Na Arktiki NATO preverja robote, ki se lahko z ledene površine spustijo v morje in nato vrnejo na led. Brezposadkovna amfibijska vozila naj bi pomagala pri nadzoru oddaljenih območij in vzpostavljanju zvez z letalniki ter podvodnimi sistemi. Preizkusi so del projekta Task Force X-Arctic, v katerem zavezništvo išče način za povezovanje različnih naprav v zahtevnih polarnih razmerah.

Amfibijski roboti brez posadke

Za običajno kopensko vozilo je rob morskega ledu lahko konec poti. Amfibijska platforma takšne omejitve nima, saj je zasnovana za premikanje po trdni podlagi in vodi. Prav zaradi te lastnosti je zanimiva za Arktiko, kjer se ledene plošče stikajo z odprtim morjem, razmere pa se lahko hitro spreminjajo. Predstavniki Nata so opisali robote, ki bi na takšnem terenu opravljali patruljne naloge, spremljali dogajanje in pomagali vzdrževati zveze z drugimi brezposadkovnimi vozili. Njihovega dosega, hitrosti in učinkovitosti v skrajnem mrazu še niso podrobneje javno predstavili.

Po poročanju revije Future Warfare Magazine so predstavniki projekta Task Force X-Arctic na medijskem srečanju posebej izpostavili možnost prehajanja z ledu v vodo in nazaj. Takšna vozila bi lahko pomagala vzpostavljati komunikacijske povezave celo z napravami pod ledenim pokrovom. Vendar sposobnost premikanja po dveh različnih okoljih še ne pomeni, da je tehnologija pripravljena za redno vojaško uporabo. NATO mora najprej ugotoviti, kako zanesljivo lahko roboti opravljajo naloge in posredujejo informacije drugim enotam.

Zakaj so radijske zveze na severu zahtevne

Na skrajnem severu težav ne povzročata samo mraz in led. Med plovili, izvidniškimi vozili in poveljniškimi mesti so lahko ogromne razdalje, običajna komunikacijska infrastruktura pa je redka. Dolga obdobja teme otežujejo nekatere oblike opazovanja, geografska lega pa lahko omejuje dostopnost posameznih satelitskih storitev. Če podvodno plovilo zazna pomembno spremembo, vendar podatkov ne more pravočasno posredovati, je njegova uporabnost bistveno manjša. Severni Atlantik obenem povezuje pomembne pomorske prometne poti med Evropo in Severno Ameriko, zato je spremljanje tega območja povezano tudi z varovanjem infrastrukture.

NATO zato poleg amfibijskih platform obravnava tudi običajnejša kopenska robotska vozila. Ta bi lahko komunikacijsko opremo pripeljala do primernejših točk, od koder bi bilo lažje vzpostaviti radijsko zvezo z drugimi enotami ali letalniki nad ledenim terenom. Robot tako ne bi bil nujno namenjen neposrednemu opazovanju, ampak bi deloval kot premična povezovalna postaja. Ali lahko takšna rešitev zagotavlja dovolj stabilen prenos podatkov med premikanjem ledu, ob slabem vremenu in na večjih razdaljah, bodo morali pokazati nadaljnji poskusi.

Vozila s posadko predelujejo za robotske naloge

Natovi predstavniki so razkrili še zanimivo podrobnost: nekatere amfibijske platforme so bile prvotno izdelane za ljudi, šele pozneje pa prilagojene za delovanje brez posadke. Takšen pristop omogoča raziskovanje novih možnosti uporabe obstoječih vozil, ne da bi bilo treba za vsak poskus razviti povsem novo podvozje. Javnosti sicer še niso razkrili, katere modele uporabljajo, kakšne predelave so bile potrebne in koliko samostojnosti omogoča njihova programska oprema. Tudi izraz »brez posadke« ne pomeni nujno popolne avtonomije, saj lahko vozilo upravlja človek na daljavo ali pa deluje po vnaprej določenih navodilih.

Za NATO je pomembno predvsem sodelovanje različnih vrst opreme. Kopenski robot bi lahko zagotavljal zvezo, letalnik pregledoval širše območje, podvodno plovilo pa spremljalo razmere pod morsko gladino. Naloge se dopolnjujejo, vendar le, če informacije pravočasno prispejo do poveljniškega osebja. Ravno zato ni dovolj, da posamezno vozilo dobro opravlja svoje delo. Uporabno mora biti tudi kot del širšega omrežja, v katerem ljudje ohranjajo nadzor nad vojaškimi odločitvami.

Kako povezati robote različnih držav

Sodelovanje opreme različnih proizvajalcev je eden zahtevnejših delov projekta Task Force X-Arctic. NATO združuje 32 članic, njihove oborožene sile pa uporabljajo različne senzorje, komunikacijske protokole in programske rešitve. To ne pomeni, da v projektu sodelujejo naprave vseh držav, temveč da mora biti zasnova dovolj prilagodljiva za sodelovanje različnih partnerjev. Kadar podatkov ni mogoče izmenjevati neposredno, jih morajo operaterji zbirati in primerjati ločeno, kar povečuje obremenitev in lahko upočasni odzivanje.

V predstavitvi projekta Task Force X-Arctic Natovo poveljstvo Allied Command Transformation pojasnjuje, da želi okrepiti spremljanje dogajanja v severnem Atlantiku in na Arktiki. Začetna preverjanja so potekala v vodah ob Islandiji, kjer so z raziskovalno ladjo Alliance povezovali pomorske senzorje za zaznavanje dogajanja na morski gladini in pod njo. Nadaljnje delo je potekalo tudi na Portugalskem, kjer so preverjali sodelovanje večjega števila brezposadkovnih platform.

Razvoj ima tudi finančno podporo. Po uradnih navedbah ACT poveljstvo povečuje svoja vlaganja v raziskovalni center CMRE za 18 odstotkov, predvsem zaradi vzpostavljanja partnerstev za Task Force X-Arctic. Podatek se nanaša na financiranje tega raziskovalnega centra in nikakor ne pomeni enakega povečanja celotnega Natovega obrambnega proračuna. CMRE skrbi za tehnični razvoj, vključevanje novih zmogljivosti v pomorske dejavnosti pa nadzoruje Natovo pomorsko poveljstvo.

REPMUS: 300 sistemov na skupni vaji

Razsežnost mednarodnega sodelovanja ponazarja vaja REPMUS na Portugalskem. Po uradnih podatkih Natovega raziskovalnega centra CMRE je na njej sodelovalo približno 3.700 ljudi, predstavniki 36 mornaric, 60 podjetij in 13 akademskih ustanov. Vključenih je bilo okoli 300 brezposadkovnih sistemov. Gre za številke celotne mednarodne vaje in ne za floto amfibijskih robotov, namenjenih delovanju na Arktiki. V njenem okviru so raziskovalci med drugim preverjali, kako lahko različne vrste opreme sodelujejo z uporabo skupne programske arhitekture.

Pomemben del preverjanja je predstavljal PRIMUS, programska zmogljivost za načrtovanje in usklajevanje nalog v različnih operativnih okoljih. Na vaji je omogočil samodejno digitalno dodeljevanje zadolžitev in njihovo prilagajanje spremenjenim okoliščinam. S tem so raziskovalci preverjali, koliko ročnega usklajevanja je mogoče zmanjšati, ne da bi se odpovedali človeškemu nadzoru. Tudi v Sloveniji je vključevanje brezpilotnih sistemov in sodobnih obrambnih tehnologij postalo pomembna tema strokovnih razprav na sejmu SIDEC v Celju, kjer so obravnavali prilagajanje obstoječih obrambnih zmogljivosti.

Na Norveškem sledi preizkus v zimskih razmerah

Naslednja faza projekta je predvidena za konec novembra in začetek decembra, ko bodo na severu Norveške preverjali delovanje robotskih vozil v zimskih razmerah. NATO načrtuje uporabo treh vrst kopenskih brezposadkovnih platform, med njimi tudi amfibijske. Pričakujejo sodelovanje 12 podjetij, ob vozilih na kopnem pa bodo uporabljali še zračne, površinske in podvodne drone. Njihove naloge bodo povezane predvsem z opazovanjem, izvidovanjem in zbiranjem informacij na območjih, kjer je neposredna prisotnost ljudi zahtevna.

V prvi polovici prihodnjega leta sta načrtovana še dva manjša poskusa, eden februarja, poleti pa širša demonstracija spremljanja dogajanja v več operativnih okoljih. Prihodnji testi bodo pokazali, kako se roboti odzivajo na spremembe ledene površine, koliko časa lahko ohranjajo zvezo in ali podatki pravočasno prispejo do drugih enot. Javnih tehničnih informacij o dosegu, vzdržljivosti in dejanski operativni pripravljenosti amfibijskih vozil je za zdaj premalo za zanesljivo oceno. Ključni izziv tako ostaja precej širši od samega prehajanja med ledom in vodo: NATO mora dokazati, da lahko različna vozila v zahtevnem polarnem okolju sodelujejo dovolj zanesljivo za praktično uporabo.