Črni vitez: 13.000 let star satelit vesoljcev? Kaj kaže NASA

Avtor:
Na Nasini fotografiji nad Zemljo lebdi temna, nepravilno oblikovana silhueta. Že leta jo predstavljajo kot »Črnega viteza«, domnevni satelit vesoljcev, star 13.000 let. Toda posnetek je nastal med gradnjo Mednarodne vesoljske postaje, ko je posadki raketoplana odplaval kos opreme. Za nenavadno podobo obstajajo dokumenti in pričevanje astronavta, za domnevno nezemeljsko napravo pa povsem drugačna, precej starejša zgodba.

crni vitez nasa sts088 724 66

Umetniška upodobitev skrivnostnega »Črnega viteza« nad Zemljo, navdihnjena z zgodbo o Nasini misiji STS-88. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Črni vitez na fotografiji: kaj je dejansko vidno?

V ozadju se razteza Zemljina površina, pred njo pa lebdi skoraj črna silhueta z zavihanimi robovi. Na nekaterih delih se svetloba odbija, drugi ostajajo v senci. Predmet nima značilnih sončnih celic ali anten, kakršne povezujemo s sateliti. Če gledamo samo izrezano fotografijo, je težko oceniti celo njegovo velikost. Prav zato je prizor postal tako hvaležen za ugibanja: videti je dovolj nenavadno, da lahko vsakdo vanj projicira svojo predstavo o neznanem vesoljskem plovilu.

Toda posnetek ni brez porekla. V Nasinem arhivu nosi oznako STS088-724-66, nastal je 11. decembra 1998 in je označen kot vesoljski odpadek. Njegova razlaga ni odvisna od podobnosti z izmišljenimi plovili, temveč od dogajanja na raketoplanu Endeavour. Fotografija sama ne pove, koliko je objekt star ali iz kakšnega materiala je; podatki o misiji pa razkrijejo, zakaj se je znašel pred objektivom.

crni vitez originalna fotografija nasa sts88

Originalna Nasina fotografija STS088-724-66 iz leta 1998, na kateri je predmet, pozneje povezan z legendo o »Črnem vitezu«. (foto: NASA / Earth Science and Remote Sensing Unit, Johnson Space Center)

Med sestavljanjem postaje je astronavtoma odplaval pokrov

Endeavour je decembra 1998 sodeloval pri prvem sestavljanju Mednarodne vesoljske postaje. Ameriški modul Unity je posadka povezovala z ruskim modulom Zarja, astronavta Jerry Ross in James Newman pa sta med zahtevnimi vesoljskimi sprehodi nameščala povezave in zaščito. Med nalogami je bilo prekrivanje kovinskih pritrdilnih zatičev, s katerimi je bil modul med izstrelitvijo pričvrščen v tovornem prostoru raketoplana. Pokrovi iz večplastne toplotne izolacije so bili mehki, široki in prilagojeni nepravilnim površinam, zato niso bili podobni trdnim kovinskim delom.

Med delom se je eden sprostil. Poveljnik Robert Cabana je opazil, da zaščito odnaša stran od delovnega mesta, vendar je bila za Rossa že zunaj dosega. NASA v uradnem pregledu misije STS-88 med nenamerno izgubljeno opremo izrecno navaja toplotnoizolacijski pokrov. Dogodek je bil torej zabeležen takrat, ko se je zgodil, in ne šele pozneje kot odgovor na spletne teorije.

Prožen material je med vrtenjem spreminjal obliko in položaj glede na Sonce. Ploskve, ki so bile trenutek prej osvetljene, so zdrsnile v senco; na drugih so se pojavili svetli odsevi. Na posameznem posnetku je takšna zaščita lahko videti kot zapletena konstrukcija. Za posadko je bila predvsem izgubljen kos opreme, zaradi katerega je bilo treba nadaljevati delo brez predvidenega pokrova.

Rossovo pričevanje in številka 25570

Nekdanji Nasin inženir James Oberg je primer preučil s pomočjo videoposnetkov, fotografij in dokumentacije o misiji. V njegovi rekonstrukciji dogodka na misiji STS-88 je objavil tudi odgovore Jerryja Rossa iz leta 2014. Astronavt je povedal, da je verjel, da je pokrov pravilno pripet. Ko je ugotovil, da je odplaval, ga ni prevzela radovednost nad njegovo obliko, temveč jeza zaradi lastne napake. Oberg je podobe prosto lebdeče zaščite primerjal s fotografijami, ki so pozneje zaslovele pod imenom »Črni vitez«.

Obstaja še manj slikovit, a zelo pomemben podatek. Izgubljeni predmet je bil evidentiran kot vesoljski odpadek s kataloško številko 25570 in oznako 1998-067C. Obergova dokumentacija navaja, da je 14. decembra 1998 ponovno vstopil v Zemljino atmosfero. V orbiti torej ni ostal tisočletja, niti ni tam skrivaj krožil v naslednjih desetletjih. Izvorna fotografija je preživela predmet, ki ga je prikazovala, in sčasoma izgubila svojo spremljajočo razlago.

Tesla, leto 1954 in govorice pred prvim Sputnikom

Ime »Črni vitez« se pogosto pojavlja ob dogodkih, ki so se zgodili veliko pred poletom Endeavourja. Nikola Tesla je leta 1899 v Colorado Springsu med poskusi zaznaval nenavadne radijske signale in razmišljal tudi o možnosti, da izvirajo iz vesolja. Toda ni odkril naprave v Zemljini orbiti, ji določil tirnice ali izmeril starosti. Povezava med njegovimi razmišljanji in poznejšim skrivnostnim satelitom je nastala za nazaj. Drugi del pripovedi se je pojavil leta 1954, ko je ameriški pisec Donald Keyhoe govoril o poročilih, da naj bi vojska spremljala dva neznana objekta okoli Zemlje. To je bilo tri leta pred Sputnikom 1, zato je novica zvenela presenetljivo, vendar ni prinesla zanesljive potrditve nezemeljskega izvora.

Leta 1960 so časopisi poročali še o temnem telesu, ki je sprva vzbujalo sum, da gre za sovjetski vohunski satelit. Pozneje so ga povezali z ostanki ameriškega Discovererja 8. Ti primeri niso bili enotna serija opazovanj istega objekta. Med njimi so desetletja, različni viri in različne okoliščine. Ko so jih poznejše objave združile s Teslovimi signali in Nasino fotografijo, je nastal vtis dolge zgodovine skrivnostnega spremljevalca Zemlje. Za takšno povezavo ni preverljivih dokazov.

Kako je nastala trditev o 13.000 letih?

Najbolj zapomnljiva številka v vsej pripovedi ne izvira iz Nasine fotografije. Škotski avtor Duncan Lunan se je leta 1973 ukvarjal z radijskimi odmevi z dolgo zakasnitvijo. Razmišljal je, ali bi se lahko del signalov vračal prek hipotetične nezemeljske sonde, podobne napravam, o katerih je kot o teoretični možnosti pisal znanstvenik Ronald Bracewell. Lunan je predlagal razlago, po kateri bi takšna sonda lahko prispela v bližino Zemlje pred približno 13.000 leti, iz smeri območja zvezde Epsilon Boötis.

Šlo je za interpretacijo signalov, ne za meritev starosti najdenega predmeta. Lunan ni imel satelita, vzorca njegovega materiala ali zanesljivo določene tirnice; svojo prvotno razlago je pozneje tudi umaknil. Kljub temu je številka 13.000 ostala v obtoku in se sčasoma povezala s podobami iz leta 1998. Space.com v novem pregledu zgodovine »Črnega viteza« opisuje prav to postopno zlivanje nepovezanih pripovedi. Navidezno natančna starost je legendi dala prepričljivost, čeprav je nihče ni izmeril.

Zakaj je legenda preživela izgubo svojega »dokaza«?

Fotografija je ostala na spletu še dolgo po tem, ko je pokrov izginil iz orbite. Izrezana brez oznake STS088-724-66 in opisa misije deluje drugače kot v Nasinem arhivu. Bralec najprej vidi nenavadno silhueto, šele nato – če sploh – pride do razlage. Poročila iz hladne vojne, Teslovi signali in številka 13.000 dajejo podobi videz zapletenega primera, čeprav med dogodki ni izkazane povezave. V tem je moč te legende: ne temelji na enem samem izmišljenem dogodku, temveč na resničnih drobcih, ki so bili povezani v napačno celoto.

Vprašanje davnih civilizacij je mogoče obravnavati tudi znanstveno. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, ali bi Zemlja po milijonih let še lahko skrivala sledi napredne civilizacije. Tam gre za razmislek o sledovih, ki bi jih bilo sploh mogoče prepoznati, ne za razglasitev odkritja. Pri »Črnem vitezu« je dokumentacija precej konkretna: izgubljen zaščitni pokrov, pričevanje astronavta, kataloška številka in zabeležen ponovni vstop v atmosfero. Črna podoba nad Zemljo zato ostaja zanimiva fotografija iz zgodnje zgodovine vesoljske postaje – ne dokaz 13.000 let starega satelita vesoljcev.

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.