Sami ste v prostoru, ko vas nenadoma spreleti nenavaden občutek: nekdo je tik za vami. Obrnete se, vendar tam ni nikogar. Znanstvenikom je uspelo prav takšen občutek sprožiti v laboratoriju – pri eksperimentu pa je bila dovolj že majhna sprememba v tem, kako možgani zaznavajo gibanje in dotik.

Občutek, da nekdo stoji za nami, je lahko presenetljivo resničen, tudi ko v prostoru ni nikogar. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Obrnete se – toda za vami ni nikogar

Občutek lahko pride brez opozorila. Ne slišite korakov, nihče se vas ne dotakne in ne opazite nobenega premikanja, kljub temu pa imate za trenutek močan vtis, da niste sami. Kot da nekdo stoji za vami ali tik ob vas.

Znanost takšno izkušnjo pozna kot presence hallucination oziroma občutek prisotnosti. Posebnost pojava je, da človeku druge osebe ni treba videti ali slišati. Kljub odsotnosti običajnih čutnih dokazov lahko občuti prisotnost nekoga v neposredni bližini.

Raziskovalci z EPFL (École Polytechnique Fédérale de Lausanne) v Švici pojav proučujejo že več let. Namesto da bi se zanašali zgolj na pripovedi ljudi, so razvili robotski postopek, s katerim lahko pod nadzorovanimi pogoji takšno zaznavo sprožijo v laboratoriju.

Zavezali so jim oči, nato pa dotik zamaknili za pol sekunde

Eksperiment zveni skoraj kot prizor iz znanstvenofantastičnega filma. Udeleženci so imeli zavezane oči, skozi slušalke pa so poslušali beli šum, da jih zvoki iz okolice ne bi motili.

Z desno roko so upravljali sprednji del robotskega sistema in izvajali gibe naprej in nazaj. Njihovo gibanje je drugi del robota prenesel na hrbet, kjer so občutili ustrezen dotik. Dokler sta se gib roke in dotik na hrbtu zgodila istočasno, so udeleženci zaznavali predvsem običajne občutke, povezane z lastnim gibanjem.

Nato so raziskovalci spremenili eno podrobnost.

Dotik na hrbtu so glede na gib roke zamaknili za približno 500 milisekund – vsega pol sekunde.

S tem so ustvarili konflikt med gibanjem, ki so ga možgani pričakovali, in dotikom, ki je prišel nekoliko pozneje. Prav v teh asinhronih pogojih se je okrepil nenavadni občutek, da je v bližini prisoten nekdo drug.

25 eksperimentov in 561 ljudi

Pri raziskavi ne gre zgolj za en nenavaden laboratorijski poskus. Analiza, objavljena leta 2026 v znanstveni reviji Cortex, je združila podatke 25 eksperimentov s skupno 561 zdravimi udeleženci.

Rezultati so pokazali, da je robotski postopek občutek prisotnosti zanesljivo povečal, raziskovalci pa so ugotovili srednje velik učinek. Še bolj presenetljiv je njihov izračun občutljivosti: analiza odgovorov je pokazala, da je bilo na postopek na različnih stopnjah lestvice občutljivih približno 65 do 75 odstotkov vseh 561 udeležencev.

To ne pomeni, da je tri četrtine ljudi doživelo popolnoma enako ali enako intenzivno izkušnjo. Pomeni pa, da je precejšen delež udeležencev pokazal določeno stopnjo občutljivosti na eksperimentalno povzročeni občutek prisotnosti.

Zakaj je lahko pol sekunde tako pomembne?

Odgovor se skriva v načinu, kako možgani spremljajo naše telo.

Ko premaknete roko, možgani ne registrirajo zgolj tega, da se je gib zgodil. Na podlagi ukaza za gibanje predvidevajo tudi njegove posledice in nato primerjajo pričakovani rezultat s signali, ki dejansko prihajajo iz telesa in čutil.

Pri sinhronem delovanju robotskega sistema se gib in dotik ujemata. Ko pa dotik prispe z zamikom, se pričakovanje in telesni signal ne skladata več popolnoma. Nastane senzomotorični konflikt, zaradi katerega lahko možgani drugače obdelajo izvor zaznave.

Prav to je ena najzanimivejših ugotovitev eksperimentov: za spremembo občutka prostora okoli človeka ni nujno potrebna vidna ali slišna oseba. Dovolj je lahko že nadzorovana sprememba informacij, ki jih možgani dobivajo o lastnem telesu.

Raziskava sicer ne dokazuje, da lahko s tem mehanizmom razložimo vsak spontani trenutek, ko se komu zazdi, da nekdo stoji za njim. Pokaže pa, da je občutek prisotnosti mogoče eksperimentalno povzročiti že s spreminjanjem povezave med lastnim gibanjem in telesnim dražljajem.

Tudi telefon lahko možgane preseneti

Kako prepričljiva je lahko zaznava brez pričakovanega zunanjega dogodka, poznamo tudi iz precej bolj vsakdanjega primera. Marsikdo je že segel v žep, prepričan, da je začutil fantomske vibracije telefona, nato pa ugotovil, da telefon sploh ni zavibriral.

Pojava nista enaka in njunih mehanizmov ne smemo enačiti. Oba pa opozarjata na zanimivo lastnost zaznavanja: možgani informacij iz okolja in telesa ne sprejemajo povsem pasivno. Nenehno jih primerjajo, povezujejo in interpretirajo.

Večino časa je ta sistem izjemno učinkovit. Občasno pa je lahko rezultat zaznava, ki jo človek občuti zelo prepričljivo, čeprav pričakovanega zunanjega vzroka ni.

Zakaj znanstveniki sploh ustvarjajo takšen občutek?

Možnost nadzorovanega sprožanja občutka prisotnosti znanstvenikom omogoča nekaj, kar je bilo prej izredno težko: pojav lahko proučujejo v trenutku, ko nastane, namesto da bi se morali zanašati samo na poznejši opis človekove izkušnje.

Občutek prisotnosti se lahko pojavlja tudi v povezavi z nekaterimi nevrološkimi in psihiatričnimi stanji, zato raziskovalce zanima, kateri telesni in možganski procesi sodelujejo pri njegovem nastanku. To pa ne pomeni, da posamezen trenutek, ko imate občutek, da je nekdo za vami, sam po sebi kaže na zdravstveno težavo. V analizo Cortex je bilo vključenih 561 zdravih ljudi brez nevroloških ali psihiatričnih stanj.

Raziskave se nadaljujejo tudi z metodami za spremljanje možganske aktivnosti, saj želijo znanstveniki bolje razumeti, kako možgani ločujejo informacije, povezane z lastnim telesom, od zaznave drugih ljudi v prostoru.

In vse se je začelo s pol sekunde zamika

Večino časa sploh ne opazimo, koliko dela opravijo možgani, da lahko brez razmišljanja določimo, kje se konča naše telo in kaj se dogaja okoli njega. Svet preprosto občutimo kot nekaj stabilnega in samoumevnega.

Robotski eksperimenti pokažejo, kako zanimivo postane, ko raziskovalci to ravnovesje nekoliko porušijo. Udeležencem niso pokazali druge osebe. Niso jim predvajali korakov. Niso jim povedali, da nekdo stoji za njimi.

Spremenili so čas med njihovim lastnim gibom in dotikom na hrbtu.

Za približno pol sekunde.

In pri delu udeležencev je bilo to dovolj, da se je pojavil občutek, da je v bližini še nekdo.

Prav zato je raziskava tako osupljiva: človek lahko občuti prisotnost druge osebe tudi takrat, ko druge osebe tam sploh ni.

Včasih največja skrivnost ni tisto, kar stoji za nami, temveč način, kako možgani sestavljajo svet okoli nas.