Kar sta fizika pred štirimi desetletji napovedala na papirju, je teleskop James Webb zdaj izmeril v medzvezdnem plinu. V območju HH 168 je zaznal 26 spektralnih črt čistega rotacijskega spektra iona H₃⁺, ki ga po navedbah avtorjev raziskave pred tem niso neposredno zaznali niti v laboratoriju niti pri astronomskih opazovanjih. Odkritje ponuja nov vpogled v kemijo plina ob nastajajočih zvezdah.

Udarni valovi in medzvezdni plin ob nastajajoči zvezdi. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)
Izračun za H₃⁺, ki je čakal štiri desetletja
Ion H₃⁺ astronomom ni neznanka. Sestavljajo ga tri vodikova jedra in dva elektrona, v medzvezdnih oblakih pa sodeluje pri reakcijah, iz katerih nastajajo druge molekule. Znanstveniki so ga že opazovali s pomočjo vibracijskih spektralnih prehodov, tudi v atmosferah velikanskih planetov. Ena vrsta njegovega sevanja pa je ostala nedosegljiva: svetloba, ki jo ion oddaja ob prehodih med rotacijskimi stanji. Teoretično so vedeli, kje jo iskati, vendar so bile črte prešibke za zanesljivo zaznavo. Iskanje takšnih prehodov v Jupitrovem sevanju ni uspelo, tudi novejša opazovanja drugih vesoljskih območij pa niso prinesla potrditve.
Fizika Fu-Shih Pan in Takeshi Oka sta napovedane valovne dolžine opisala v znanstveni napovedi iz leta 1986. Njuni izračuni niso napovedovali nove snovi, temveč drugačen način sevanja že znanega iona. V naslednjih desetletjih je napredovalo tako razumevanje molekulskih spektralnih prehodov kot opazovalna tehnika, toda neposrednega dokaza ni bilo. Preboj je prišel, ko so raziskovalci v natančnih Webbovih podatkih lahko ločili šibke črte H₃⁺ od sevanja drugih delcev.
HH 168: Webb zaznal 26 spektralnih črt
Odločilno sled so našli v območju HH 168, približno 2.300 svetlobnih let od Zemlje, v zvezdotvornem kompleksu Cepheus A v ozvezdju Kefeja. Tam mlade zvezde v okolico potiskajo hitre tokove snovi. Ko naletijo na gostejši plin, nastajajo udarni valovi, ki ga segrevajo in spreminjajo njegovo kemijo. Posamezni svetli deli toka se premikajo s hitrostmi okoli 200 kilometrov na sekundo, počasnejši trki ob robovih pa vzbujajo molekularni vodik. Območje zato ne oddaja ene same vrste svetlobe, ampak mešanico številnih podpisov. Za uspeh meritev je bilo ugodno, da je v srednjem infrardečem območju razmeroma malo črt drugih molekul, ki bi zakrile šibko sevanje H₃⁺.
Webbov instrument MIRI je v dveh opazovanih delih HH 168 razkril 26 črt H₃⁺. Vsaka je v vsaj enem delu presegla statistično mejo pet sigma, najmočnejšo pa so izmerili pri valovni dolžini 16,325 mikrometra. V enem polju je dosegla izrazito zanesljivost 72 sigma. Pomembno ni le število zaznav: njihove hitrosti in prostorska razporeditev ustrezajo vročemu molekularnemu vodiku, ne pa ioniziranemu plinu, ki je prisoten v isti okolici.
Avtorji rezultate predstavljajo v raziskavi o prvem zaznanem rotacijskem spektru H₃⁺, sprejeti za objavo v reviji The Astrophysical Journal Letters. Več neodvisnih črt na pričakovanih mestih ter njihovo ujemanje z okoliškim molekularnim plinom pomenita precej trdnejši dokaz, kot bi ga ponujal en sam nenavaden signal.
Zakaj je »prepovedani« spekter H₃⁺ tako šibek
Beseda »prepovedani« lahko zveni kot naslov znanstvenofantastične zgodbe, v spektroskopiji pa ima natančen pomen. Tri vodikova jedra v H₃⁺ tvorijo enakostraničen trikotnik. Zaradi te simetrije ion nima stalnega električnega dipolnega momenta, ki pri številnih molekulah omogoča močne rotacijske prehode. Zato so njegovi običajni rotacijski prehodi po teh pravilih prepovedani, ne pa fizično nemogoči. Drugače je pri prehodih, pri katerih se hkrati spreminjajo vibracijska stanja molekule: prav ti so omogočili starejša opazovanja istega iona.
Med vrtenjem se ion rahlo deformira in ustvari zelo majhen dipolni moment. To omogoči šibko infrardeče sevanje, ko preide iz višjega rotacijskega stanja v nižje. Webb ni posnel vidnega bliska: njegov spektrometer je svetlobo razdelil po valovnih dolžinah, znanstveniki pa so v njej prepoznali napovedani vzorec. Prav ta razlika pojasni, zakaj je lahko nekaj, kar fiziki poznajo že desetletja, šele zdaj postalo neposredno izmerljivo.
730 ali več kot 2.000 kelvinov? Kaj pokaže spekter
Razmerja med jakostmi črt nakazujejo rotacijsko temperaturo približno 730 kelvinov. To pa ni nujno temperatura plina, iz katerega sevanje prihaja. Energijska stanja H₃⁺ namreč niso v običajnem toplotnem ravnovesju; meritve bolje pojasni plin, segret na več kot 2.000 kelvinov, v katerem je rotacijsko vzbujanje iona šibkejše od pričakovanega. Če bi številko 730 kelvinov preprosto razumeli kot temperaturo celotnega oblaka, bi lahko napačno ocenili tudi njegovo kemično sestavo.
Zato je ekipa primerjala modele udarnih valov. Model vrste J je jakost sevanja H₃⁺ napovedal z odstopanjem približno za faktor 1,5, model vrste C pa jo je podcenil za pet- do šestkrat, čeprav nekatere črte molekularnega vodika pojasnjuje bolje. Takšno neskladje opozarja, da niti podrobna infrardeča opazovanja še ne razkrijejo vseh procesov v vročem plinu. Prvi model vključuje udarni val, pri katerem lahko molekule razpadejo, drugi pa opisuje razmere, v katerih se molekularni plin ohranja.
Posebej negotovi so podatki o trkih, ki spreminjajo energijska stanja iona pri visokih temperaturah. Dokler raziskovalci teh procesov ne opišejo natančneje, jakosti novih črt ne bodo mogli preprosto pretvoriti v količino H₃⁺ ali stopnjo ionizacije. Webb je torej odprl novo možnost merjenja, ne pa že razrešil vseh vprašanj, ki jih meritve postavljajo.
V istem območju še 11 črt iona CH⁺
HH 168 je ponudil še drugo pomembno sled. Raziskovalci so zanesljivo zaznali 11 rotacijskih črt iona CH⁺, sestavljenega iz ogljika in vodika. Nastaja v reakcijah, ki potrebujejo veliko energije, zato je uporaben pokazatelj dogajanja v segretem ali pretresenem medzvezdnem plinu. V spremljevalni raziskavi območja HH 168 pojasnjujejo, da ion ob nastanku prevzame del energije kemijske reakcije, nato pa jo oddaja ob prehodih na nižje rotacijske ravni.
Črte CH⁺ segajo približno od 13,7 do 21,3 mikrometra. Njihova medsebojna razmerja raziskovalcem prvič omogočajo neposredno preučiti porazdelitev rotacijske energije, ki jo ima CH⁺ takoj po nastanku. Gre za drugačen mehanizem kot pri H₃⁺, vendar obe skupini meritev opisujeta isto nemirno okolje. Astronomi lahko zato primerjajo energijo kemijskih reakcij in sevanje molekul tam, kjer tokovi mladih zvezd trčijo v okoliški plin.
HH 211: isti spekter tudi ob drugi mladi zvezdi
Zaznava ni omejena na HH 168. Ob pregledu starejših Webbovih opazovanj območja HH 211 so avtorji prepoznali enako vrsto rotacijskega spektra H₃⁺. S tem so dobili dodatno potrditev, da pojav ni posebnost enega samega območja. Še vedno pa ni mogoče sklepati, da bodo enake črte dovolj svetle za zaznavo v vsakem oblaku, kjer je prisoten H₃⁺. Ion nastaja po ionizaciji molekularnega vodika, pri kateri lahko pomembno vlogo igrajo kozmični žarki, nato pa sodeluje pri reakcijah, iz katerih nastajajo druge medzvezdne spojine.
Z infrardečimi meritvami je Webb že pomagal raziskovati tudi kemično sestavo plina v središču Rimske ceste, vendar gre tam za povsem drugačno okolje. V HH 168 in HH 211 bodo zdaj odločilni boljši izračuni vzbujanja H₃⁺. Ko bodo raziskovalci znali zanesljivo povezati jakost njegovih črt s trki v vročem plinu, bo mogoče iz teh meritev natančneje določati ionizacijo v udarnih valovih. To je konkreten naslednji korak po prvem zaznavanju spektra, na katerega so čakali štiri desetletja.