Berete članek, pridete do konca odstavka in nenadoma ugotovite, da sploh ne veste, kaj ste pravkar prebrali. Ali pa poslušate sogovornika, medtem ko so vaše misli že pri jutrišnjem dnevu, službi ali dogodku iz preteklosti. Ta nenavadno vsakdanji pojav raziskovalce zanima že dolgo, nove raziskave pa kažejo, da odtavanje misli ni zgolj trenutek slabe koncentracije.

Misli lahko odtavajo tudi med branjem, čeprav oči še vedno sledijo besedilu. (slika: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Zakaj nam misli sploh odtavajo?

Včasih je dovolj le nekaj trenutkov. Sedite na sestanku, berete knjigo ali opravljate rutinsko delo, nato pa se zalotite, da je vaša pozornost neopazno odšla drugam. Sami ste še vedno pri isti nalogi, misli pa so že pri načrtih za prihodnost, dogodku iz preteklosti, družini, službi ali nečem povsem nepričakovanem.

Znanost takšno izkušnjo opisuje z izrazom mind-wandering oziroma tavanje misli. Najlažje bi bilo reči, da nam je preprosto popustila koncentracija. A pod tem izrazom se skriva več različnih izkušenj, razlikujejo pa se tudi okoliščine, v katerih se pojavijo.

Raziskovalci z University College London so letos v reviji Frontiers in Psychology objavili raziskavo, v kateri so podrobneje preučevali prav takšne trenutke. Sodelovalo je 17 britanskih in 32 kitajskih udeležencev. Najprej so opravljali monotono nalogo, nato pa so jih podrobno spraševali, kam so njihove misli odhajale.

Številne misli so udeleženci doživljali kot notranje nastale, brez neposrednega zunanjega dražljaja. Pogosto so se tudi zavedali, da so odtavale. Da izgubimo nit, torej ni vedno potreben zvok telefona, pogovor v ozadju ali druga očitna motnja.

Vzorec raziskave je bil majhen, zato ugotovitev ni mogoče preprosto prenesti na vse ljudi. Vseeno razkrije, koliko različnih izkušenj se lahko skriva za povsem običajnim stavkom: »Z mislimi sem bil nekje drugje.«

Oči berejo naprej, misli pa ne sledijo več

Pri branju se to hitro razkrije. Oči potujejo po vrsticah, morda obrnemo celo stran, potem pa obstanemo: kaj sem pravzaprav ravnokar prebral?

Enako se lahko zgodi sredi pogovora ali rutinskega opravila. Spomin na dogodek, načrt za naslednji dan, skrb ali povsem nepovezana tema prevzame naš notranji tok. V raziskavi Frontiers in Psychology so se ob tavanju misli pojavljali različni dejavniki, med drugim zunanji dražljaji, odnos do naloge, telesni občutki in čustveno stanje.

Če zazvoni telefon ali nekdo vstopi v prostor, je razlog za prekinitev očiten. Pri spontanem tavanju misli pa se lahko pozornost preusmeri, čeprav se okoli nas ni zgodilo nič posebnega.

Zasloni in obvestila torej niso edina razlaga za trenutke, ko izgubimo nit. So pa dodatna plast v okolju, ki našo pozornost pogosto vleče v različne smeri. O tem smo že pisali v članku Dosegljivi smo kot še nikoli, a hrepenimo po miru: nedosegljivost postaja novi luksuz.

Ni vseeno, kdaj nam pozornost uide

Med čakanjem na avtobus se lahko za nekaj minut izgubimo v načrtih za vikend in tega skoraj ne opazimo. Večja težava nastane, kadar moramo med množico informacij pravočasno zaznati nekaj pomembnega.

V raziskavi, objavljeni v reviji Attention, Perception, & Psychophysics, je 60 ljudi med drugimi znaki iskalo določeno črko. V enem delu poskusa se je iskana tarča pojavila v 10 odstotkih primerov, v drugem pa v polovici.

Raziskovalci so jih med nalogo občasno vprašali, o čem so pravkar razmišljali. Tako so lahko njihovo uspešnost primerjali med trenutki, ko so bili pri stvari, in tistimi, ko so jim misli odtavale.

Takrat je bila njihova natančnost manjša. Pri poskusih brez iskane tarče so bili tudi počasnejši, redke tarče pa so spregledali pogosteje kot tiste, ki so se pojavljale pogosto.

To je laboratorijski eksperiment s specifično vizualno nalogo, ne posnetek našega običajnega dne. Vseeno dobro pokaže razliko: miselni izlet med sprehodom ni enak trenutku, ko pozornost odtava ravno takrat, ko moramo nekaj opaziti.

Odtavanje misli ni samo »slaba koncentracija«

Bi bilo torej najbolje vsako odtavajočo misel čim prej ustaviti? Tako preprosto ni.

Med učenjem, branjem pomembnih navodil ali delom, kjer lahko spregled pomeni napako, potrebujemo zbranost. Ko sedimo ob kavi in se misli za nekaj minut preselijo k načrtom za naslednji teden, so okoliščine povsem drugačne.

Zato znanstvenikov ne zanima samo, ali misli odtavajo. Pomembno je tudi, kdaj se to zgodi, kaj človek takrat počne in kam ga misli odnesejo.

Naša pozornost pač ni stikalo, ki bi ga zjutraj vključili in zvečer izključili.

Lahko odtavanje prekinemo v desetih minutah?

Pri težavah z zbranostjo se pogosto omenja čuječnost. Zamisel je razumljiva: če se bolj zavemo sedanjega trenutka, bi morda hitreje ujeli tudi misel, ki je krenila drugam.

Raziskava University of Edinburgh, septembra objavljena v reviji BMC Psychology, je preverila desetminutno vajo čuječnosti. Udeležence so naključno razporedili v skupino, ki je izvajala vajo, ali v kontrolno skupino, ki je poslušala zvočno knjigo. Nato so med drugim preverjali njihove izvršilne funkcije in tavanje misli med bralno nalogo.

Po vaji so udeleženci poročali o večji trenutni čuječnosti. Toda v povprečju raziskovalci niso zaznali izboljšanja izvršilnih funkcij niti zmanjšanja tavanja misli.

Deset minut torej ni bilo stikalo za popolno zbranost. Rezultat tudi ne pomeni, da čuječnost nima drugih učinkov ali da bi daljše izvajanje prineslo enak izid. Ta poskus je pokazal nekaj precej bolj omejenega: ena kratka vaja v povprečju ni zmanjšala odtavanja misli.

»Čakaj, o čem sem že razmišljal?«

Potem pride trenutek, ki ga pozna skoraj vsak: zalotimo se.

Ponovno preberemo odstavek. Med pogovorom spet prisluhnemo. Pri delu se vrnemo k nalogi. Včasih pa ugotovimo samo to, da smo nekaj minut hodili, čakali ali sedeli, medtem ko so se misli potepale povsem drugje.

To samo po sebi še ne pomeni, da imamo težavo s koncentracijo. Raziskovanje tavanja misli se še razvija, znanstveniki pa uporabljajo različne definicije in načine merjenja. Posamezna študija zato ne more razložiti vsakega trenutka, ko se znajdemo z mislimi drugje.

Navzven se morda ni zgodilo nič. Oči so ostale na strani knjige, ušesa so slišala glas sogovornika, roke so nadaljevale delo. Misli pa so medtem že odšle po svoje.

Ko boste naslednjič ugotovili, da so vam misli odtavale, jih morda ne boste takoj preganjali – najprej boste opazili, kam so pravzaprav odšle.