V genomu današnjih ljudi se skriva zapis srečanj, ki so se zgodila pred več sto tisoč leti. Raziskovalci so v človeškem DNK prepoznali sledi dveh doslej neidentificiranih arhaičnih populacij. Njune DNK niso neposredno našli v fosilih, njun genetski podpis pa je preživel do danes – tudi v nas.

Sledi neznanih arhaičnih populacij so raziskovalci odkrili v genomih današnjih ljudi. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

V naši DNK so iskali sledove davno izumrlih ljudi

Neandertalci in denisovanci so danes dobro znani sorodniki sodobnega človeka. Vemo tudi, da so se naši predniki z njimi križali, zato del njihove DNK še vedno nosijo številni ljudje.

Toda genetska zgodovina človeštva se očitno ne konča pri teh dveh skupinah.

Raziskovalci z UC Berkeley so razvili metodo TRACE, s katero lahko v genomih današnjih ljudi iščejo zelo stare genetske prispevke tudi takrat, ko nimajo neposredno analizirane DNK izumrle populacije. Analiza je razkrila dele genoma, ki jih ni mogoče preprosto pripisati znanim neandertalskim ali denisovanskim prednikom.

Sledi kažejo na dve različni arhaični človeški liniji. Za zdaj pa znanstveniki nobene od njiju ne morejo zanesljivo povezati z določeno fosilno populacijo.

Prva neznana linija je pustila sled v genomih današnjih ljudi

Prva odkrita linija naj bi se s predniki sodobnega človeka križala v Afriki, še preden je prišlo do zadnje velike selitve Homo sapiensa iz Afrike.

Po ocenah raziskovalcev predstavlja njen genetski prispevek približno 0,5 do 1 odstotek genoma posameznika. Njena evolucijska veja naj bi se od linije sodobnega človeka ločila pred približno 800.000 leti.

Toda njenega starodavnega genoma nimamo.

Raziskovalci zato ne morejo vzeti fosila, analizirati njegove DNK in ta genetski podpis neposredno povezati z določeno skupino ljudi. Njena prisotnost je za zdaj razvidna predvsem iz sledi, ki so ostale v genomih današnjih populacij.

Druga linija ima korenine pred približno 1,8 milijona let

Druga odkrita linija sega precej globlje v človeško evolucijsko zgodovino.

Po rezultatih raziskave naj bi izvirala iz populacije, katere evolucijska veja se je ločila pred približno 1,8 milijona let. To ne pomeni, da so znanstveniki našli 1,8 milijona let staro DNK. Do takšne ocene so prišli z rekonstrukcijo genetskih sorodstvenih odnosov.

Ta populacija naj bi se pred več kot 200.000 leti križala z denisovanci v Evraziji. Del njenega genetskega zapisa je tako prešel v denisovanski genom, pozneje pa prek križanja denisovancev s Homo sapiensom tudi v genom sodobnega človeka.

Majhen del DNK današnjih ljudi bi torej lahko nosil sled populacije, ki je živela veliko pred neandertalci in denisovanci, čeprav njenega neposredno določenega starodavnega genoma še nimamo.

Kdo so bili ti ljudje?

Časovna obdobja ponujajo nekaj namigov, ne pa dokončnega odgovora.

Pri prvi liniji se čas ločitve prekriva z obdobjem, ko so v Afriki živeli različni predstavniki rodu Homo. Pri drugi je zaradi precej globlje evolucijske zgodovine zanimiv Homo erectus, ki je pred približno 1,8 milijona let že živel zunaj Afrike.

Toda časovno ujemanje ni dokaz identitete. Znanstveniki zato za zdaj ne morejo trditi, da je katera od odkritih linij pripadala Homo erectusu ali kateri drugi že znani človeški vrsti.

Rezultati, objavljeni v znanstveni reviji Science, tako ne dajejo imen dvema neznanima populacijama. Kažejo pa, da so bila srečevanja in križanja različnih človeških skupin verjetno še pogostejša, kot bi lahko sklepali samo iz fosilnega zapisa.

Človeška evolucija ni bila preprosto družinsko drevo

Dolga desetletja je bilo razvoj človeka najlažje prikazati kot drevo: ena populacija se razcepi na dve, ti se pozneje znova razdelita in ena od vej na koncu pripelje do Homo sapiensa.

Genetske raziskave kažejo precej bolj prepleteno sliko.

Kot je za CNN pojasnila vodja raziskovalne skupine Priya Moorjani, je človeška evolucijska zgodovina bolj podobna mreži populacij, ki so se ločevale, selile in ponovno srečevale. Neandertalci in denisovanci so le dva najbolje poznana primera takšnega prepletanja.

Naši predniki so se skozi stotisoče let srečevali z različnimi sorodnimi skupinami in z nekaterimi imeli potomce. Čeprav so te populacije pozneje izginile, del njihovega genetskega zapisa ni nujno izginil z njimi.

Nekateri arhaični odseki genoma se pojavljajo tudi na območjih, povezanih z imunskim sistemom in presnovo. To samo po sebi ne pomeni, da je vsak tak podedovani gen našim prednikom koristil, kaže pa, da je mešanje različnih populacij v človeški genski sklad prinašalo nove različice genov.

Genetika razkriva tisto, česar fosili včasih ne morejo

Fosilni zapis človeške evolucije je nepopoln. Nekatere populacije poznamo iz številnih kosti in orodij, za drugimi so ostale le drobne sledi.

Metoda TRACE omogoča drugačen pristop. Namesto da bi raziskovalci začeli pri fosilu, rekonstruirajo genealogijo posameznih delov genoma in iščejo območja, katerih skupni predniki segajo nenavadno daleč v preteklost.

Genetika tako dopolnjuje arheologijo, ki zgodbo prazgodovinskega človeka sestavlja iz kosti, orodij, bivališč in drugih materialnih dokazov. O življenju naših davnih sorodnikov pričajo tudi 60.000 let stare gravure, ki ponujajo drugačen pogled na vedenje in sposobnosti prazgodovinskih ljudi.

Vsaka takšna sled razkrije le del zgodbe. Skupaj pa spreminjajo predstavo o tem, kako zapletena je bila pot do sodobnega človeka.

Odgovor se morda skriva v fosilu, ki ga še nismo našli

Raziskovalci pričakujejo, da bi lahko z večjimi in geografsko bolj raznolikimi zbirkami genomov v prihodnosti zaznali še šibkejše sledi arhaičnega genetskega mešanja. Dve trenutno neidentificirani liniji zato morda nista zadnji presenečenji, skriti v človeškem genomu.

Ključno vprašanje ostaja odprto: kdo so bili ljudje, katerih genetske sledi so preživele do danes?

Odgovor bo morda nekoč prišel iz fosila ali starodavnega genoma, ki ga še nismo našli. Do takrat je njun najzanesljivejši dokaz na precej nepričakovanem mestu – v DNK ljudi, ki živijo danes.