Na Luni bi nekoč lahko živelo na tisoče ljudi, toda pot do milijonskih mest utegne biti precej težja. Nova analiza kaže, da bi načrte lahko omejil vir, brez katerega trajna naselbina ne more obstajati – voda.
Prihodnja naselja na Luni bodo močno odvisna od količine in dostopnosti vodnega ledu. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Voda je tam, vprašanje je, koliko je je
Da je na Luni voda, ni več ugibanje. Kot pojasnjuje NASA, so vodni led zaznali predvsem v izjemno hladnih območjih blizu polov, kjer nekateri globoki kraterji ostajajo v trajni senci. Prav te zaloge veljajo za enega najpomembnejših lokalnih virov za prihodnje odprave.
Voda bi bila potrebna za oskrbo prebivalcev in pridelavo hrane, iz nje pa je mogoče pridobivati tudi vodik in kisik. Toda za načrtovanje stalnih naselij podatek, da voda obstaja, ni dovolj. Ključno je, koliko je je dejansko na voljo in koliko ljudi bi lahko z njo dolgoročno oskrbovali.
S tem vprašanjem sta se ukvarjala astrofizika Martin Elvis in Jonathan McDowell, ki sta ugotovitve o omejitvah velikih lunarnih naselij predstavila tudi za Space.com. V analizi, objavljeni v znanstveni reviji Frontiers in Space Technologies, sta ocenila, kako bi razpoložljiva voda in energija omejevali velikost prihodnjih lunarnih naselij.
Za enega od scenarijev sta vzela zelo optimistično oceno približno milijarde ameriških ton vode oziroma okoli 910 milijonov metričnih ton. To ni potrjena količina vode, pripravljene za uporabo, ampak zgornja predpostavka, s katero sta preverila, kako dolgo bi lahko tak vir vzdrževal različne velikosti prebivalstva.
Milijon prebivalcev povsem spremeni sliko
Brez ponovne uporabe vode bi milijonsko mesto tudi tako veliko zalogo porabilo v samo nekaj letih. V resničnem lunarnem naselju bi bilo zato recikliranje nujno.
Kako daleč je mogoče priti, že kaže Mednarodna vesoljska postaja. Njeni sistemi lahko ponovno pridobijo približno 98 odstotkov vode. Ko sta raziskovalca podobno učinkovitost vključila v izračun za Luno, se življenjska doba zaloge močno podaljša – vendar ne v nedogled.
Ob optimistični začetni količini bi milijonsko mesto vodo izčrpalo v nekaj več kot stoletju.
Pri tem obstaja še precej večja negotovost: koliko vode je na Luni sploh mogoče izkoristiti. Avtorja navajata, da so najboljše sedanje ocene lahko približno 30-krat nižje od optimistične vrednosti v njunem scenariju.
Zato bodo pomembne prihodnje odprave, ki bodo na površju ugotavljale koliko vode se dejansko skriva na Luninem južnem polu. Za prihodnja naselja namreč ne bo pomembna samo prisotnost ledu, ampak tudi njegova razporeditev, globina in možnost pridobivanja.
Tisoč prebivalcev je povsem druga zgodba
Pri manjših naseljih postane slika precej ugodnejša. Po izračunih bi skupnosti s približno 1.000 ali 10.000 prebivalci ob učinkovitem recikliranju z lokalnimi zalogami lahko shajale več stoletij oziroma bistveno dlje kot milijonsko mesto.
Pomemben del porabe bi predstavljala hrana. Če bi jo prebivalci večinoma pridelovali na Luni, bi način pridelave močno vplival na skupne potrebe po vodi. Prav zato prihodnjega števila prebivalcev ni mogoče določiti zgolj z deljenjem ocenjene količine ledu s porabo pitne vode.
Raziskava tako ne postavlja meje, koliko ljudi lahko kadar koli živi na Luni. Pokaže pa, da bi bila rast od raziskovalnih postojank do velikih mest precej zahtevnejša, če bi se prebivalci zanašali predvsem na lokalne zaloge.
Pri elektriki je možnosti več
V analizi sta Elvis in McDowell ocenila tudi energetske potrebe. Nekatera območja v bližini Luninih polov so zelo dolgo izpostavljena sončni svetlobi, zato bi lahko sončna energija pokrivala pomemben del potreb manjših naselij.
Z večanjem populacije bi rasla tudi potrebna infrastruktura, pri največjih scenarijih pa avtorja omenjata možnost jedrske energije. Razlika v primerjavi z vodo je pomembna: proizvodne zmogljivosti za energijo je mogoče širiti, količina lokalnega vodnega ledu pa je omejena s tem, kar se je na Luni ohranilo.
Prav zato utegnejo naslednje odprave proti južnemu polu odgovoriti na precej več kot vprašanje, kje je voda. Njihove meritve bodo pomagale pokazati, kakšna naselja so z lokalnimi viri sploh realna.
Če se sedanje ocene izkažejo za približno pravilne, prihodnost ljudi na Luni ni nič manj zanimiva. Le podoba utegne biti drugačna: namesto milijonskih velemest bi lahko najprej nastala precej manjša naselja, katerih velikost bo določal eden najosnovnejših virov – voda.