Pokojna mačka naj bi razkrila, od kod se je na dvorišču znašel strešnik. Drugi poginuli ljubljenčki naj bi pošiljali celo pesmi. Takšne pripovedi prihajajo od Jackie Audette, izkušene trenerke psov iz ameriške Georgie, ki pravi, da se z živalmi pogovarja tudi po njihovi smrti. Njene stranke iščejo odgovore in tolažbo, znanstvenih dokazov za takšne stike pa ni.

Od šolanja psov do »glasov« iz onstranstva

Jackie Audette je svoje poklicno življenje povezala s psi in njihovimi lastniki. Danes 36-letna Američanka iz Cantona v Georgii pripoveduje tudi o drugačnih srečanjih. Ljudje se nanjo obračajo, ker želijo izvedeti, kaj njihov ljubljenček čuti ali kaj naj bi jim sporočal. Nekateri iščejo odgovore o živali, ki je še z njimi, drugi upajo na stik s psom ali mačko, od katere so se že poslovili. Audette trdi, da se lahko telepatsko sporazumeva z obojimi.

Njena poklicna zgodovina ni omejena na domnevne nadnaravne sposobnosti. Kot je povedala ameriški reviji People, je študirala vedo o živalih na Univerzi Rutgers, delala v zavetišču ter se usposabljala za delo s psi vodniki in pomočniki. Njeno sodelovanje pri usposabljanju psov vodnikov je zabeleženo tudi v arhivu strokovne konference, danes pa njeno podjetje Channeled Canine Coaching še vedno ponuja šolanje psov. Izjava, da je kot otrok čutila posebno povezanost z živalmi in jo v dvajsetih letih začela razumeti kot telepatijo, je njena osebna razlaga. V intervjuju za revijo People je opisala, kako potekajo srečanja, na katerih posreduje domnevna živalska sporočila.

Pokojna mačka in skrivnost strešnika na dvorišču

Med zgodbami, ki jih pripoveduje, posebej izstopa tista o pokojni mački in nenavadnem predmetu na dvorišču. Družina je po njenih navedbah nekaj dni pred mačkino smrtjo razpravljala, od kod se je tam znašel strešnik. Na poznejšem srečanju s skrbnico naj bi Audette prejela sporočilo, da je prišel s strehe nad garažo. Skrbnico naj bi presenetilo predvsem to, da se je pojavila podrobnost iz njihovega vsakdanjega pogovora, ko je bila mačka še živa.

Za družino strešnik ni bil samo kos kritine, temveč droben spomin, ki je po izgubi živali dobil poseben pomen. Audette takšne trenutke razume kot znamenja bližine med človekom in ljubljenčkom. Vendar zgodbo poznamo predvsem iz njene pripovedi. Iz objavljenega intervjuja ni razvidno, koliko podatkov je imela na voljo že pred pogovorom, in neposrednega pričevanja skrbnice o dogodku ni. Čustveni pomen srečanja je eno; trditev, da je sporočilo dejansko prišlo od pokojne mačke, pa drugo.

Pesmi, podobe in bolečina: kaj naj bi sporočale živali?

Besede naj ne bi bile edina oblika njenih nenavadnih srečanj. Audette opisuje jasne misli, nenadne podobe in občutke, ki jih mora šele razvozlati. Ko govori o pokojnih živalih, omenja sporočila za družino, pripovedi o slovesu in celo pesmi, za katere verjame, da jih prejema od njih. Včasih naj bi bil vtis povsem jasen, drugič podoben pantomimi: isti prizor lahko različnim ljudem pomeni različne stvari.

Pred pogovorom si po lastnih navedbah vzame od 45 do 60 minut za pripravo. Na podlagi informacij in vprašanj, ki jih prejme od lastnika, sestavi zapiske o živali, njenem značaju in domnevnih sporočilih. Nato sledi telefonski pogovor ali videoklic, po katerem stranki pošlje še zapiske in posnetek. Gre torej za srečanje, v katerem lastnik s svojimi podatki in odzivi sodeluje že od začetka.

Audette pripoveduje, da je delo včasih telesno naporno. Bolečino ali stisko, ki ju začuti sama, pripisuje živali, s katero naj bi bila povezana. Nekatere živali naj bi bile tako »zgovorne«, da se srečanja zavlečejo. Spominja se tudi iskanja pogrešane mačke, ko je z družino hodila po okolici in sledila domnevnim namigom. Živali tistega dne niso našli, čeprav so po njenih besedah naleteli na ljudi s podobnimi opažanji.

Zakaj nas lahko »sporočilo« pokojne živali tako prepriča?

Lastniki živali vsak dan opažajo vedenje, ki jih osupne. Pes lahko prepozna znane korake ali vonj še pred prihodom človeka pred vrata, mačka pa se nauči predvidevati domačo rutino. Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, kako pes ve, da se vračate domov. Za takšna opažanja obstajajo razlage, povezane s čutili, učenjem in izkušnjami živali.

Kaj pa sporočila, ki naj bi prihajala po smrti? V razlagi univerze McGill avtorica poljudnoznanstvenega prispevka pojasnjuje, zakaj se lahko telepatski pogovor z živaljo zdi prepričljiv, čeprav zanj ni zanesljivih znanstvenih dokazov. Vlogo lahko imajo informacije, zbrane pred srečanjem, odzivi lastnika in splošne izjave, v katerih ta prepozna svojega ljubljenčka.

Če nekdo pove, da je bila mačka navezana na dom in je imela rada pozornost pod svojimi pogoji, se utegne v opisu prepoznati marsikateri skrbnik. Zapomnimo si predvsem trenutke, ko se izjava ujema z našimi spomini; zgrešene podrobnosti hitreje zbledijo. Ganjenost ob takšni izkušnji je lahko povsem iskrena, ne da bi dokazovala, od kod naj bi sporočilo prišlo.

Tolažba po izgubi ni nadomestilo za veterinarja

Izguba živali lahko prizadene celo družino. Rutine se spremenijo, domača tišina postane opaznejša, njena najljubša igrača pa nenadoma ni več samo igrača. Ni težko razumeti, zakaj bi kdo želel izvedeti, da je ljubljenčku dobro, ali še zadnjič slišati nekaj, kar bi ga spomnilo nanj. Ko pa se domnevna sporočila nanašajo na zdravje žive živali, lahko želja po tolažbi poseže na nevarno področje.

V stališču singapurskega veterinarskega združenja so opisani primeri, v katerih so lastniki zaradi nasvetov tako imenovanih živalskih komunikatorjev odložili pregled ali spreminjali zdravljenje. Združenje opozarja, da takšne prakse ne morejo nadomestiti veterinarske diagnostike, hkrati pa priznava, da lahko nekaterim lastnikom pomenijo tolažbo pri žalovanju, če niso ogroženi zdravje in dobrobit živali. Ob bolečini, spremembi vedenja ali izgubi teka je pravi naslov veterinar.

Audette pravi, da ljudi ne poskuša več prepričevati za vsako ceno. Pripoveduje, kaj je po svojem prepričanju doživela, poslušalci pa se odločijo, koliko ji verjamejo. Na koncu ostane strešnik na dvorišču: za eno družino drobna vez s pokojno mačko, za druge nenavadno naključje. A želja, da bi ljubljenčku, ki ga ni več, povedali še eno stvar, je razumljiva tudi brez sporočil iz onstranstva.