Sadni sok, žitna kaša in paradižnikova omaka se pogosto znajdejo na družinski mizi. V nekaterih takšnih živilih so lahko prisotni toksini plesni, ki jih ne opazimo s prostim očesom. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je v novi znanstveni oceni pet toksinov iz skupine Alternaria označila za genotoksične. Posebej pomembni so podatki o izpostavljenosti otrok. Kaj so raziskovalci dejansko ugotovili?

Sadni sok, žitna kaša in paradižnik med živili, ki jih EFSA spremlja zaradi toksinov Alternaria. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Pet toksinov lahko poškoduje DNK
Na plesnivem sadežu znake kvarjenja običajno opazimo. S toksini, ki jih nekatere glive tvorijo med rastjo, je drugače. Nastanejo lahko na pridelkih pred žetvijo ali ob neustreznih razmerah skladiščenja, njihove prisotnosti pa ni mogoče zanesljivo prepoznati po videzu, vonju ali okusu. Ko pride tak pridelek v predelavo, je zato pomembno, katere snovi lahko vsebuje in kako jih laboratoriji odkrijejo. Prav na ta vprašanja se osredotoča novo evropsko znanstveno mnenje, s katerim je EFSA posodobila oceno iz leta 2011.
Strokovnjaki so pregledali osem toksinov gliv rodu Alternaria. Za pet so ugotovili genotoksične lastnosti: alternariol (AOH), alternariolov monometilni eter (AME), altertoksina I in II ter stemfiltoksin III. Takšne snovi lahko poškodujejo DNK, dedni zapis celic, vendar nevarna lastnost snovi še ne pove, koliko je človek z njo dejansko izpostavljen. V izvirni znanstveni oceni EFSA so za prehranske izračune uporabili 57.104 analitskih rezultatov iz 16.283 vzorcev živil, zbranih predvsem med letoma 2015 in 2024. Meritve so zadoščale za ocenjevanje vnosa petih toksinov, vendar to ni povsem isti nabor kot pet genotoksičnih spojin. Za tri od slednjih podatkov o pojavljanju v hrani skoraj ni.
Sokovi, žita in paradižnik: kaj kažejo meritve?
Svež paradižnik, paradižnikova mezga in omaka niso enaki izdelki, čeprav imajo skupno izhodiščno sestavino. Enako velja za sadje in sok ali za žito in pripravljeno kašo. Na vsebnost posameznih toksinov vplivajo razmere med pridelavo, shranjevanje in postopki predelave. EFSA je v evropskih podatkih obravnavala številne skupine živil prav zato, da bi ugotovila, katere pomembno prispevajo k dolgotrajnemu vnosu.
Izmerjene koncentracije so se močno razlikovale. Pri tenuazonski kislini (TeA), najpogosteje zaznani snovi v pregledanih analizah, so bile posebej visoke vrednosti pri murvah, papriki v prahu in predelanih paradižnikovih izdelkih. Pri alternariolu so izstopala tudi lanena, sezamova in sončnična semena, pri drugih snoveh pa so imeli pomembno vlogo sadni izdelki, sokovi ter nekatera olja.
Podatki ne opisujejo vsebine vsake steklenice soka ali kozarca omake, ki je danes na slovenski polici. Gre za rezultate vzorčenj iz več držav in let, ne za aktualni seznam nevarnih izdelkov. Včasih predelava toksine zmanjša, drugič se njihova koncentracija zaradi izgube vode poveča. Šele meritev konkretne serije in presoja tveganja lahko pokažeta, ali je potreben ukrep pristojnih služb.
Zakaj pri izpostavljenosti izstopajo otroci?
Raziskovalce so zanimale tudi razlike med jedilniki. Dojenček zaužije precej manj hrane od odraslega, toda na kilogram telesne mase lahko z določenim živilom prejme sorazmerno več posamezne snovi. Pri najmlajših imajo večji delež prehrane pripravljene kaše, sadni obroki in živila, namenjena tej starosti, zato splošni izračun za odrasle ni uporaben tudi zanje. EFSA je analizirala podatke 55 prehranskih raziskav iz 23 evropskih držav in prehransko izpostavljenost ocenila ločeno po starostnih skupinah. Pri alternariolu je bila najvišja povprečna izpostavljenost izračunana pri dojenčkih, pri monometilnem etru pa pri otrocih, starih od treh do devet let. Pri tenuazonski kislini so bili posebej izpostavljeni malčki.
To so ocene dolgotrajnega vnosa, ki združujejo meritve živil s podatki o tem, koliko jih ljudje običajno pojedo. Ne gre za zdravniške ugotovitve o poškodbah DNK pri konkretnih otrocih. Podatki so vseeno pomembni: če naj nadzor učinkovito spremlja izpostavljenost, mora vedeti, katera živila prevladujejo v prehrani najmlajših in kje je laboratorijskih meritev premalo.
Presežen presejalni prag še ni diagnoza
Najbolj odprta ostaja presoja alternariola in njegovega monometilnega etra. Pri obeh je EFSA ocenila, da povprečna dolgotrajna izpostavljenost v večini populacijskih skupin presega toksikološki presejalni prag 2,5 nanograma na kilogram telesne mase na dan. Številka se sliši kot natančna meja nevarnosti, vendar je njen pomen drugačen: uporablja se kot previdnostno orodje pri snoveh, ki lahko poškodujejo DNK. Preseganje pokaže, da je potrebna podrobnejša ocena tveganja; ne dokazuje, da je običajen obrok povzročil bolezen, in ne pomeni diagnoze.
Za altertoksina I in II ter stemfiltoksin III, ki so prav tako genotoksični, EFSA nima dovolj meritev, da bi zanesljivo ocenila vnos s hrano. Pri tenuazonski kislini genotoksičnosti na podlagi razpoložljivih raziskav še ni mogoče dokončno presoditi, za altenuen in tentoksin pa trenutno ocenjena izpostavljenost kaže majhno verjetnost škodljivih učinkov. Pomembna je tudi kakovost podatkov: v velikem deležu analiz so bile vrednosti pod mejo določljivosti, zato so morali strokovnjaki računati z razponi. Nova ocena zato odpira konkretna raziskovalna vprašanja namesto enostavnega odgovora, katera hrana je varna in katera ne.
Slovenski odpoklic črnega sezama
Da lahko laboratorijsko odkritje privede tudi do dejanskega ukrepa, kaže slovenski primer iz februarja 2025. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je objavila odpoklic črnih sezamovih semen zaradi toksinov Alternaria. Obvestilo se je nanašalo na točno določeno serijo 500-gramskega izdelka; zaradi visoke vsebnosti toksinov so potrošnikom svetovali, naj semena ne uživajo in jih vrnejo v trgovino. Ni šlo za splošno prepoved sezama in tudi ne za nov odpoklic v novembru 2026.
Evropska komisija je na potrebo po spremljanju opozorila že v Priporočilu Komisije (EU) 2022/553. Med živili za posebno pozornost so predelani paradižnikovi izdelki, paprika v prahu, sezamova in sončnična semena, sončnično olje ter žitna živila za dojenčke in majhne otroke. Dokument navaja okvirne vrednosti, ob katerih naj pristojni raziščejo izvor povišanih koncentracij. To niso zakonske mejne vrednosti, ki bi same po sebi določale varnost vsakega izdelka. Slovenski odpoklic kaže, zakaj sta ob meritvi potrebna tudi sledljivost serije in pravočasno obveščanje kupcev.
Kaj lahko storimo doma?
Smiselno je, da suha živila shranjujemo stran od vlage, preverjamo stanje embalaže in upoštevamo uradne odpoklice. Vidno plesnive hrane ne uporabljamo, saj odstranitev prizadetega dela ni zagotovilo, da v preostanku ni ostalo toksinov. Tudi kuhanje ni univerzalna rešitev: nekatere takšne snovi prenesejo toplotno obdelavo. V primerjavi z bakterijskimi okužbami gre za drugačen problem. Ko beremo o nevarnih sevih bakterije E. coli v hrani, govorimo o bakterijah, pri Alternarii pa o kemičnih snoveh, ki jih tvorijo glive.
Zato niti skrbna kuhinjska higiena ne nadomesti laboratorijskega nadzora nad mikotoksini. Za družine nova presoja EFSA ni poziv k opuščanju sadja, žit ali paradižnikovih jedi. Pomembneje je, da proizvajalci in nadzorne službe pridobijo zanesljivejše podatke o posameznih toksinih ter njihovem dolgoročnem vnosu, posebej pri otrocih. Kadar se tveganje pokaže pri določenem izdelku, pa morajo kupci pravočasno izvedeti, za katero serijo gre in kaj naj z njo storijo.