Enega so nekoč položili z obrazom navzdol in čez njega speljali cesto. Drugje so v 3.400 let stari hetitski stavbi naleteli na nenavadno razporejene živalske ostanke, v Siriji pa so dokumentirali grobnico z 12 grobovi. Tri arheološke zgodbe odpirajo vprašanja o ljudeh, obredih in pokopavanju v davni preteklosti – odgovorov pa raziskovalci še nimajo vseh.

Razbiti kipi in drugi ostanki na arheološkem najdišču razkrivajo sledi davne preteklosti. (foto: Katherine Jang / Unsplash)

Skoraj 2.500 let star kip je končal pod cesto

V Sardisu na zahodu današnje Turčije, nekdanji prestolnici Lidijskega kraljestva, so arheologi izkopali več kot dva metra visok marmornat kip moškega. Izdelan je bil v 5. stoletju pred našim štetjem, njegova identiteta pa za zdaj ostaja skrivnost.

Še bolj nenavadna od samega kipa je njegova poznejša usoda. Kot navaja Harvard Gazette, je bil razbit na dva večja dela in mnogo pozneje uporabljen pri tlakovanju rimske ceste. Položili so ga s sprednjo stranjo navzdol, kar je nekatere podrobnosti na njegovem obrazu in telesu pomagalo zaščititi pred nadaljnjimi poškodbami.

Arheologe bega tudi njegov videz. Dolgi lasje, drža in oblačila spominjajo na starejšo grško kiparsko tradicijo, način upodobitve telesa pa kaže na nekoliko poznejše obdobje. Raziskovalci nastanek kipa umeščajo med približno 470 in 450 pred našim štetjem.

Zakaj je kipar združil značilnosti različnih obdobij, še ni jasno. Prav tako ni znano, koga je monumentalna figura predstavljala in zakaj je pozneje izgubila prvotni pomen. Nekaj pa je gotovo: več kot dva metra visok kip je po skoraj 2.500 letih znova na površju, njegova zgodba pa še zdaleč ni pojasnjena.

V 3.400 let stari hetitski stavbi so naleteli na nekaj nenavadnega

Druga skrivnost prihaja iz Šapinuwe v osrednji Turčiji, pomembnega središča hetitskega sveta. Arheologi tam raziskujejo monumentalno stavbo iz približno 14. stoletja pred našim štetjem, katere prvotnega namena še niso dokončno pojasnili.

Pozornost sta pritegnila dva simetrično postavljena prostora v obliki črke L. V enem so med prejšnjo sezono izkopavanj našli obglavljeno okostje mlade živali, verjetno jagnjeta ali koze. Letos je v drugem prostoru sledilo novo odkritje: na kamnitem tlaku je ležala goveja lobanja.

Po poročanju Arkeonews položaj živalskih ostankov odpira možnost, da tja niso prišli po naključju. Raziskovalci preverjajo, ali bi bili lahko povezani z obrednim dejanjem ob gradnji ali poznejši spremembi stavbe. Dokončnega odgovora še ni, zato bodo pomembne nadaljnje analize obeh najdb.

Arheologi tudi drugod odkrivajo predmete, ki so jih ljudje v bronasti dobi očitno namerno položili na določena mesta. Eno takšnih vprašanj je odprlo odkritje obredne daritve iz bronaste dobe, pri kateri je bronasti zaklad ponudil vpogled v ravnanje in verovanja ljudi pred več tisoč leti.

Pri Šapinuwi bo zdaj pomembno predvsem natančnejše preučevanje živalskih ostankov. Če bodo analize pokazale jasno povezavo med najdbama v obeh prostorih, bi to lahko pomagalo pojasniti, čemu je stavba služila in kakšno vlogo so v njej imeli obredi.

Grobnica v Siriji je skrivala 12 grobov

Tretje odkritje prihaja iz okolice Afrina na severozahodu Sirije. Med deli na vodovodu na območju Šarana so naleteli na arheološko grobnico, zaradi česar so najdišče pregledali strokovnjaki, pristojni za varovanje starin.

Po podatkih North Press Agency grobnico sestavljajo tri komore, v vsaki pa so evidentirali po štiri grobove – skupaj 12. Predmete, odkrite na območju, so zaradi zaščite in nadaljnjega preučevanja prepeljali v Narodni muzej v Alepu.

Na območju Afrina so dokumentirali tudi kamnite nagrobne stele, upodobitve človeških figur in kamnit spomenik z latinskimi napisi. Po prvih informacijah bi lahko bili na nekaterih predmetih tudi grški napisi, vendar bodo za zanesljivejše ugotovitve potrebne nadaljnje raziskave.

Prav napisi so lahko eden najdragocenejših delov takšnega odkritja. Arheologom lahko pomagajo pri datiranju, v nekaterih primerih pa razkrijejo tudi imena, družinske povezave, verske predstave ali druge podatke o skupnosti, ki je na določenem območju živela in pokopavala svoje mrtve.

Najdbe so na površju, odgovori še ne

Kip iz Sardisa, živalski ostanki iz Šapinuwe in grobnica v Afrinu pripadajo različnim obdobjem in kulturam. Toda pri vsakem od teh odkritij je trenutno najbolj zanimivo prav tisto, česar arheologi še ne vedo.

V Sardisu bodo nadaljnje raziskave morda razkrile, koga predstavlja monumentalni kip in zakaj je končal kot del rimske ceste. V Šapinuwi bodo analize pokazale, ali so živalski ostanki povezani z obredom, pri najdbah iz Afrina pa bo treba natančneje določiti njihovo starost in zgodovinski kontekst.

Arheološka odkritja zato pogosto ne prinesejo takojšnjih odgovorov. Včasih iz zemlje najprej pride predmet, ki postavi povsem novo vprašanje. Prav to se je zgodilo na vseh treh najdiščih.