WHO: Malo sladkorja, a to še ni vse – odloči lahko barvilo

Avtor:
Na embalaži izstopa napis »manj sladkorja«, toda to po novem predlogu Svetovne zdravstvene organizacije morda ne bi zadostovalo za ugodno razvrstitev živila. Odločilna bi lahko bila tudi prisotnost določenega barvila, arome ali sladila. WHO želi s širšimi merili pomagati državam pri označevanju in oglaševanju industrijsko proizvedenih predpakiranih živil. Javna obravnava predloga je odprta do 27. novembra.

who zivila barvila sladila predlog 2026

Kupec preverja sestavine pijače z manj sladkorja. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

WHO širi pogled: hranilna tabela ne pove vsega

Preden lahko država omeji oglaševanje določenih živil ali odloči, kateri izdelki naj dobijo posebno oznako, mora določiti, kako jih bo razvrščala. Pri tem se hitro pokaže težava: podobna količina sladkorja ali maščob še ne pomeni tudi podobnega seznama sestavin. WHO je zato pripravila osnutek meril, ki bi državam omogočil bolj enotno presojo industrijsko proizvedenih predpakiranih izdelkov.

V uradnem predlogu modela za ocenjevanje živil, predstavljenem 2. novembra, je WHO povezala svoja dosedanja priporočila glede hranil z merili za določene sestavine. Organizacija s tem ne ocenjuje posameznih blagovnih znamk, temveč ponuja način, kako bi pristojni organi lahko izbrali izdelke, za katere so smiselni ukrepi za bolj zdravo prehransko okolje. Takšni ukrepi zadevajo ponudbo in trženje hrane, ne samo odločitev kupca pred trgovsko polico. WHO že več kot dve desetletji pripravlja priporočila o hranilih in modele za posamezne regije. Tokrat jih skuša povezati v uporabnejše skupno izhodišče. Poleg številk na embalaži bi pri določanju obsega ukrepov upoštevali še to, kako je izdelek sestavljen.

Eno določeno barvilo lahko spremeni razvrstitev

Pri prvem delu predlaganega modela štejejo nasičene maščobne kisline, transmaščobne kisline, sladkorji in natrij. Drugi del upošteva posebej opredeljene arome, barvila in sladila, ki jih proizvajalci uporabljajo predvsem zaradi okusa, vonja, barve ali sladkosti. Izdelek bi bil prepoznan kot živilo za zmerno uživanje, če bi presegel eno od hranilnih meril ali vseboval vsaj eno od določenih sestavin. Meje za sladkor mu torej ne bi bilo treba preseči, da bi bila njegova razvrstitev manj ugodna.

Prav tu se lahko podatek o sladkorju in razvrstitev izdelka razideta. Na predpakiranem živilu je lahko podatek o sladkorju povsem v skladu s predlaganimi mejami, na seznamu sestavin pa se pojavi barvilo, ki ga model zajema. Pomemben je natančen nabor sestavin, ne zgolj beseda »barvilo« na deklaraciji. Pravila tudi ne predvidevajo, da bi morali biti za takšen rezultat hkrati izpolnjeni številni pogoji. En sam ustrezen pogoj bi zadoščal, kar lahko pri na videz podobnih izdelkih prinese različno razvrstitev.

Dve pijači z malo sladkorja, različna sestava

Predstavljajmo si dve osvežilni pijači s primerljivo nizko vsebnostjo sladkorja. Na sprednji strani embalaže bi obe lahko poudarjali isto prednost, toda ena bi vsebovala sladilo, ki je med sestavinami iz osnutka WHO. Po predlaganih pravilih bi se lahko zato znašla v kategoriji za zmerno uživanje, druga pa ne, če zanjo ne bi veljalo nobeno drugo merilo. To je ponazoritev postopka, ne primerjava dejanskih izdelkov ali dokaz, da je ena pijača nevarnejša od druge.

Razlika med velikim napisom na sprednji strani in drobnejšim seznamom na zadnji je za kupca dobro poznana. Hranilna tabela pove, koliko sladkorjev, soli ali maščob je v izdelku, seznam sestavin pa razkrije, kaj je bilo uporabljeno pri izdelavi. Razlike med prehransko sestavo in odzivom telesa smo na Dnevnih Novicah že opisali ob raziskavi, ki je preverjala, zakaj enako kalorična obroka ne vplivata nujno enako na telo. Tista raziskava je spremljala odziv organizma, sedanji dokument WHO pa je namenjen razvrščanju izdelkov za potrebe javnih pravil.

Posledice bi se lahko poznale pri oznakah in oglasih

Uporaba modela bi se lahko najprej pokazala pri označevanju izdelkov in pravilih za oglaševanje. WHO med možnimi področji navaja označevanje na sprednji strani embalaže, omejitve trženja hrane, davčne ukrepe ter javno naročanje in ponudbo živil. Vsak tak ukrep bi moral jasno določiti, na katere izdelke se nanaša. Enaka pravila bi morala veljati za primerljive izdelke, ne glede na njihovo blagovno znamko. Merila bi lahko uporabljali tudi pri javnem naročanju hrane za šole, bolnišnice in druge ustanove, kjer se pri izbiri živil srečujejo cena, sestava in razpisni pogoji.

Za proizvajalca bi se težji del začel pri podrobnostih. Nekatere sestavine imajo lahko več tehnoloških vlog, zato ni vseeno, kako je v dokumentu opredeljen njihov namen. Država bi morala vedeti, katere podatke lahko preveri na deklaraciji, nadzorni organ pa, kako ravnati, ko navedbe niso dovolj jasne. WHO prav zato zbira pripombe tudi o izvedljivosti modela in njegovi uskladitvi z nacionalnimi pravili. Brez odgovorov na takšna vprašanja bi lahko tudi dobro zamišljena razvrstitev ustvarila več nejasnosti, kot jih odpravlja.

EFSA in NIJZ: varnost dodatka ni isto kot ocena živila

Pri barvilih in sladilih je odločilna razlika, ki jo je lahko spregledati. Varnost posamezne snovi in prehranska razvrstitev celotnega izdelka nista ista presoja. WHO izrecno poudarja, da z vključitvijo nekaterih arom, barvil in sladil teh sestavin ne razglaša za nevarne. Z njimi želi v modelu prepoznati tudi izdelke, katerih okus, videz ali sladkost so oblikovani tako, da so za potrošnika posebej privlačni.

V Evropski uniji mora novo sladilo pred dovoljenjem za uporabo prestati varnostno oceno. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) pojasnjuje, da ponovno pregleduje tudi že prej dovoljena sladila, na deklaraciji pa morajo biti navedena z imenom ali številko E. Na svoji posodobljeni strani EFSA navaja, da je ponovno presojo saharina končala leta 2024, sukraloze pa leta 2026. Različna postopka kažeta, da se ocene opravljajo po posameznih snoveh. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) opisuje, zakaj se aditivi uporabljajo pri barvanju, slajenju, konzerviranju in drugih postopkih ter kako se presoja njihova varnost. Dovoljeno sladilo torej lahko ostane dovoljeno, čeprav bi izdelek, ki ga vsebuje, po predlogu WHO sodil med živila za zmerno uživanje. V tem je bistvena razlika med obema sistemoma.

Slovenija: predlog še ne spreminja pravil v trgovinah

Slovenski kupec zaradi novembrskega dokumenta še ne bo našel novih obveznih opozoril na policah. WHO ne sprejema zakonodaje Evropske unije, o morebitni uporabi njenega modela pa bi morali pristojni organi odločati posebej. Tudi zato danes ni mogoče napovedati, ali bi se v Sloveniji zaradi teh meril spremenilo oglaševanje posameznih živil ali način njihovega označevanja. Za zdaj ostajajo v veljavi obstoječa evropska in slovenska pravila.

Pri naslednjem nakupu lahko bralec vseeno preveri nekaj povsem konkretnega. Izdelka s podobnim napisom »manj sladkorja« je smiselno primerjati po vrednostih na 100 gramov ali 100 mililitrov, velikosti porcije in seznamu sestavin. Posamezno barvilo samo po sebi ne pove, kako se človek prehranjuje, niti ne nadomesti presoje celotnega jedilnika. Sprememba, o kateri razmišlja WHO, je namenjena predvsem odločitvam držav o skupinah izdelkov, ne označevanju posameznega kupca kot zdravega ali nezdravega.

Javna obravnava je odprta do 27. novembra 2026. WHO bo nato pregledala pripombe in pripravila dokončno različico dokumenta. Šele takrat bo jasneje, kako natančno bodo opredeljene sestavine, ki lahko vplivajo na razvrstitev. Najpomembnejše vprašanje za prihodnje predpise tako ni, ali lahko živilo nosi napis »manj sladkorja«, temveč koliko o njem razkrije merilo, na podlagi katerega bi država odločala o oznakah in oglaševanju.

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.