Pred približno 315.000 leti so na območju današnjega Maroka živeli ljudje, katerih obraz bi nam bil presenetljivo znan. Znanstveniki so zdaj iz fosilnih ostankov iz Jebel Irhouda izdelali novo digitalno rekonstrukcijo, ki daje obraz nekaterim najzgodnejšim znanim predstavnikom naše vrste. Toda pod na videz sodobnimi potezami se skriva pomembna razlika, ki razkriva, kako se je Homo sapiens skozi čas spreminjal.
Digitalna rekonstrukcija obraza zgodnjega Homo sapiensa iz Jebel Irhouda. (slika: Moraes et al. / Heritage, CC BY 4.0; obrezana slika)
Najdbe, ki so zgodovino naše vrste premaknile v preteklost
Jebel Irhoud v Maroku je danes eno ključnih najdišč za raziskovanje začetkov Homo sapiensa. Človeške fosile so tam odkrili že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar so sprva menili, da so precej mlajši in povezani z afriško obliko neandertalca.
Raziskave, objavljene leta 2017 v znanstveni reviji Nature, so razumevanje najdb močno spremenile. Fosile so povezale z zgodnjim Homo sapiensom, termoluminiscenčno datiranje materiala z najdišča pa je pokazalo starost 315.000 ± 34.000 let. Jebel Irhoud je s tem postal izjemno pomemben za razumevanje zgodnjih faz razvoja naše vrste.
Septembra letos je zgodba dobila novo poglavje. V znanstveni reviji Heritage je bila objavljena raziskava, v kateri so na podlagi fosilnega materiala izdelali digitalno rekonstrukcijo obraza.
In prav obraz je tisti, ki preseneti. Podrobne analize najdb iz Jebel Irhouda so že pokazale, da je bila njegova anatomija precej bližje današnji, kot bi glede na njihovo starost morda pričakovali.
Raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka za evolucijsko antropologijo so ugotovili, da obrazna oblika teh fosilov sodi v razpon variabilnosti, ki ga poznamo pri današnjih ljudeh. Večja razlika se je skrivala za obrazom: možganski del lobanje je bil bolj podolgovat in arhaičen kot pri današnjem Homo sapiensu.
Obraz so sestavili iz več fosilnih najdb
Nova podoba ima eno pomembno omejitev. Ne gledamo natančnega portreta enega človeka, katerega popolna lobanja bi se ohranila vse do danes.
Raziskovalci so izhajali iz tridimenzionalnega sestavljenega modela lobanje. Njegovo glavno osnovo predstavlja fosil Irhoud 1, odkrit leta 1961, pri nepopolnih oziroma manjkajočih delih pa so uporabili anatomsko združljive podatke drugih fosilov iz iste populacije in arheološke plasti. V model so bili vključeni tudi podatki najdb Irhoud 10, 11, 21 in 22.
Na tako sestavljeno lobanjo so z digitalnimi postopki prilagodili anatomski model sodobnega človeka. Pri ocenjevanju debeline mehkih tkiv so si pomagali tudi z referenčnimi podatki sodobnih populacij.
Pred nami torej ni fotografija človeka, ki je pred več sto tisoč leti dejansko živel v severni Afriki. Je pa znanstveno utemeljena rekonstrukcija obraza, kakršnega dopuščajo ohranjene kosti in metode, ki so raziskovalcem na voljo danes.
Lasje in brada ostajajo interpretacija
Raziskovalci so pripravili dve različici obraza. Prva je nevtralna, sivinska in brez las ter drugih izrazitih dodatkov. Namenjena je predvsem prikazu povezave med obliko lobanje in rekonstruirano anatomijo obraza.
Druga različica je fotorealistična. Dodani so koža, lasje, brada in druge podrobnosti, zaradi katerih pred nami ni več videti le anatomski model, ampak skoraj portret živega človeka.
Tu pa kosti nehajo pripovedovati zgodbo. Iz lobanje namreč ni mogoče zanesljivo ugotoviti natančne barve kože in las, pričeske ali brade človeka, ki je takrat živel na tem območju. Te podrobnosti so zato vizualna interpretacija, dodana za nazornejšo predstavitev.
Pri sami obliki obraza imajo znanstveniki precej več oprijemljivega materiala. In ravno ta razkriva zanimivo razliko med zgodnjimi predstavniki naše vrste in človekom, kakršnega poznamo danes.
Obraz je bil sodoben prej kot oblika lobanje
Fosili iz Jebel Irhouda imajo nenavadno kombinacijo starejših in sodobnejših anatomskih lastnosti. Obraz je že imel številne značilnosti, povezane z našo vrsto, medtem ko možganski del lobanje še ni imel značilne bolj kroglaste oblike današnjega človeka.
Nova digitalna rekonstrukcija je omogočila tudi oceno prostornine notranjosti sestavljene lobanje na približno 1364 mililitrov. Toda v tem primeru je za zgodbo o človekovem razvoju pomembnejša oblika lobanje kot sama številka.
Človek, kakršnega poznamo danes, se torej ni pojavil čez noč. Nekatere značilnosti so se oblikovale prej, druge pozneje. Fosili iz Maroka so lep primer tega evolucijskega mozaika: obraz je že deloval precej sodobno, oblika lobanje pa je še pripovedovala nekoliko starejšo zgodbo.
Tudi genetika kaže, da preteklost naših prednikov ni bila preprosta. Raziskave so pokazale, da so v človeškem DNK ostale celo sledi dveh skrivnostnih prednikov, kar odpira dodatna vprašanja o stikih in mešanju starodavnih človeških populacij.
Jebel Irhoud je spremenil pogled na začetek Homo sapiensa
Najdbe iz Maroka so pomembno vplivale tudi na predstavo o geografskem izvoru naše vrste. Dolgo je bila v ospredju precej preprostejša slika, po kateri naj bi se Homo sapiens pojavil v omejeni populaciji na enem območju Afrike.
Jebel Irhoud je skupaj z drugimi odkritji pomagal izrisati precej širšo sliko. Zgodnje faze razvoja Homo sapiensa so lahko vključevale različne populacije na več območjih Afrike, med katerimi so skozi dolga obdobja obstajale povezave. Zato tudi ni mogoče pokazati na en fosil in reči: tukaj se je pojavil »prvi sodobni človek«.
Nova podoba evolucijske zgodovine ne piše na novo. Jo pa naredi precej bolj oprijemljivo. Namesto delov lobanje, čeljusti in številnih meritev lahko danes pogledamo v obraz, ki bi ga lahko imel človek iz zelo oddaljenega obdobja naše preteklosti.
Še vedno ne gledamo fotografije človeka izpred 315.000 let. Gledamo najboljšo približno podobo, ki jo omogočajo ohranjene kosti in današnje metode. Te pa razkrivajo nekaj, česar pri tako oddaljeni preteklosti morda ne bi pričakovali: obraz naše vrste je bil presenetljivo sodoben že v času, ko oblika lobanje še ni bila takšna kot danes.