob napadih na rafinerije, skladišča goriva in industrijske obrate lahko izbruhnejo požari, pri katerih nastajajo saje, drobni delci in nevarne kemične spojine. Veter jih lahko prenese tudi daleč od kraja napada. Za prebivalce so lahko posledice neposredne, zlasti kadar je zaradi spopadov omejen dostop do zdravstvene oskrbe. Takšno onesnaževanje zraka je treba razlikovati od dolgoročnega podnebnega vpliva toplogrednih plinov.

Še počasneje se lahko pokažejo posledice onesnaženja tal in podtalnice. Ostanki goriv, eksplozivov in težkih kovin lahko obremenijo prst ter vodne vire, poškodovana kanalizacijska omrežja pa povečajo tveganje širjenja neprečiščenih odpadnih voda. Na nekdanjih bojiščih je pred ponovno uporabo zemljišč pogosto treba odstraniti neeksplodirana ubojna sredstva, opraviti meritve onesnaženosti in preveriti varnost kmetijske pridelave. Kjer so poškodovani namakalni sistemi, se okoljska škoda neposredno povezuje s prehransko varnostjo prebivalstva. Uničevanje gozdov in mokrišč dodatno zmanjšuje sposobnost ekosistemov za shranjevanje ogljika, obnova kakovostne zemlje in naravnih habitatov pa lahko traja več desetletij.

Ozonska luknja in vojne: kaj je dokazano in česa ne vemo?

Ob razpravah o vojnem onesnaževanju atmosfere se pogosto pojavi vprašanje, ali oboroženi spopadi vplivajo tudi na ozonsko luknjo. Znanstveno je treba razlikovati med kopičenjem toplogrednih plinov, onesnaževanjem zraka in razgradnjo stratosferskega ozona. Ozon visoko v atmosferi varuje življenje pred škodljivim ultravijoličnim sevanjem, medtem ko je ozon blizu zemeljskega površja onesnaževalo, ki lahko škoduje zdravju ljudi in rastlin. Povečanje izpustov ogljikovega dioksida zato samo po sebi še ne pomeni širjenja ozonske luknje.

Po podatkih Svetovne meteorološke organizacije (WMO), objavljenih septembra 2026, je bila antarktična ozonska luknja leta 2025 med najmanj izrazitimi v zadnjih desetletjih. Največji masni primanjkljaj ozona je 29. septembra znašal 36,7 milijona ton, kar je več kot četrtino manj od povprečja obdobja 1990–2010. Podatek predstavlja količino manjkajočega ozona, ne površine ozonske luknje. Dolgoročno izboljševanje stanja je predvsem posledica mednarodnega omejevanja snovi, ki razgrajujejo ozon, v okviru Montrealskega protokola.

Ti podatki ne potrjujejo trditve, da današnje konvencionalne vojne neposredno širijo antarktično ozonsko luknjo. Drugačen problem bi predstavljal hipotetični obsežen jedrski spopad, pri katerem bi lahko množični požari dvignili velike količine saj visoko v stratosfero ter vplivali na sončno sevanje, temperature in atmosferske kemične procese. Na Dnevnih Novicah smo o posledicah morebitne jedrske vojne že poročali, tudi o mogočih motnjah v svetovni proizvodnji hrane in dolgoročnih podnebnih spremembah. Takšne znanstvene scenarije je treba jasno ločiti od dejansko izmerjenih posledic današnjih spopadov.

Kaj bodo prihodnje generacije dejansko podedovale?

Ugotovitve znanstvenih raziskav kažejo, da imajo okoljske posledice vojn različen časovni potek. Nekatere nastanejo takoj, ko eksplozije poškodujejo industrijske objekte ali požari onesnažijo zrak, druge se razvijajo postopoma zaradi kopičenja nevarnih snovi v tleh in vodnih virih. Dodatni del predstavljajo izpusti, povezani s prihodnjo obnovo, ki so lahko po ocenah raziskovalcev celo večji od neposrednih emisij med spopadi.

Za prihodnje generacije bo zato pomembno predvsem, koliko škode bo mogoče odpraviti in katera območja bodo ostala dolgoročno obremenjena. Otroci, ki danes odraščajo v uničenih mestih, se bodo lahko tudi kot odrasli soočali s posledicami poškodovane infrastrukture, omejenega dostopa do čiste vode in izgube rodovitnih zemljišč. Del posledic je mogoče omiliti z obnovo vodnih omrežij, odstranjevanjem nevarnih odpadkov, sanacijo onesnaženih površin in uporabo manj ogljično intenzivnih gradbenih postopkov. Pomembno je tudi preglednejše spremljanje vojaških emisij, saj trenutne evidence ne omogočajo popolne primerjave vseh dejavnosti.

Vendar sama obnova stavb še ne pomeni, da se je obnovilo tudi okolje. Podzemna voda, poškodovana prst in naravni ekosistemi imajo pogosto precej daljši čas okrevanja kot stanovanjske in prometne povezave. Vojna se lahko konča s podpisom premirja, za okolje pa se takrat pogosto šele začne najdaljše obdobje okrevanja. Koliko ga bodo občutile prihodnje generacije, bo odvisno od obsega uničenja, uspešnosti sanacije in odločitev, sprejetih po koncu spopadov.