Potovanje nazaj v čas: Fizik izračunal, kako bi val ujel čas v zanko

Avtor:
Bi se lahko popotnik po vesolju vrnil na isto mesto – in v čas pred svojim odhodom? Fizik Semin Xavier je v Einsteinovih enačbah opisal nenavadno možnost: potujoči valovni del prostora-časa bi lahko že sklenjeno prostorsko pot spremenil v časovno zanko. V središču modela ni snovi, a to še zdaleč ne pomeni, da imamo načrt za delujoč časovni stroj.

potovanje nazaj v cas casovna zanka

Moški med časovnim preskokom iz sodobnosti v 19. stoletje. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Krog po vesolju bi se lahko končal pred odhodom

Predstavljajmo si vesoljsko plovilo, ki obkroži velikansko območje in se vrne tja, kjer je začelo pot. Na krovu je medtem minilo nekaj časa, zato so potniki na istem kraju, vendar v prihodnosti glede na trenutek odhoda. Xavierjev izračun opisuje precej bolj nenavadne razmere. V posebni geometriji prostora-časa se lahko sklenjena pot spremeni tako, da vodi tudi v lastno preteklost. Fiziki takšno možnost imenujejo zaprta časovna pot.

Če bi po njej lahko potoval človek, njegova ura ne bi tekla nazaj. Zanj bi se dogodki še naprej vrstili običajno, toda celotna pot bi se sklenila v časovni smeri. Prav v tem je težava za naš vsakdanji občutek vzroka in posledice: potnik bi se lahko znašel pri dogodku iz svoje preteklosti, ne da bi pri tem sam živel »vzvratno«. Gre za lastnost matematično opisanega prostora-časa, ne za pot, ki so jo astronomi kje odkrili.

Fizik ni ustavil časa: val je spremenil naravo poti

V izvirni raziskavi o nastanku zaprtih časovnih poti Semin Xavier predstavi rešitev Einsteinovih enačb za posebno vakuumsko geometrijo. Pri opisu sodelujeta dve funkciji: ena določa ukrivljenost v prečni smeri, druga predstavlja potujoči valovni profil. Ko se ta profil razvija, se lahko spremeni matematična lastnost že sklenjene poti. Kar je bilo sprva prostorski krog, pod določenimi pogoji postane časovna pot.

To je manj preprosto od zamisli, da gravitacijski val zadene uro in zavrti njene kazalce nazaj. Raziskovalec ne poroča o zaznanem vesoljskem valu, temveč analizira, kaj določen valovni del geometrije povzroči znotraj enačb. Tudi krožna smer je v model vključena že v izhodišču: val je ne ustvari na novo, temveč spremeni njeno naravo. V ključnem delu izračuna se spremeni predznak količine, ki določa, ali je ta smer prostorska ali časovna. Majhna sprememba v zapisu ima zato veliko posledico za razlago časa. Izračun ne ponuja načina, kako bi s poljubnim gravitacijskim valom odprli bližnjico v preteklost.

Raziskava je objavljena kot predtisk na arXiv. To je pomembno za njeno presojo: javna objava omogoča znanstveno razpravo, ni pa enaka potrditvi po neodvisnem recenzentskem postopku. Če se bodo drugi raziskovalci lotili preverjanja, bodo morali med drugim oceniti predpostavke modela in povezavo njegovega jedra z okoliškim vesoljem.

Časovna zanka brez snovi – kaj to v resnici pomeni?

Največ pozornosti vzbuja vakuumsko jedro modela. V njem ni snovi, vendar vakuum v Einsteinovi teoriji ne pomeni, da se tam nič ne dogaja. Tudi prazen prostor-čas ima lahko ukrivljeno geometrijo. Xavier pri začetnih razmerah obravnava še tri klasične energijske pogoje – šibkega, dominantnega in močnega – ki postavljajo omejitve lastnostim snovi in energije. Njegova rešitev jih v opisanih začetnih okoliščinah spoštuje.

Ta podrobnost je pomembna, ker številni teoretični časovni stroji zahtevajo eksotično snov ali naletijo na druge težave z energijskimi pogoji. Toda iz Xavierjevega rezultata ne sledi, da bi bilo potovanje nazaj v čas mogoče brez dovoda energije. Ravno nasprotno: avtor pravi, da bi moral valovni profil podpirati vir zunaj obravnavanega vakuumskega jedra. Kakšen vir bi to bil, raziskava ne določi. Brez tega odgovora tudi ni mogoče govoriti o tehničnem načrtu, po katerem bi kdo zgradil napravo.

Od enačbe do stroja manjkata vir vala in stabilnost

Za zdaj ni pojasnjeno, kako bi potrebne razmere sploh nastale. Matematična rešitev lahko pravilno izpolnjuje Einsteinove enačbe, ne da bi iz nje sledilo, da je takšno ureditev mogoče ustvariti v laboratoriju ali v vesolju. Potrebovali bi vir valovanja, ustrezno začetno geometrijo in način, kako bi vse skupaj ostalo povezano z običajnim prostorom-časom. Avtor ne ocenjuje energijske cene takšnega posega, niti ne obljublja, da bi bilo zanko mogoče nadzorovati.

In kaj, če bi potnik srečal samega sebe pred odhodom? Takšna vprašanja niso zgolj filmski zapleti. Zaprte časovne poti postavljajo na preizkušnjo vzročnost, saj bi se posledica lahko pojavila v preteklosti svojega vzroka. Sam obstoj rešitve v enačbah ne določa, kako bi se morebitni paradoksi razrešili. Poleg tega ni pokazano, da bi človek ali plovilo v Xavierjevo območje lahko vstopila, ga prečkala in izstopila nepoškodovana. Izbira poljubnega zgodovinskega trenutka sploh ni del njegovega izračuna.

Druga raziskava je delcu dovolila vstop in izstop iz zanke

To vprašanje sta z druge strani preučevala Achintya Sajeendran in Timothy C. Ralph z Univerze Queensland. V recenzirani raziskavi o gibanju delca skozi časovno zanko sta uporabila posebno geometrijo pogona warp. Njuna rešitev opisuje prost delec, ki iz običajnega prostora-časa vstopi v območje z zaprto časovno potjo, se po njej giblje končen del svojega časa in se nato vrne v običajno območje. Za razliko od Xavierjeve raziskave je tu v ospredju gibanje delca, ne nastanek zanke zaradi valovnega profila.

Izraz pogon warp lahko zveni kot vesoljski motor iz znanstvene fantastike, vendar v tem primeru pomeni matematičen način oblikovanja prostora-časa. Avtorja sama opozarjata na vprašljivo fizično izvedljivost svojega modela. Primerjava raziskav zato ni dokaz, da so časovni stroji tik pred izdelavo. Je pa dober prikaz dveh vprašanj, ki si jih zastavljajo fiziki: ali se lahko časovna pot oblikuje in ali je mogoče opisati gibanje materialnega telesa po njej?

Hubble meri časovne zamike, ne vrnitve v preteklost

Einsteinova teorija sicer že pojasnjuje pojave, ki jih astronomi dejansko opazujejo. Velika masa galaktične jate ukrivi pot svetlobe, zato lahko različne podobe iste oddaljene eksplozije prispejo do Zemlje ob različnih časih. Dnevne Novice so o gravitacijskem ukrivljanju prostora in časovnih zamikih pisale ob supernovi Athena. Astronomi pričakujejo novo podobo iste eksplozije, ker njena svetloba zaradi gravitacijskega lečenja potuje po različnih poteh okoli jate galaksij.

Athena ne bo eksplodirala ponovno. Svetloba enega dogodka bo le prispela pozneje, njen čas prihoda pa lahko raziskovalcem pomaga pri proučevanju razporeditve mase v jati. To je merljiv zamik svetlobe in ne potovanje opazovalca v preteklost. Pri Xavierjevi raziskavi je razlika bistvena: ne gre za dve poti svetlobe z različnima časoma prihoda, temveč za hipotetično časovno sklenjeno pot. Eno astronomi merijo, drugo za zdaj obravnavajo matematično.

Kvantni učinki bi lahko časovno zanko tudi uničili

Med največjimi neznankami ostaja vprašanje, ali bi tako nenavadna geometrija zdržala motnje. Pri razmišljanju o črvjih luknjah, hipotetičnih prehodih med različnimi območji prostora-časa, sta Haris Mehulić in Tomislav Prokopec z Univerze Utrecht v recenzirani raziskavi o kvantni stabilnosti črvjih lukenj izračunala, kako kvantni popravki vplivajo na njun model. Glede na izbrane pogoje lahko prispevajo k stabilnosti ali nestabilnosti; pri določeni rešitvi ostane črvja luknja tudi po upoštevanju popravkov prehodna. Iz tega še ne sledi, da je uporabna kot časovni stroj.

Xavier v zaključku opozarja na sorodno omejitev. Njegov model je klasičen, zato ne daje dokončnega odgovora o vplivu kvantnih nihanj. Prav ta lahko odločajo, ali se na videz dopustna časovna zanka sploh ohrani. Fiziki še nimajo splošno sprejete celovite teorije kvantne gravitacije, ki bi takšne izjemne primere dokončno razrešila. Že Stephen Hawking je razmišljal o zaščiti kronologije: možnosti, da naravni zakoni preprečijo nastanek časovnih strojev. Xavier obravnava tudi posebne pogoje, pri katerih dosedanji argumenti o takšni zaščiti ne prinesejo dokončnega odgovora.

Zato je ugotovitev hkrati privlačna in strogo omejena. Matematični opis pokaže, kako bi potujoči valovni profil spremenil prostorski krog v časovno pot, ne pove pa, kako takšne razmere nastanejo v naravi. Največja skrivnost ostaja, ali je vrnitev v preteklost resnična možnost našega vesolja ali zgolj možnost njegovih enačb.

Povezani Članki

E-Novice

Prijavi se na pregled dogodkov in bodi na tekočem.