Nobena država si ne sme prilastiti Lune. Toda voda, minerali in drugi viri na njej odpirajo precej težje vprašanje: komu bodo pripadali, če jih bo nekdo dejansko pridobil? Z novimi lunarnimi odpravami odgovor nanj počasi zapušča pravne razprave in postaja praktičen problem.

Voda in drugi viri na Luni postajajo vse pomembnejše vprašanje prihodnjih lunarnih odprav. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Pravilo iz leta 1967 danes dobiva povsem nov pomen

Ko je bila leta 1967 sprejeta Pogodba o vesolju, človek na Luno še ni stopil. Danes se države pripravljajo na nove odprave, v načrtih pa ni več samo obisk Lune, temveč tudi daljša prisotnost in uporaba lokalnih virov.

Uradni list Republike Slovenije objavlja slovensko besedilo Pogodbe o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in uporabi vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi. Njen II. člen določa, da si vesolja, vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi, države ne morejo prisvojiti z razglasitvijo suverenosti, uporabo, okupacijo ali kako drugače.

Slovenija je pogodbo ratificirala leta 2018, zakon o ratifikaciji pa je bil v Uradnem listu objavljen januarja 2019. Država torej na Luni ne more določiti območja in ga preprosto razglasiti za svoje ozemlje.

Pogodba je nastala v času, ko je bilo pridobivanje lunarnih virov še predvsem vprašanje prihodnosti. Skoraj šest desetletij pozneje je razlika med lastništvom ozemlja in uporabo materiala, pridobljenega na njem, postala precej bolj konkretna.

Kamen lahko odneseš z Lune. Čigav je potem?

Pri ozemlju je pravilo jasno. Težje postane pri vodi, kamninah ali drugih materialih, ki bi jih nekdo na Luni dejansko pridobil.

V sporazumih Artemis Accords so podpisnice zapisale, da pridobivanje vesoljskih virov samo po sebi ne pomeni nacionalne prisvojitve po Pogodbi o vesolju. NASA navaja, da naj bi pridobivanje in uporaba virov na Luni, Marsu, kometih in asteroidih potekala skladno s Pogodbo o vesolju.

Artemis Accords niso nova mednarodna pogodba, ki bi nadomestila pravila iz leta 1967. Gre za sklop načel sodelovanja pri civilnem raziskovanju in uporabi vesolja, podpisnice pa z njimi med drugim ponovno potrjujejo svoje obveznosti iz Pogodbe o vesolju.

Za zdaj je ta razlika predvsem pravno vprašanje. Ko bo neka odprava iz luninega regolita dejansko pridobivala vodo ali drug uporaben material, bo dobila tudi gospodarsko težo.

Zakaj je voda na Luni tako dragocena?

Med najbolj zanimivimi viri na Luni je vodni led. Za prihodnje odprave bi bil pomemben že zaradi oskrbe ljudi, njegove sestavine pa bi bilo mogoče uporabiti tudi pri drugih dejavnostih v vesolju.

Če bi bilo mogoče vsaj del potrebnih snovi pridobiti neposredno na Luni, jih ne bi bilo treba vseh pripeljati z Zemlje. Zato ni pomembno le, ali voda obstaja, ampak tudi, koliko je je, kje se nahaja in kako težko bi jo bilo pridobiti.

Na Dnevnih Novicah smo že podrobneje pisali o tem, koliko vode je dejansko na Luni in zakaj bi njena razpoložljivost lahko vplivala na načrte za trajnejšo človeško prisotnost.

Če bo mogoče takšne zaloge nekoč uporabljati v večjem obsegu, pravna razprava ne bo več abstraktna. Ob vprašanju, kako vodo pridobiti, bo pomembno tudi, pod kakšnimi pogoji jo je dovoljeno uporabljati.

Artemis Accords podpira že 76 držav

Artemis Accords medtem niso ostali dogovor peščice držav. NASA je 28. septembra 2026 sporočila, da jih podpira že 76 držav. Med zadnjimi so se pridružile Albanija, Hrvaška, Slonokoščena obala in San Marino.

Med podpisnicami je tudi Slovenija, ki se je Artemis Accords pridružila aprila 2024. Slovenija je tako med državami, ki podpirajo skupna načela za mirno, varno in pregledno civilno raziskovanje vesolja.

Vprašanje vesoljskih virov je del teh načel. Artemis Accords obravnavajo tudi izmenjavo informacij o dejavnostih ter preprečevanje škodljivega poseganja v dejavnosti drugih.

Če bo na istem območju Lune nekoč hkrati delovalo več držav ali zasebnih podjetij, bo to zelo praktičen problem. Dejavnost enega udeleženca ne bo smela nenadzorovano posegati v dejavnost drugega.

Združeni narodi še oblikujejo širša načela

Artemis Accords niso zadnja beseda pri tem vprašanju. V okviru Odbora Združenih narodov za miroljubno uporabo vesolja deluje skupina, ki se ukvarja s pravnimi vidiki dejavnosti, povezanih z vesoljskimi viri.

Urad Združenih narodov za vesoljske zadeve (UNOOSA) je objavil posodobljeni začetni osnutek priporočenih načel za takšne dejavnosti. Dokument izhaja iz tega, da morajo dejavnosti z vesoljskimi viri potekati skladno z mednarodnim pravom in obstoječim pravnim okvirom za raziskovanje in uporabo vesolja.

Gre za osnutek priporočenih načel, ne za novo mednarodno pogodbo. Predvideno je tudi, da priporočena načela sama po sebi ne bi bila pravno zavezujoča po mednarodnem pravu.

Medtem se spreminjajo tudi same lunarne odprave. Kar je bilo nekoč predvsem področje držav in znanstvenih misij, lahko z razvojem tehnologije postane tudi posel.

Ko bo teorija postala praksa

Dokler so lunarni viri predvsem predmet raziskovanja, se lahko razprava o vodi, mineralih in drugih materialih zdi oddaljena. Daljša prisotnost ljudi na Luni bi to hitro spremenila.

Takrat ne bo pomembno samo, kdo zna do virov priti. Pomembno bo tudi, kdo jih sme uporabljati in kaj se zgodi, ko želi na istem območju delovati še nekdo drug. Pogodba, sprejeta še pred prvim človeškim korakom na Luni, bo tako uporabljena v okoliščinah, ki so precej drugačne od tistih leta 1967.

Lune si torej ne more prisvojiti nobena država. Kdo bo smel uporabljati njeno vodo, minerale in druge vire, pa je vprašanje, na katero bo moralo novo obdobje lunarnih odprav dati precej bolj konkreten odgovor.