Sezona taljenja arktičnega morskega ledu je danes približno 40 dni daljša kot na začetku satelitskih meritev. Toda po desetletjih hitrega podaljševanja se je zgodilo nekaj nepričakovanega: okoli leta 2010 se je trend ustavil. Analiza 44 let podatkov zdaj kaže, kaj bi lahko bilo v ozadju.

Taljenje arktičnega morskega ledu se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. (slika: Dnevne Novice / AI generirano)

Štirideset dni razlike, a zgodba ni tako preprosta

Arktični morski led se skozi leto naravno širi in krči. Spomladi in poleti se tali, jeseni pa se začne znova oblikovati. Čas med začetkom taljenja in ponovnim zamrzovanjem je zato eden od načinov, kako raziskovalci spremljajo dolgoročne spremembe na skrajnem severu planeta.

Satelitska opazovanja med letoma 1979 in 2023 kažejo velik premik. Sezona taljenja se je v tem obdobju podaljšala za približno 40 dni oziroma 51 odstotkov. Toda teh 40 dni se ni nabralo enakomerno skozi vsa štiri desetletja.

Po podatkih NASA Earth Observatory se je večina podaljšanja zgodila pred letom 2010. Nato se je dotlej izrazit trend precej nenadoma umiril.

Presenečenje se skriva predvsem v jeseni

Če bi sklepali samo po vse toplejši Arktiki, bi lahko pričakovali, da se je sezona podaljšala predvsem zato, ker se led spomladi začne taliti vedno prej. Meritve kažejo drugačno razmerje.

Od leta 1979 se je začetek taljenja premaknil za približno sedem dni, začetek jesenskega zamrzovanja pa za približno 34 dni pozneje. Glavnino podaljšanja je torej prinesla jesen.

Še izrazitejša je razlika med posameznimi obdobji. Raziskovalci v študiji, objavljeni v reviji Communications Earth & Environment, ugotavljajo, da se je med letoma 2000 in 2009 sezona taljenja podaljšala za približno 25 dni. V obdobju 2010–2023 se je nato v povprečju skrajšala za približno dva dni.

Ta zadnja sprememba ni bila statistično značilna, zato podatki ne kažejo, da se je dolgoletni razvoj obrnil in da bodo sezone zdaj postajale vse krajše. Kažejo pa, da se je hitro podaljševanje, značilno za prejšnje obdobje, ustavilo.

Zakaj prav okoli leta 2010?

Raziskovalci so del odgovora našli v dogajanju nad oceanom. Ko svetel morski led izgine, se pod njim razkrije temnejša voda, ki absorbira več sončne energije. Bolj segret ocean lahko toploto zadrži dlje v jesen in s tem zamakne nastanek novega ledu.

Ta mehanizem je imel pomembno vlogo v prvem desetletju tega stoletja. Po letu 2010 pa so raziskovalci zaznali več oblačnosti in posledično manj kratkovalovnega sončnega sevanja, ki je doseglo dele površja Arktičnega oceana. S tem je oslabel eden od dejavnikov, ki je prej pomagal podaljševati sezono taljenja.

Hkrati se je v desetletjih spremenil sam ledeni pokrov. Velik del starega, debelejšega večletnega ledu je izginil, večji delež pa danes predstavlja tanjši sezonski led. Zaradi tega lahko vreme, veter in oblačnost od enega leta do drugega pustijo večji pečat.

Tudi leto 2026 kaže dve plati Arktike

To je dobro vidno v letošnjih meritvah. National Snow and Ice Data Center (NSIDC) je avgusta 2026 izmeril povprečen obseg arktičnega morskega ledu 5,56 milijona kvadratnih kilometrov. To je bila sedma najnižja avgustovska vrednost v satelitskem obdobju.

Toda zemljevid Arktike ni kazal povsod enake slike. Ponekod so prevladovale hladnejše in bolj oblačne razmere, drugod je bilo morskega ledu občutno manj od običajnega. Prav velika razlika med območji in posameznimi leti je eden od razlogov, zakaj nekaj let stabilnejše povprečne dolžine sezone še ni mogoče razglasiti za nov dolgoročni trend.

Posledice sprememb medtem niso omejene na satelitske meritve. Na Dnevnih Novicah smo že pisali, kako izginjanje morskega ledu že spreminja življenje ob Grenlandiji, kjer spremembe arktičnega okolja vplivajo tudi na morske ekosisteme.

Taljenje se ni ustavilo

Prav tu je najpomembnejša meja nove ugotovitve. Po letu 2010 se je ustavilo hitro podaljševanje povprečne sezone taljenja. To ne pomeni, da se je ustavilo taljenje arktičnega morskega ledu ali da se je Arktika vrnila v razmere izpred desetletij.

Raziskovalci bodo zato še posebej spremljali območja severno od Grenlandije in Kanadskega arktičnega otočja, kjer se še ohranja debelejši večletni led. Dogajanje tam bi lahko pomembno vplivalo na prihodnje razmerje med ledom, oceanom, oblaki in sončnim sevanjem.

Štiriinštirideset let meritev je tako razkrilo dve zgodbi hkrati: sezona taljenja je danes občutno daljša kot nekoč, vendar se je trend, ki jo je desetletja podaljševal, nepričakovano umiril. Ali gre le za premor ali za trajnejšo spremembo, sateliti za zdaj še ne morejo povedati.