Podhranjenost lahko prizadene tudi človeka z debelostjo, čeprav njegova telesna teža na prvi pogled ne vzbuja skrbi. NIJZ pred slovenskim tednom ozaveščanja opozarja na tri spremembe, ki jih je vredno pravočasno prepoznati: nenamerno hujšanje, manjši apetit in izgubo mišične moči. Takšne težave niso diagnoza, lahko pa razkrijejo prehransko ogroženost, ki bi sicer ostala skrita za kilogrami.
Prehranska obravnava je pomembna tudi pri ljudeh z debelostjo. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Zakaj podhranjenost pri debelosti pogosto ostane neopažena
Ko nekdo izrazito shujša, okolica spremembo običajno opazi. Pri človeku, ki ima še vedno veliko maščobnega tkiva, pa je lahko drugače. Po bolezni začne jesti manj, sprehod do trgovine ga hitreje utrudi, vstajanje iz naslanjača postane napornejše. Oblačila mu morda še vedno pristajajo enako, toda njegovo telo se lahko spreminja na način, ki ga tehtnica ne pokaže. Prav takšne spremembe lahko ostanejo neopažene, če spremljamo samo kilograme.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je 10. novembra opozoril, da podhranjenost ni omejena na ljudi z nizko telesno maso. Slovenski teden ozaveščanja bo potekal od 16. do 22. novembra 2026, po mednarodni kampanji od 9. do 13. novembra. Namen ni vzbujati strahu pred debelostjo, temveč opozoriti na potrebo po pravočasnem odkrivanju težav, ki so lahko povezane s prehranjevanjem in boleznijo.
Kako lahko nastane podhranjenost pri debelosti
Maščobne zaloge in dobra prehranjenost niso ista stvar. Če človek dalj časa zaužije premalo hrane glede na potrebe ali zaradi bolezni hranil ne more ustrezno izkoristiti, se lahko spremenita sestava in delovanje njegovega telesa. Še posebej občutljiva je mišična masa. Ob tem je mogoče, da se telesna teža zniža le malo ali pa je že prej tako visoka, da spremembe niso očitne.
Pomembna je razlika med klinično podhranjenostjo in pomanjkanjem posameznih vitaminov ali mineralov. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) uporablja izraz malnutrition za širši spekter prehranskih motenj. Vanjo sodijo pomanjkanje hranil, njihov presežek ali neravnovesje ter tudi prekomerna telesna teža in debelost. WHO opozarja, da lahko isti človek hkrati živi s prekomerno težo in pomanjkanjem mikrohranil. Takšno pomanjkanje pa še ni samodejno diagnoza klinične podhranjenosti.
Pri presoji zato zdravnik ne upošteva zgolj indeksa telesne mase. Zanima ga, ali se je prehranjevanje spremenilo, koliko je posameznik nehote shujšal, kakšne bolezni ima in ali je ohranil moč za običajna opravila. Po potrebi je pomembna tudi ocena telesne sestave. Enaka telesna masa lahko skriva precej različne razmere: nekdo je telesno dejaven in dobro prehranjen, drugi pa je po dolgotrajni bolezni izgubil del mišic.
Trije znaki, pri katerih velja poiskati vzrok
Nenamerno hujšanje je prvo opozorilo. Če človek izgublja kilograme, ne da bi to načrtoval, ni odločilno samo, koliko jih še ima. Pomembno je, kako hitro teža pada, ali se sprememba nadaljuje in ali se hkrati pojavijo druge težave. Izguba telesne mase ima lahko različne vzroke, zato je ni smiselno razlagati samo s prehrano.
Drugi znak je zmanjšan apetit oziroma manj zaužite hrane. Človek po operaciji, med zdravljenjem ali ob kronični bolezni lahko postopoma zmanjšuje obroke, ne da bi to posebej omenil. Za svojce je včasih povednejše dejstvo, da polovica kosila več dni ostaja na krožniku, kot odgovor, da je »vse v redu«. Nekaj dni slabšega teka še ne pomeni podhranjenosti, vztrajna sprememba pa si zasluži pozornost.
Tretji znak je upad mišične moči, ki se pogosto pokaže zunaj kuhinje: pri hoji po stopnicah, vstajanju s stola ali prenašanju nakupov. Pojavita se lahko tudi večja utrujenost in manjša vzdržljivost. NIJZ opozarja, da ti znaki sami po sebi ne dokazujejo podhranjenosti. Pomembni so zato, ker lahko zdravstvenemu delavcu pokažejo, da je potrebna podrobnejša ocena.
Sarkopenična debelost: ko pešajo mišice
Poseben izziv je sarkopenična debelost, pri kateri ima človek poleg debelosti zmanjšano mišično maso in oslabljeno mišično funkcijo. Slovensko združenje za klinično prehrano (SZKP) poudarja, da mora strokovna obravnava poleg kilogramov vključevati tudi prehranski vnos, telesno sestavo in zmogljivost. Človeku namreč veliko več kot sama teža pove to, ali lahko brez večjih težav opravlja stvari, ki jih je zmogel prej.
Mišice sodelujejo pri gibanju, ohranjanju ravnotežja in samostojnem življenju. Pri zdravljenju debelosti zato ni pomembno samo zmanjševanje maščobnega tkiva, ampak tudi ohranjanje mišic. Pri tem pomagata ustrezna prehrana in posamezniku prilagojena vadba za moč, kadar zdravstveno stanje to dopušča. O pomenu ohranjanja mišične mase v poznejših letih so Dnevne Novice že poročale ob raziskavi o prehrani in vadbi starejših odraslih. Samostojno povečevanje vnosa beljakovin pa ni nadomestilo za strokovni pregled ob sumu na podhranjenost.
Kako resno stroka obravnava to področje, kaže tudi napovedano izobraževanje SZKP na Onkološkem inštitutu Ljubljana, 17. novembra. Zdravstvenim delavcem bo namenjeno predavanje o prehranskih tveganjih pri debelosti, ocenjevanju telesne sestave in ohranjanju mišične funkcije med zdravljenjem. Gre za strokovni dogodek, ne za pregled, na katerega bi se lahko prijavili pacienti.
Največ pozornosti potrebujejo bolniki in starejši
NIJZ posebej opozarja na starejše, kronične in onkološke bolnike ter ljudi, pri katerih bolezen ali zdravljenje vpliva na tek in prehranjevanje. Pri njih se lahko težave prepletejo: pripravljanje hrane zahteva preveč napora, običajen obrok postane prevelik, manj gibanja pa pospeši slabšanje telesne zmogljivosti. Po odpustu iz bolnišnice se zato okrevanje ne konča nujno s prihodom domov.
Podhranjenost lahko pomeni počasnejše okrevanje, več zapletov in slabšo kakovost življenja. Toda vsaka utrujenost ali izguba mišične moči ni povezana s prehrano. Podobne spremembe lahko spremljajo različne bolezni ali zdravila, zato je nevarno sklepati na diagnozo samo po zunanjem videzu. Svojci lahko pomagajo tako, da opazijo, ali nekdo poje manj kot prej, pogosteje odpove sprehod ali težje opravi znana vsakodnevna opravila, ter to povedo zdravniku.
Kaj storiti doma in kdaj do zdravnika
Prvi korak je opazovanje sprememb, ne samodiagnosticiranje. Koristno si je zapisati, kdaj se je začelo nenamerno hujšanje, kako dolgo traja slabši apetit in katera opravila so postala težja. Če se kateri od opozorilnih znakov pojavi ali vztraja, NIJZ svetuje pogovor z zdravnikom. Ta lahko presodi, ali je potrebna prehranska ocena, dodatne preiskave ali pomoč kliničnega dietetika. Še posebno pomembno je, da ljudje s kroničnimi boleznimi ne posegajo po strogih dietah ali prehranskih dopolnilih kot nadomestilu za obravnavo.
Za vsakdan so pomembni pestri obroki, zadosten vnos beljakovin ter gibanje, prilagojeno telesnim zmožnostim. Beljakovine zagotavljajo denimo ribe, jajca, mlečni izdelki, meso in stročnice. Toda nasvet, naj človek preprosto poje več, ne pomaga veliko, če mu hranjenje otežujejo slabost, bolečina, težave z žvečenjem ali posledice zdravljenja. Takrat je treba najprej razumeti razlog in prehrano prilagoditi njegovemu zdravstvenemu stanju.
Sporočilo pred začetkom slovenskega tedna ozaveščanja je zato predvsem praktično. Na spremembe pri apetitu, teži in moči je vredno biti pozoren tudi tedaj, ko postava ne daje očitnega razloga za skrb. Zgodnje vprašanje zdravniku je lahko pomembnejše od dolgega ugibanja, ali človek »sploh lahko« postane podhranjen, če ima debelost.