Marca 2025 so raziskovalci med potopom v podzemni votlini ameriške Doline smrti opazili le okoli 20 izjemno redkih rib. Oktobra 2026 so jih med uradnim štetjem našteli 137. Vrsta Cyprinodon diabolis v naravi živi samo na tem kraju, njeno preživetje pa je odvisno od majhne apnenčaste police, kjer lahko že oddaljen potres odnese hrano in jajčeca.

Ena votlina, edina divja populacija

Devils Hole leži v ameriški zvezni državi Nevada, na območju naravnega rezervata Ash Meadows. Gre za ločen del narodnega parka Dolina smrti, kjer se pod apnenčasto steno odpira globoka, z vodo napolnjena votlina. Potapljači so raziskali že približno 137 metrov globine, vendar njenega dna niso dosegli. V tem nenavadnem podzemnem svetu je edino naravno domovanje vrste Cyprinodon diabolis, v angleščini imenovane Devils Hole pupfish.

Ko so 10. oktobra letos strokovnjaki opravili jesensko štetje, so del ekipe sestavljali potapljači, del pa opazovalci ob vodni gladini. Skupaj so našteli 137 rib, je 3. novembra sporočila ameriška služba narodnih parkov National Park Service (NPS). Takšne popise izvajajo že od leta 1972. Rezultat pomeni število opaženih živali, zato ni nujno, da vključuje prav vsakega osebka. Poleg divje populacije strokovnjaki vzdržujejo še varovano skupino rib v vzrejnem centru, a drugega naravnega nahajališča te vrste ni.

Za nov zarod je ključnih 20 kvadratnih metrov

Odrasle ribe merijo približno od 2,5 do 3,8 centimetra. Samci imajo svetlikajočo se modro barvo, samice so bolj olivno zelene. Votlina jim zagotavlja stalno vodno okolje, vendar to ni nič manj zahtevno od puščave nad njim. Voda ima vse leto okoli 33 do 34 stopinj Celzija, raztopljenega kisika pa je zelo malo. Ameriški geološki zavod USGS poudarja, da bi bile takšne razmere za večino drugih rib pogubne.

Globina votline daje vtis prostranosti, vendar se življenje teh rib večinoma vrti okoli plitve apnenčaste police, velike približno 20 kvadratnih metrov. Na njej se hranijo z algami in drobnimi nevretenčarji ter odlagajo jajčeca. Poleti do police seže več neposredne sončne svetlobe, zato alge bolje uspevajo. Pozimi je večinoma v senci, hrane je manj in spomladanska štetja so pogosto nižja od jesenskih. Celotna vrsta je tako vezana na prostor, ki je po površini primerljiv z manjšo sobo, čeprav se pod njim odpira globoka vodna tema. Pomembno ni le, ali ribe preživijo, temveč tudi, ali imajo v času drsti na voljo dovolj alg in primerno podlago za jajčeca.

Ko se stresejo tla, izgine tudi hrana

Voda v Devils Hole se lahko silovito zaniha, četudi je potresno žarišče več tisoč kilometrov stran. Decembra 2024 in februarja 2025 sta potresa povzročila valove, visoke približno 1,8 metra. Ti so s police odnesli alge in ribja jajčeca. Škoda ni bila zgolj kratkotrajna: odrasle ribe so imele manj hrane, hkrati pa je bil prizadet prostor, kjer nastaja naslednja generacija.

O posledicah je podrobno poročala ameriška služba za ribe in prostoživeče živali USFWS. Ob zgodnjem potopu marca 2025 so raziskovalci opazili samo okoli 20 rib. Na uradnem spomladanskem štetju leta 2025 so jih našteli 38; spomladi leto prej pa 191. Prvi podatek je opažanje s potopa, drugi pa rezultat uradnega štetja, zato ju ne smemo predstavljati kot isto meritev.

Za vrsto, ki ne more odplavati v sosednje jezero ali reko, so posledice takšnega dogodka še posebej hude. Če valovi odstranijo hrano z edine plitve police, ni nadomestnega prehranjevališča. Prav zato biologi spremljajo tudi stanje alg, ne samo števila plavajočih živali. Če se prehranska podlaga po potresu obnovi prepočasi, se posledice lahko pokažejo šele pri prihodnjem štetju, ko v vodi manjka mladih rib.

137 rib še ne pomeni vrnitve na stare ravni

Marca 2025 je bilo pri potopu opaženih okoli 20 rib, oktobra 2026 pa so jih uradno našteli 137. Od prvega opažanja do zadnjega popisa je minilo približno 19 mesecev, vendar je treba upoštevati različno naravo teh podatkov. Za neposredno primerjavo enakega dela leta sta bolj uporabni jesenski štetji: leta 2025 so opazili 69 osebkov, letos 137. Povečanje znaša 68 rib oziroma približno 98,6 odstotka. Število se je torej skoraj podvojilo. Ta razlika ni zgolj jezikovna: za presojo stanja ogrožene populacije morajo biti tudi na videz majhne številčne primerjave pravilne.

Podatki iz prejšnjih desetletij nekoliko umirijo navdušenje. Od leta 1972 do sredine devetdesetih let so strokovnjaki spomladi v povprečju šteli okoli 200, jeseni pa 425 rib. Leta 2013 jih je bilo spomladi le 35 in jeseni 65. Sedanjih 137 osebkov pomeni pomemben odmik od najnižjih vrednosti, vendar ne vrnitve na zgodovinske ravni. Eno dobro štetje zato ne more povedati, kako se bo populacija odzvala na naslednjo zimo ali novo motnjo v vodi.

Iz vzreje so v votlino vrnili 72 rib

Ko je lani postalo jasno, kako močno so se razmere poslabšale, so strokovnjaki uporabili že pripravljen načrt reševanja. Iz centra Ash Meadows Fish Conservation Facility so začeli preseljevati vzrejene ribe v Devils Hole. Prva skupina je štela 19 osebkov; med premestitvijo so omejili rokovanje in izpostavljenost, da živali ne bi po nepotrebnem obremenili. Do februarja 2026 so skupaj izpustili 72 rib, hkrati pa zagotavljali dodatno hrano, medtem ko so se alge obnavljale.

Takšen poseg je bil mogoč, ker so varovano populacijo razvijali že vrsto let. V posebnem velikem bazenu so poustvarili plitvejše in globlje dele življenjskega prostora ter spremljali zdravje in razmnoževanje rib. Ta skupina je neke vrste rezervna možnost, če bi v naravi znova prišlo do hudega upada, ne pa nadomestek za zaščito same votline. Strokovnjaki v centru ohranjajo tudi genetsko sorodnost z divjimi ribami, med drugim z vzrejo iz jajčec, zbranih v Devils Hole.

Najzanimivejši del oktobrskega rezultata je povezan z življenjsko dobo. Ribe v povprečju živijo samo od 10 do 14 mesecev, zato biologi sklepajo, da se je večina opaženih osebkov že izlegla in odrasla v Devils Hole. To nakazuje, da se je razmnoževanje po krizi ponovno okrepilo; zgolj preseljenih 72 rib ne pojasni celotne zgodbe.

O prihodnosti odloča tudi gladina vode

Že dan pred jesenskim štetjem, 9. oktobra 2026, je potres v Panami povzročil vznemirjenje tudi v tem oddaljenem vodnem sistemu. Raziskovalci so pri ribah sprva opazili znake stresa, ob poznejšem obisku pa so bile videti v boljšem stanju. Nevarnost ni omejena na potrese. Če bi se znižala gladina podzemne vode, bi to neposredno prizadelo plitvo polico, od katere je odvisno razmnoževanje. Prav zaradi varovanja te vode je ameriško vrhovno sodišče že leta 1976 potrdilo pravice, ki pomagajo ohraniti življenjski prostor rib. Vprašanje ohranitve vrste tako ni omejeno na biologe in potapljače: vključuje tudi odločitve o porabi podzemne vode na širšem območju.

Dolgotrajno varstvo rib poznamo tudi v Sloveniji, čeprav v povsem drugačnih naravnih razmerah. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o ohranitvi soške postrvi pred izumrtjem, pri kateri sta imela pomembno vlogo znanje domačinov in organizirano varovanje vrste. V Nevadi se bodo biologi po spodbudnem oktobrskem rezultatu vrnili k rednim meritvam vode, alg in ribjega zaroda. Odgovor na najpomembnejše vprašanje ne bo le novo število odraslih rib, temveč to, ali bo na majhni polici spet dovolj hrane in prostora za naslednjo generacijo.