Transilvanijo svet pozna po Drakuli, skrivnostnih gradovih in legendah, ki že več kot stoletje burijo domišljijo. Toda za množicami pred gradom Bran se začne povsem drugačna Romunija: divji Karpati, vulkansko jezero, mogočne soteske, gorske vasi in gozdovi, v katerih živijo medvedi, volkovi in risi. Presenetijo tudi cene, saj so lahko nekatere nastanitve in doživetja občutno dostopnejši kot v najbolj znanih evropskih gorskih destinacijah.

Grad Bran je zaradi legende o Drakuli postal eden najbolj prepoznavnih simbolov Transilvanije. (foto: Shubham Singh / Unsplash)

Grad Bran se dviga nad skalnatim pobočjem in že od daleč ponuja natanko tisto podobo, ki jo obiskovalec pričakuje od »Drakulovega gradu«. Stolpi, ozka stopnišča in kamniti zidovi so pomagali ustvariti eno najbolj prepoznavnih turističnih podob Romunije.

Toda Drakula je tu predvsem začetek zgodbe.

Ko Bran izgine v vzvratnem ogledalu, začne izginjati tudi vampirska ikonografija. Cesta proti Harghiti vodi med vasi, travnike in goste gozdove Vzhodnih Karpatov, kjer so opozorila pred medvedi precej bolj resnična od legend o vampirjih.

Kdo je bil pravi Drakula?

Za legendo o Drakuli moramo najprej ločiti zgodovinskega človeka od literarnega vampirja.

Vlad III. Tepeš oziroma Vlad Nabadač je bil v 15. stoletju vladar Vlaške. Znan je postal po bojih za oblast, spopadih z Osmanskim cesarstvom in brutalnem kaznovanju sovražnikov, predvsem z natikanjem na kole.

Njegov oče Vlad II. Dracul je bil član viteškega Reda zmaja. Od tod izvira tudi ime Dracula, povezano z Vladom III. in pogosto razloženo kot »sin zmaja«. Toda zgodovinski Vlad Tepeš ni bil vampir.

Več kot štiri stoletja pozneje je irski pisatelj Bram Stoker leta 1897 objavil roman Dracula. Njegov transilvanski grof je postal ena najbolj slavnih pošasti popularne kulture, skozi knjige, filme in turizem pa sta se Stokerjev izmišljeni vampir in zgodovinski Vlad v očeh javnosti vse bolj prepletala. Tudi Bran Castle poudarja, da Stoker med svojim literarnim likom in Vladom Tepešem ni ustvaril neposredne zgodovinske povezave.

Je grad Bran res Drakulov grad?

Ne povsem. Grad Bran je po svetu znan kot Drakulov grad, vendar njegova zgodovinska povezava z Vladom Tepešem ni tako neposredna, kot nakazuje turistična legenda.

Bran ima svojo večstoletno zgodovino, ki je zanimiva tudi brez vampirjev. Grad je imel pomembno obrambno in trgovsko vlogo ob prehodu med Transilvanijo in Vlaško, leta 1920 pa je postal rezidenca romunske kraljice Marije.

Njegova dramatična lega, stolpi in ozki prehodi so se pozneje skoraj popolno zlili s predstavo o Drakuli. Zgodovinski dokazi o tesni povezavi Vlada Tepeša z gradom pa so precej skromnejši od njegove današnje turistične slave.

In prav mešanica zgodovine in mita je danes velik del privlačnosti Brana.

Za noč čarovnic se legenda vrne v grad

Kdor želi Bran doživeti v njegovi najbolj temačni različici, ima letos posebno priložnost.

Uradna stran Bran Castle za noč čarovnic 2026 napoveduje program The Legend of Dracul. Paket Blood Moon za odrasle stane 800 romunskih lejev na osebo, kar pomeni približno 150 evrov. Vključuje večerni Halloween ogled gradu med 18. in 20. uro ter zabavo v Royal Parku od 21. ure do 4. ure zjutraj.

Na samo noč čarovnic, 31. oktobra, napovedujejo tudi omejeno zasebno zabavo znotraj gradu. Program tako izkorišča prav tisto mešanico zgodovinskih dejstev, lokalnih mitov in Drakulove legende, zaradi katere je Bran postal svetovna znamenitost.

Skoraj 130 let po izidu Stokerjevega romana Drakula torej še vedno polni grad. Le da danes namesto krvi potrebuje predvsem vstopnico.

Lahko prespite v Drakulovem gradu?

Odgovor bo razočaral tiste, ki bi želeli rezervirati sobo ob krsti grofa Drakule.

Ne, grad Bran ni hotel, v katerem bi lahko običajno rezervirali nočitev.

Posebni dogodki lahko trajajo globoko v noč, toda za spanje je treba izbrati eno od nastanitev v Branu in okolici.

To pa je lahko tudi dober razlog, da se potovanje naslednje jutro ne konča pred grajskimi vrati. Ko obiskovalec pusti Bran za seboj, se začne Transilvanija, ki jo Drakulova svetovna slava pogosto zasenči.

Ko izginejo množice, se pokaže drugačna Transilvanija

Britanski The Guardian se je avgusta odpravil prav v to smer. Pot iz Brașova vodi stran od gradu Bran in vampirskega turizma, proti Harghiti in manj mednarodno obiskanim predelom Vzhodnih Karpatov.

Sprememba ni samo vizualna. Po podatkih iz avgustovskega potopisa približno 85 odstotkov obiskovalcev Harghite prihaja iz Romunije, kar precej dobro pokaže, kako drugačen turistični svet se začne že nekaj ur stran od najbolj slavnih znamenitosti Transilvanije.

Na cestah se pojavljajo kmetje z vozovi, nad vasmi gnezdijo štorklje, gozdovi pa se raztezajo daleč čez območja, ki jih večina tujih obiskovalcev Transilvanije nikoli ne vidi.

Pokrajina je drugačna od turistično spoliranih gorskih središč zahodne Evrope. Prav v tem je njen čar.

Medvedi tu niso del legende

Če je Drakula mit, so medvedi zelo resnični.

Harghita je eden od predelov Romunije, kjer je prisotnost rjavih medvedov zelo opazna. Srečanje z medvedko in mladičem ob cesti zato ni prizor, ki bi ga bilo pametno obravnavati kot turistično atrakcijo, v širših gozdovih Karpatov pa živijo tudi volkovi in risi.

Za obiskovalca je to pomembna razlika. Medvedov ob cestah ni varno hraniti, se jim približevati ali zaradi fotografije zapuščati vozila. Kdor jih želi opazovati, lahko izbere organizirano doživetje z lokalnimi vodniki in temu namenjenimi opazovalnicami.

Prisotnost velikih zveri hkrati pove nekaj o teh gorah: tu je ostalo dovolj divjine, da človek ni edini gospodar pokrajine.

V gozdu se skriva jezero v kraterju vulkana

Jezero Sfânta Ana v Transilvaniji leži v kraterju ugaslega vulkana in velja za edino vulkansko kratersko jezero v Romuniji. Obdajajo ga gozdovi, v bližini pa leži še šotišče Mohoș, ki je prav tako povezano z nekdanjo vulkansko dejavnostjo.

Nekoliko severneje se pokrajina znova spremeni. Pri Lacu Roșu oziroma Rdečem jezeru se nad cesto dvigajo skalni masivi, nato pa se pot stisne skozi sotesko Bicaz med mogočne apnenčaste stene.

To je Transilvanija, pri kateri vampirske legende niso več potrebne. Pokrajina ima dovolj drame sama po sebi.

Visoko v Karpatih se pokaže povsem drugačen obraz Romunije

Nad pokrajino Harghite se dviga Harghita Mădăraș, ki s 1.801 metrom predstavlja najvišji vrh gorovja Harghita. Tu ritem dneva določajo vreme, gozdovi in gorske poti.

V teh gorah lahko sonce hitro zamenjajo dež, grmenje in oblaki, ki v nekaj minutah zakrijejo razgled. Drugje v regiji so na voljo kajakaštvo, gorski izleti in organizirano opazovanje divjih živali.

To ni cenejša kopija Alp in je kot takšne tudi nima smisla predstavljati. Vzhodni Karpati ponujajo svojo pokrajino, kulturo in občutek prostora.

Divja plat Romunije se ne konča v gozdovih Transilvanije. Skozi Karpate vodi tudi znamenita cesta Transfăgărășan, ki smo jo na Dnevnih Novicah uvrstili med 10 evropskih razglednih točk, ki jih mora vsak voznik obiskati vsaj enkrat.

Je Transilvanija cenejša od Alp?

Prav cene so eden zanimivejših delov potovanja po tem delu Romunije.

V avgustovskem potopisu so bile navedene nastanitve od 43 do 87 britanskih funtov na noč, odvisno od izbrane nastanitve. Organizirano opazovanje medvedov je pri obiskanih ponudnikih stalo približno 25 oziroma 35 funtov na osebo, ura kajaka pa od 6,50 funta.

To so cene konkretnih ponudnikov v času potovanja, ne splošni cenik Transilvanije, zato se lahko glede na sezono, termin in ponudnika občutno spremenijo.

Pri takšnih cenah lahko počitnice v tem delu Romunije stanejo le del zneska, ki bi ga družina porabila v Dolomitih oziroma francoskih ali švicarskih Alpah.

To je pomembnejše od etikete »poceni destinacija«. Transilvanija ne ponuja Alp po nižji ceni. Ponuja drugačno evropsko gorsko izkušnjo, ki je marsikje še vedno precej manj izpostavljena mednarodnemu turizmu.

Drakula je svetu pokazal Transilvanijo, a jo tudi zasenčil

Drakula je Transilvaniji prinesel svetovno prepoznavnost, kakršno ima le malo evropskih pokrajin. Grad Bran bo zato verjetno še dolgo njen najbolj prepoznaven simbol, čeprav je njegova povezava z zgodovinskim Vladom Tepešem precej bolj zapletena od turistične legende.

Toda nekaj ur stran izginejo vampirski spominki in začnejo prevladovati gozdovi. Tam so Vzhodni Karpati, medvedi, jezero Sfânta Ana, soteska Bicaz in kraji, kjer večina obiskovalcev še vedno prihaja iz Romunije.

Morda je zato najbolj zanimiv način za odkrivanje Transilvanije nekoliko paradoksalen: priti zaradi Drakule in nato nadaljevati tja, kjer ga ni več.

Grad Bran je svetu prodal legendo o Transilvaniji. Divje gore za njim pa pokažejo, da je resnična pokrajina morda še zanimivejša.