Med iskanjem planetov so astronomi 28 svetlobnih let od Zemlje zaznali gibanje, ki ga planet ni mogel pojasniti. Ob rdeči pritlikavki so odkrili belo pritlikavko, v istem sistemu pa je še druga. Zvezdna trojica Welopōʻai zato odpira precej večje vprašanje od samega odkritja: kako je manjša zvezda ostala samostojna, ko se je njena spremljevalka pred milijardami let razširila v orjakinjo?

Trojni zvezdni sistem Welopōʻai z rdečo pritlikavko in dvema belima pritlikavkama. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Iskali planet, izmerili veliko močnejši signal
Ko so leta 2019 z instrumentom SPIRou na teleskopu Kanada–Francija–Havaji začeli spremljati bližnjo rdečo pritlikavko, so iskali planete. Planetov pogosto ni mogoče videti neposredno, njihova gravitacija pa povzroča drobne premike zvezde proti Zemlji in stran od nje. Ti se pokažejo v njenem svetlobnem spektru. Pri Welopōʻai je bila razlika med skrajnima izmerjenima radialnima hitrostma približno 16 kilometrov na sekundo, kar je bilo preveč za običajnega planetarnega spremljevalca. Meritve so kazale na masivnejše telo, ki ga na posnetkih ni bilo mogoče razločiti.
Naravo nevidnega spremljevalca je razkril teleskop Gemini North na Havajih. Z instrumentom ‘Alopeke so tik ob rdeči zvezdi razločili šibek vir svetlobe, ki se je izkazal za belo pritlikavko, gosto jedro nekdanje zvezde. Na raziskovalnem inštitutu IREx so ob predstavitvi rezultatov pojasnili, da je iskanje planetov tako razkrilo skrito članico že znanega sistema. Drugo belo pritlikavko so astronomi poznali že prej; šele novo odkritje pa je pokazalo, da v bližini Sonca opazujejo zvezdno trojico.
Welopōʻai: ena rdeča in dve beli pritlikavki
Novoodkrita bela pritlikavka in rdeča zvezda sestavljata notranji par, bistveno dlje pa kroži še drugi zvezdni ostanek. Skupaj tvorijo Welopōʻai, najbližji znani trojni sistem z dvema belima pritlikavkama. Oddaljenost približno 28 svetlobnih let astronomom omogoča dovolj natančna opazovanja, da lahko poleg same sestave sistema preučujejo tudi, kako so se njegove članice razvijale.
Rdeča pritlikavka še naprej proizvaja energijo z zlivanjem vodika. Beli pritlikavki sta ostanka zvezd, ki sta po razširitvi odvrgli zunanje plasti; njuni gosti jedri se odtlej ohlajata. Takšen ostanek je lahko velik približno kot Zemlja in ima kljub temu znaten delež Sončeve mase, zato ga ob svetlejši spremljevalki ni preprosto opaziti. Za primerjavo: pri beli pritlikavki, povezani s skrivnostnimi radijskimi pulzi so pozornost pritegnili radijski signali. Pri Welopōʻai astronomi drugačno zgodbo berejo iz gibanja zvezd in razdalj med njimi.
En obhod traja 9,83 leta
Na podlagi meritev hitrosti in neposrednih posnetkov so astronomi izračunali, da notranji zvezdi obkrožita skupno težišče v približno 9,83 leta. Velika polos njune orbite meri 4,64 astronomske enote, torej več kot štirikrat toliko, kot je povprečna razdalja med Zemljo in Soncem. Po burnem obdobju širjenja ene od zvezd v orjakinjo bi astronomi pričakovali precej tesnejšo orbito. Toda pri Welopōʻai sta članici ostali razmeroma daleč narazen.
Z istimi podatki so izračunali tudi masi. Rdeča pritlikavka ima približno 42 odstotkov Sončeve mase, bela spremljevalka pa 62 odstotkov. Maso slednje so določili z negotovostjo le okoli 0,7 odstotka, kar je za tako šibko svetleč zvezdni ostanek dragoceno: njegove lastnosti lahko preverjajo tudi neodvisno od podatkov o svetlosti.
Druga bela pritlikavka je na nebu od notranjega para oddaljena za približno 124 astronomskih enot. Gre za razdaljo, projicirano na nebo, ne za dokončno izmerjeno tridimenzionalno razdaljo; njen obhod naj bi trajal več kot tisoč let. Kot poudarja Univerza v Montrealu, je takšna sestava med bližnjimi zvezdnimi sistemi izjemno redka.
Orjakinja se je razširila, zvezdi pa sta ostali ločeni
Notranja bela pritlikavka je bila nekoč zvezda s približno 1,4 Sončeve mase. Proti koncu svojega razvoja se je razširila v orjakinjo in začela izgubljati snov. Če se manjša spremljevalka znajde dovolj blizu razširjene ovojnice, lahko trenje in plimski vplivi odvzamejo orbitalno energijo. Zvezdi se tedaj pogosto močno približata, v skrajnem primeru pa se združita. V Welopōʻai se je manjša rdeča zvezda ohranila kot ločeno telo, in čeprav je nekdanja orjakinja danes le še belo jedro, se obhod para še vedno meri v letih. Za primerjavo: pri drugem znanem paru rdeče in bele pritlikavke traja obhod samo 14,7 dneva.
Raziskovalci so preverili, kakšna bi bila orbita pred izgubo mase, če bi prav ta proces povzročil njeno poznejše širjenje. V poenostavljenem izračunu dobijo veliko polos približno 2,6 astronomske enote. To ni meritev nekdanje razdalje in ne dokazuje, da je rdeča pritlikavka zares prodrla v ovojnico orjakinje. Pokaže pa, zakaj je pričakovati močne medsebojne vplive in zakaj današnja široka orbita ostaja težko pojasnljiva. Izvirna znanstvena raziskava med možnostmi obravnava tudi le bežen stik z ovojnico, vendar nobenega scenarija ne predstavlja kot dokončno razlago.
Je tretja zvezda spreminjala njuno pot?
Razlago bi lahko zapletala še oddaljena bela pritlikavka. Čeprav je daleč od notranjega para, lahko njena gravitacija skozi milijone let spreminja obliko in naklon njegove orbite. Ob dovolj veliki razliki med orbitalnima ravninama se lahko pojavijo Kozai-Lidovova nihanja. Notranja orbita tedaj postaja bolj podolgovata, zato se zvezdi ob delu poti lahko približata precej bolj, kot bi nakazovala današnja povprečna razdalja. Če se je to dogajalo v obdobju, ko se je ena članica razširila v orjakinjo, bi bila njuna medsebojna bližina lahko ključna.
Vendar zunanja orbita še ni dovolj dobro poznana, da bi tak razvoj lahko potrdili. Astronomi bodo morali najprej natančneje izmeriti njeno usmeritev in gibanje, nato pa preveriti, kateri izračuni sploh lahko pripeljejo do današnje razporeditve. Pri tem ne bo dovolj upoštevati samo gravitacije treh teles: modeli bodo morali vključiti še izgubo zvezdne mase in plimske vplive med notranjima članicama. Za zdaj je vloga tretje zvezde možna razlaga, ne ugotovljeno dejstvo.
Do 11 milijard let star sistem z nepričakovano sestavo
O preteklosti pričata tudi obe beli pritlikavki. Iz časa njunega ohlajanja in ocen nekdanjega razvoja raziskovalci sklepajo, da je sistem star približno devet do enajst milijard let. Notranja bela pritlikavka se po modelih ohlaja že okoli 5,3 do 5,5 milijarde let. To niso neposredno izmerjene starosti, a dajejo razmeroma dober okvir za razumevanje dogajanja, ki se je začelo dolgo pred nastankom Sonca.
Podatki o rdeči pritlikavki pa se s takšno starostjo ne ujemajo povsem. Vsebuje razmeroma veliko težjih kemijskih elementov, njeno vrtenje pa bi lahko nakazovalo mlajšo zvezdo. Mogoče je, da so na te lastnosti vplivale nekdanje interakcije z orjakinjo, vendar za zdaj ni razlage, ki bi zadovoljivo povezala vse meritve. Natančnejše spremljanje zunanje orbite bo pomagalo preveriti, kako je tretja zvezda vplivala na notranji par, astronomi pa bodo dodatno raziskali tudi šibek presežek infrardeče svetlobe pri skriti beli pritlikavki. Ta bi lahko nakazoval prah, vendar njegovega izvora še niso potrdili. Prednost Welopōʻai je prav v tem, da so njegove članice dovolj blizu za nadaljnje natančne meritve, ki lahko med različnimi razlagami končno pokažejo razliko.