Ko posumimo, da nam nekdo ne govori resnice, pogosto najprej pogledamo njegove oči. Umika pogled, nas gleda predolgo ali deluje nenavadno nemirno? Prav tu se lahko zmotimo. Psihologi opozarjajo, da oči niso zanesljiv detektor laži – več lahko razkrije način, kako človek pripoveduje svojo zgodbo.
Pozorno poslušanje sogovornika lahko pove več kot iskanje domnevnih znakov laži v njegovem pogledu. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Oči nas lahko hitro zavedejo
Predstavljajte si povsem običajen pogovor. Nekdo vam razlaga, zakaj je zamudil, kje je bil prejšnji večer ali zakaj nečesa ni naredil. Nekaj vam ne zveni prav in skoraj nezavedno začnete spremljati njegov pogled. Če ga umakne, se hitro pojavi sum: nekaj skriva.
Toda prav povezovanje umikanja pogleda z laganjem je lahko napačna bližnjica. Psiholog Geoff Beattie je za BBC Science Focus opozoril, da je prepričanje o očesnem stiku kot pokazatelju prevare zelo razširjeno, čeprav pogled sam po sebi ni zanesljiv način za ugotavljanje, ali nekdo govori resnico. Raziskave so pokazale celo, da ljudje pogled umikajo tudi takrat, ko se poskušajo spomniti resničnih dogodkov.
Razlog je preprost. Človek lahko pogled umakne, ko poskuša priklicati resničen spomin, ko mu je neprijetno ali ko je živčen. Nekdo, ki laže, pa lahko prav zato, ker pozna stereotip o izmikanju pogleda, sogovornika namenoma gleda naravnost v oči. Podobno previdni moramo biti pri nemirnih rokah, presedanju in dotikanju obraza. Noben posamezen znak sam po sebi ne dokazuje, da nekdo laže.
Raje poslušajte, kako človek pripoveduje
Če oči niso zanesljiv odgovor, postane zanimivejše nekaj, kar med pogovorom pogosto zanemarimo: kako človek gradi svojo pripoved.
Pri izmišljeni zgodbi mora človek poleg oblikovanja odgovora pogosto paziti tudi na to, da se ne zaplete v lastne trditve in da nadzoruje svoj nastop. To lahko poveča miselno obremenitev, vendar tudi tu ni preprostega pravila, po katerem bi lahko iz posamezne podrobnosti sklepali na laž. Raziskovalce zato bolj kot ena beseda ali kretnja zanimajo vsebina odgovora, količina konkretnih informacij in način, kako se pripoved razvija.
Pozornost lahko pritegnejo zelo skopi odgovori, izmikanje konkretnim podrobnostim ali neskladja med različnimi deli pripovedi. Vendar lahko podobne spremembe povzročijo tudi slab spomin, stres ali utrujenost. Smisel zato ni iskati čudežne besede ali geste, ampak poslušati, ali povedano tvori smiselno in skladno celoto.
Včasih slišimo več, če manj gledamo
Kako močno lahko vizualne informacije vplivajo na našo presojo, kaže raziskava, o kateri je maja poročal The Guardian. V enem od eksperimentov so udeleženci pri presojanju resničnih in lažnih izjav dosegli 61,7-odstotno uspešnost, ko so imeli na voljo samo zvok. Ko so istočasno dobili sliko in zvok, je uspešnost padla na 35 odstotkov.
Rezultat je presenetljiv, vendar ne pomeni, da lahko laž zanesljivo prepoznamo po glasu. Raziskovalka Dora Giorgianni je poudarila, da ni enega samega verbalnega znaka, ki bi zanesljivo razkrival laganje. Veliko zanimivejša je možnost, da nas množica vizualnih informacij pri presojanju lahko zavede: med opazovanjem obraza, rok in drže lahko pripišemo prevelik pomen signalom, ki z resničnostjo povedanega niso nujno povezani.
To precej spremeni običajno predstavo o »branju« sogovornika. Namesto iskanja živčnega trzljaja ali nenavadnega pogleda postane pomembnejša vsebina tega, kar slišimo.
Prvi vtis je lahko prepričljiv – in napačen
Ljudje imamo radi hitre sodbe. Nekaj sekund pogovora, kretnja ali način odgovora lahko ustvarijo močan občutek, da smo človeka že »prebrali«. Psihološke raziskave pa kažejo, da lahko naše začetne sodbe in pristranskosti vplivajo tudi na to, katere informacije pozneje sploh opazimo.
Enako velja pri drugih lastnostih, ki jih poskušamo oceniti na prvi pogled. Nekatere znake, ki jih pri ljudeh pogosto spregledamo, lahko zasenči prav tisto vedenje, ki najprej pritegne našo pozornost. Močan prvi vtis je zato lahko začetek presoje, ne pa njen dokaz.
To je pomembno tudi v odnosih. Če partner, prijatelj ali sodelavec odgovori drugače kot običajno, je to lahko razlog, da postanemo pozornejši. Ni pa nujno razlog za sklep, da nekaj prikriva.
Dobro vprašanje lahko pove več kot strmenje v oči
Če nam nekaj v odgovoru ne da miru, je lahko koristneje postaviti dodatno vprašanje. Namesto vprašanja, na katerega je mogoče odgovoriti samo z »da« ali »ne«, lahko sogovornika prosimo, naj dogodek nekoliko podrobneje opiše. Strokovnjaki za zaznavanje prevare prav preverjanje dodatnih podrobnosti omenjajo kot uporabnejši pristop od zanašanja na očesni stik ali živčne kretnje.
S tem dobimo več informacij, ki jih lahko primerjamo z že povedanim in s tistim, kar sami vemo. Ne gre za spreminjanje vsakdanjega pogovora v zasliševanje, temveč za precej preprosto razliko: namesto ugibanja na podlagi obraza dobimo več vsebine, na podlagi katere lahko presojamo.
Psihologija nam ni dala enega pogleda, giba ali izraza, s katerim bi v nekaj sekundah razkrinkali lažnivca. Dala pa nam je dober razlog, da smo previdnejši do lastne intuicije.
Ko vam bo naslednjič neki odgovor vzbudil dvom, zato ne iščite resnice samo v očeh. Poslušajte, kaj vam človek pripoveduje – in raje postavite še eno dobro vprašanje.