Astronomi spremljajo novo supernovo SN 2026aaiv v galaksiji NGC 7331. Njena svetlost se je v samo nekaj dneh močno povečala, zgodnje meritve pa kažejo, da so jo opazovalci ujeli še pred vrhuncem. Svetloba tega silovitega dogodka je do Zemlje potovala približno 40 milijonov let.

Supernova SN 2026aaiv je bila zaznana v oddaljeni spiralni galaksiji NGC 7331. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Novo supernovo so odkrili šele pred nekaj dnevi

V spiralni galaksiji NGC 7331 v ozvezdju Pegaza se je pojavil nov svetlobni vir, ki je hitro pritegnil pozornost astronomov. Sistem ATLAS je supernovo z oznako SN 2026aaiv odkril 1. septembra 2026, ko je imela navidezno magnitudo približno 17,3. Podatki Transient Name Serverja, mednarodne zbirke astronomskih prehodnih pojavov, jo uvrščajo med supernove tipa Ia.

Za raziskovalce je posebej dragoceno, da je bila zaznana zelo zgodaj. Na posnetkih sistema ATLAS s 31. avgusta na istem mestu še ni bilo pomembnega signala, zato je mogoče začetek pojava časovno precej dobro omejiti. Namesto da bi astronomi supernovo opazili šele po njenem svetlobnem vrhuncu, lahko zdaj spremljajo, kako se mu približuje.

Nova opazovanja so pokazala tudi hitro spremembo svetlosti. V soboto zvečer so SN 2026aaiv spremljali astronomi iz Jordanije, Petra pa je poročala, da se je njena navidezna magnituda od odkritja premaknila s približno 17,3 proti 14. Ker je astronomska magnitudna lestvica obrnjena in logaritemska, nižja številka pomeni svetlejši objekt. Po izračunu Jordanske astronomske družbe takšna razlika predstavlja približno 21-kratno povečanje navidezne svetlosti.

Kljub temu eksplozije na nebu ne moremo preprosto pogledati s prostim očesom. Za spremljanje so potrebni teleskopi in astronomske kamere, meritve v prihodnjih nočeh pa bodo pokazale, kako hitro bo svetlost še naraščala in kdaj bo dosegla maksimum.

Astronomi so eksplozijo ujeli pred vrhuncem

Prvi spektralni podatki razkrivajo še pomembnejšo podrobnost. Astronomi so v spektru zaznali izrazito značilnost ioniziranega silicija Si II, ki je eden od pomembnih pokazateljev pri razvrščanju supernov tipa Ia. Zgodnja spektroskopska opazovanja kažejo, da je bila SN 2026aaiv v času meritve še najmanj približno deset dni pred največjo svetlostjo.

Prav naslednji dnevi so zato za astronome zanimivi. Spremljanje svetlobne krivulje in sprememb v spektru lahko pokaže, kako se eksplozija razvija, podatke pa je mogoče primerjati z drugimi dobro opazovanimi supernovami istega tipa. Pri tako hitro spreminjajočem se objektu lahko že nekaj noči meritev pomeni pomembno razliko.

NGC 7331 je astronomom sicer dobro znana. Gre za veliko spiralno galaksijo, ki jo zaradi nekaterih podobnosti pogosto primerjajo z našo Rimsko cesto, v njej pa so bile v preteklosti že opažene supernove. Tokrat imajo astronomi prednost, da so novo eksplozijo zaznali dovolj zgodaj, da lahko podrobneje spremljajo njen razvoj.

Kar vidimo danes, se je zgodilo pred približno 40 milijoni let

Pri SN 2026aaiv je težko prezreti časovno razsežnost zgodbe. Čeprav jo astronomi opazujejo septembra 2026, se dogodek v galaksiji NGC 7331 ni zgodil letos. Galaksija je od nas oddaljena približno 40 milijonov svetlobnih let, zato je svetloba, ki je zdaj dosegla teleskope na Zemlji, skozi vesolje potovala približno 40 milijonov let.

Ko je torej tam prišlo do eksplozije, ljudi na Zemlji še ni bilo. Šele zdaj so fotoni s tega oddaljenega dogodka končali dolgo pot do našega planeta. Astronomi zato pri opazovanju globokega vesolja vedno gledajo tudi v preteklost – bolj ko je objekt oddaljen, starejšo podobo vesolja vidimo.

Razlike med takšnimi kozmičnimi razdaljami so lahko osupljive. James Webb je razkril eno najbolj oddaljenih eksplozij zvezde, pri kateri je svetloba do nas potovala približno 11,7 milijarde let. SN 2026aaiv je v primerjavi s takšnim dogodkom del precej bližjega vesolja, kar astronomom omogoča drugačno in podrobnejše spremljanje njenega razvoja.

Supernove tipa Ia so pomembne tudi za merjenje vesolja

Za oznako tip Ia se skriva poseben razred zvezdnih eksplozij. Ključno vlogo ima bela pritlikavka, izjemno gost ostanek zvezde v zvezdnem sistemu. V določenih okoliščinah lahko pride do termonuklearne eksplozije, ki v kratkem času sprosti ogromno energije in objekt močno zasveti.

Takšni dogodki niso zanimivi samo zaradi svoje silovitosti. Supernove tipa Ia lahko astronomi uporabljajo kot tako imenovane standardizirane sveče, s katerimi določajo velike razdalje v vesolju. Prav opazovanja oddaljenih supernov tega tipa so konec 20. stoletja prinesla enega najpomembnejših rezultatov sodobne kozmologije – dokaz, da se širjenje vesolja pospešuje.

SN 2026aaiv je zdaj šele na začetku obdobja podrobnejšega spremljanja. Če bodo opazovanja potrdila napovedani razvoj proti največji svetlosti, bodo astronomi lahko sestavili precej popolno sliko njenega vzpona in poznejšega ugašanja. Dogodek, ki se je v oddaljeni galaksiji zgodil pred približno 40 milijoni let, se tako pred našimi teleskopi šele začenja razkrivati.

Eksplozija je stara milijone let, toda za astronome se njena zgodba odvija prav zdaj.