Na velikem starodavnem pokopališču na severozahodu Kitajske bi bilo mogoče pričakovati, da so ljudje v skupnih grobnicah pripadali isti ožji družini. Analiza DNK je pokazala drugačno sliko. Nova raziskava 149 posameznikov pa razkriva še precej širšo zgodbo o stikih med vzhodom in zahodom Evrazije pred več tisoč leti.
Arheološko izkopavanje skupnega groba, kakršni raziskovalcem pomagajo razkrivati življenje in sorodstvene vezi starodavnih skupnosti. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Skupna grobnica, vendar ne tudi ožja družina
Raziskovalci so analizirali genetske podatke 149 ljudi z 11 arheoloških najdišč v kitajski provinci Gansu. Ostanki so stari približno od 3.000 do 4.700 let in izvirajo iz obdobja, ko je bilo to območje pomembno stičišče skupnosti ter kulturnih vplivov med vzhodnim in zahodnim delom Evrazije. Rezultati mednarodne raziskave pod vodstvom Qiaomei Fu s Kitajske akademije znanosti so bili 3. septembra objavljeni v znanstveni reviji Cell.
Najbolj zanimiv pogled v življenje takratnih skupnosti ponuja veliko pokopališče Mogou, ki je bilo v uporabi pred približno 3.600 do 3.200 leti. Na ravni celotnega pokopališča so raziskovalci odkrili obsežno mrežo sorodstvenih povezav. Ko so preverili ljudi, položene v iste večosebne grobnice, pa se je pokazalo nekaj drugega: med njimi niso zaznali sorodnikov prve ali druge stopnje.
To je pomembna razlika. Rezultat ne pomeni, da skupaj pokopani ljudje med seboj nikakor niso mogli biti sorodniki, temveč da niso bili bližnji biološki sorodniki, kot so starši in otroci ali sorojenci. Že to pa postavlja pod vprašaj preprosto predstavo, da je bila skupna grobnica namenjena eni ožji družini.
Kdo je potem odločal, kdo bo pokopan skupaj?
Odgovora DNK sam ne more dati. Razporeditev grobov na Mogouju ni pokazala preproste povezave med fizično bližino grobnic in genetskim sorodstvom, raziskovalci pa opozarjajo, da vsi ljudje v posamezni grobnici niso bili nujno pokopani istočasno. Nekatere so lahko uporabljali skozi daljše obdobje.
Pri izbiri pokojnikov so zato lahko poleg sorodstva odločale še druge vezi – pripadnost določeni skupini, družbeni položaj ali odnosi, ki jih po več kot treh tisočletjih ni mogoče neposredno rekonstruirati. Genetika tako arheologiji ne ponuja preprostega odgovora, ampak odpira novo vprašanje o tem, kako je bila takratna skupnost organizirana.
Mogou pri tem ni osamljen primer. Tudi druge genetske raziskave kažejo, kako DNK razkriva presenetljive sledi človeške preteklosti, ki jih iz samih kosti, predmetov ali razporeditve grobov ne bi mogli prepoznati.
Z zahoda so prišli pšenica, ječmen in živali
Grobnice Mogou so samo del precej večje zgodbe. Pred približno štirimi tisočletji so se v Gansuju pojavili pšenica, ječmen ter udomačene živali zahodnoevrazijskega izvora, med njimi govedo in ovce. To že dolgo odpira pomembno vprašanje: ali so jih proti vzhodu prinesli priseljenci ali pa so jih prevzele skupnosti, ki so na območju že živele?
Genetski rezultati precej močno podpirajo drugo možnost. Kot pojasnjuje Chinese Academy of Sciences, pri prebivalcih devetih od enajstih analiziranih najdišč, kjer so uporabljali poljščine ali živali zahodnega izvora, raziskovalci niso zaznali genetskega vpliva populacij iz zahodne Evrazije ali Srednje Azije.
Večina analiziranih ljudi je bila genetsko povezana s populacijami z območja Rumene reke, jugovzhodne Mongolske planote in Tibetanske planote. Nekateri posamezniki z drugačnim poreklom kažejo, da stikov z oddaljenimi skupnostmi ni manjkalo, toda podatki ne podpirajo predstave o velikem valu ljudi z zahoda, ki bi skupaj s selitvijo prinesel novo kmetijstvo.
Pred tisočletji niso potovali samo ljudje
Pšenica, ječmen in nekatere domače živali so torej lahko prepotovali ogromne razdalje, ne da bi jim sledila množična selitev prebivalstva. Znanje, dobrine in načini življenja so se očitno lahko prenašali od ene skupnosti do druge.
Phys.org, ki je raziskavo predstavil na podlagi informacij Kitajske akademije znanosti, pri tem izpostavlja možne poti izmenjav skozi notranjo Azijo. Namesto enega velikega migracijskega vala je lahko šlo za zapleteno mrežo stikov, prek katere so rastline, živali in znanje postopoma prihajali vse dlje proti vzhodu.
Tako se dve na videz ločeni ugotovitvi srečata v isti zgodbi. Pokopališče Mogou kaže skupnost, v kateri bližnje sorodstvo očitno ni bilo edino merilo skupnega pokopa, širši podatki iz Gansuja pa svet, v katerem za širjenje novih načinov življenja ni bila vedno potrebna množična selitev ljudi.
Po več tisoč letih so kosti ostale na istem mestu. Zgodba, ki jo pripoveduje njihov DNK, pa sega čez velik del Evrazije.