Ko se macesni jeseni iz zelene preoblečejo v žareče zlate odtenke, se podoba naših gora za kratek čas povsem spremeni. Pogled nanje pa odpira zanimivo vprašanje: kaj se zgodi, če se med takšnim prizorom za nekaj časa preprosto ustavimo? Raziskave kažejo, da je lahko že kratek stik z naravo povezan z merljivo spremembo stresnega odziva, posebno zgodbo pa razkrivajo tudi raziskave o zaznavanju rumene barve.

Zlati macesni jeseni ustvarijo enega najbolj prepoznavnih prizorov slovenskega gorskega sveta. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Zakaj je ravno 20 minut tako zanimivih?

Za učinek stika z naravo očitno ni vedno potreben celodnevni pobeg v gore. Raziskovalci so v študiji, objavljeni v znanstveni reviji Frontiers in Psychology, spremljali ljudi v njihovem vsakdanjem življenju ter pred in po izkušnji v naravi analizirali vzorce sline. Zanimalo jih je predvsem spreminjanje kortizola in alfa-amilaze, biomarkerjev, povezanih z odzivom na stres.

Udeleženci so sami izbrali kraj in čas, pomembno pa je bilo, da so okolje doživljali kot stik z naravo. Rezultati so pokazali, da je bilo že približno 20 minut dovolj za pomemben upad ravni kortizola, največja učinkovitost glede na porabljeni čas pa se je pokazala pri približno 20 do 30 minutah.

Dvajset minut zato ni čudežna meja, po kateri se telo nenadoma spremeni, raziskava pa tudi ni bila izvedena med macesni. Njeno sporočilo je precej bolj uporabno: že razmeroma kratek in miren stik z naravo je lahko povezan z merljivo spremembo stresnega odziva.

Zakaj nas zlati macesni tako hitro ustavijo?

Macesen ima med našimi iglavci posebno jesensko predstavo. Preden odvrže iglice, njegova zelena krošnja preide v izrazite rumene in zlate odtenke. Med temnejšimi iglavci, sivimi skalami in modrino gorskega neba je kontrast lahko tako izrazit, da pogled skoraj sam obstane na njem.

Prav tu se zgodba sreča s psihologijo barv. Obsežen sistematični pregled, objavljen v Psychonomic Bulletin & Review, je zajel 132 empiričnih raziskav in podatke več kot 42.000 ljudi iz 64 držav. Raziskovalci so ugotovili, da ljudje barve precej sistematično povezujemo z določenimi čustvi. Rumena je bila pogosto povezana z veseljem, svetlejše barve pa na splošno s pozitivnejšimi čustvenimi asociacijami.

To še ne pomeni, da zlata barva macesnov sama po sebi izboljšuje počutje. Pomeni pa, da barva ni nepomemben del našega doživljanja okolice in da ima lahko jesenski prizor več plasti, kot se zdi na prvi pogled.

Rumena ima pri naši pozornosti zanimivo prednost

Zgodba postane še zanimivejša pri vprašanju, kako hitro posamezne barve sploh zaznamo. Raziskovalci z univerze Cornell so primerjali zaznavanje rumene, rdeče in modre. V raziskavi, objavljeni v reviji Psychological Research, je rumena pri preizkusih časovnega vrstnega reda pokazala prednost pred primerjanima barvama, tudi ko so raziskovalci nadzorovali nekatere lastnosti dražljajev.

Iz tega ne moremo sklepati, da je rumena za naše telo »boljša« od drugih barv. Rezultat pa pokaže nekaj drugega: naš vidni sistem različnih barvnih dražljajev ne obravnava povsem enako. Zlatorumena krošnja sredi precej temnejše gorske kulise ima zato vse značilnosti prizora, ki hitro pritegne pogled.

Pomembno je tudi tisto, česar teh 20 minut ne počnemo

Pri raziskavi o stiku z naravo se skriva podrobnost, ki jo je mogoče hitro spregledati. Udeleženci med izkušnjo niso uporabljali družbenih omrežij in interneta, telefonirali, brali ali se pogovarjali, prav tako niso izvajali aerobne vadbe. Raziskovalci so želeli spremljati čim bolj miren stik z naravnim okoljem.

To precej spremeni predstavo o »20 minutah v naravi«. Ni nujno bistvo v tem, koliko kilometrov prehodimo ali kako visoko se povzpnemo. Jesenski odmik lahko sestavljajo naravno okolje, počasnejši ritem, drugačni vizualni dražljaji in nekaj časa brez običajnega toka informacij.

V času, ko pogled pogosto preskakuje med zaslonom, obvestili in naslednjim opravilom, je že dvajset minut takšnega odmika precej drugačna izkušnja od običajnega vsakdana.

V Sloveniji je zlato jesen težko spregledati

Za takšen jesenski odmik Slovencem ni treba iskati oddaljenih pokrajin. Macesni so značilen del visokogorske podobe Julijskih Alp, jeseni pa lahko njihovo spreminjanje barve povsem preoblikuje pobočja in doline. Obdobje najizrazitejših barv ni vsako leto enako, zato imajo pomembno vlogo nadmorska višina, lega in vremenske razmere.

Gorski svet skriva tudi nekatere najlepše naravne kotičke pri nas, vendar za 20 minut miru ni treba osvojiti zahtevnega vrha. Veliko pomembneje je izbrati varen in dostopen kraj, upoštevati vreme ter razmere na poti in si dovoliti nekaj, kar je presenetljivo težko načrtovati: čas brez posebnega cilja.

Telefon lahko za teh nekaj minut ostane v žepu. Zlati macesni bodo svoje delo opravili tudi brez fotografije.

Morda je prav preprostost največje presenečenje

Znanost nam ne daje recepta, po katerem bi morali natanko dvajset minut gledati v zlati macesen. Ponuja pa zanimivo kombinacijo ugotovitev: razmeroma kratek stik z naravo je lahko povezan z nižjo ravnjo kortizola, barve sodelujejo pri naših čustvenih asociacijah, rumena pa ima pri vizualni pozornosti nekatere zanimive posebnosti.

Jesenski macesni vse to združijo v prizoru, ki ga imamo v Sloveniji praktično pred domačim pragom. In morda za najboljši del izkušnje ne potrebujemo aplikacije, posebne tehnike ali dolgega pohoda.

Potrebujemo le varen kotiček v naravi, nekaj zlatih krošenj in približno 20 minut, v katerih nam ni treba biti nikjer drugje.