Ko bodo ljudje znova stopili na Luno, tja ne bodo prispeli sami. Z njimi bodo potovali tudi mikroorganizmi z Zemlje, nova raziskava Nase pa kaže, da nekateri v hladnih in zasenčenih kotičkih Luninega južnega pola morda ne bi takoj propadli. Odkritje ne pomeni, da so na Luni našli življenje, odpira pa pomembno vprašanje pred prihodnjimi odpravami: kako bomo vedeli, kaj je bilo tam že prej in kaj smo prinesli sami?

Zasenčena območja Lune bi lahko nekaterim zemeljskim mikrobom omogočila začasno preživetje. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Na Luno bomo prinesli nevidne sopotnike

Človeško telo je dom ogromnemu številu mikroorganizmov. Čeprav vesoljske agencije opremo čistijo in uporabljajo stroge postopke za omejevanje biološke kontaminacije, je človeške odprave praktično nemogoče ohraniti popolnoma sterilne.

Nova raziskava znanstvenikov iz Nase kaže, da bi nekateri mikrobi, ki bi z ljudmi ali njihovo opremo prispeli na Luno, v določenih razmerah lahko preživeli vsaj nekaj časa. Najzanimivejša so hladna in zasenčena območja blizu Luninega južnega pola, kjer so mikroorganizmi bolje zaščiteni pred neposrednim ultravijoličnim sevanjem.

Pri tem je ključna beseda preživeli. Raziskava ni pokazala, da bi se mikrobi na Luni lahko razmnoževali, širili ali tam ustvarili samostojne populacije.

Zakaj prav južni pol Lune?

Lunina pola sta precej drugačna od velikega dela površja, ki ga poznamo s fotografij misij Apollo. Zaradi majhnega nagiba Lunine osi se Sonce tam zadržuje zelo nizko nad obzorjem, zato lahko robovi kraterjev, grebeni in druge reliefne ovire ustvarijo dolgotrajno senco.

V nekaterih kraterjih neposredna sončna svetloba izjemno dolgo ne doseže površja. Temperature so tam tako nizke, da se lahko ohranja vodni led, tema pa pomeni tudi manj neposrednega ultravijoličnega sevanja.

Za človeka je to še vedno skrajno neprijazno okolje. Za odporen mikroorganizem, ki mora zgolj obstati dovolj dolgo, pa lahko že majhna senca pomeni pomembno razliko.

Zavetje bi bilo lahko veliko le kot odtis škornja

Znanstveniki so preučevali razmere na območjih Nobile Rim, Connecting Ridge in De Gerlache Rim v bližini južnega pola. Pri modeliranju so med drugim uporabili podatke Nasinega Lunar Reconnaissance Orbiterja ter ocenili vpliv temperature in sevanja na različne mikroorganizme.

Rezultati, objavljeni v reviji Science Advances, kažejo presenetljivo razdrobljeno sliko. Potencialno zaščiteno območje ni nujno velik, večno temen krater. Dovolj ugodne mikroniše bi lahko bile bistveno manjše – v nekaterih primerih približno tako velike kot odtis astronavtskega škornja.

Na skoraj povsem golem površju lahko že majhne razlike v reliefu odločajo o tem, koliko sevanja doseže določeno mesto. Prav to bi lahko vplivalo na možnost začasnega preživetja mikroorganizmov.

Posebej odporna je bila znana gliva

V raziskavo so vključili več mikroorganizmov, povezanih s človekom oziroma okoljem vesoljskih poletov. Med njimi so bile bakterije Bacillus subtilis, Staphylococcus aureus in zaradi izjemne odpornosti dobro znani Deinococcus radiodurans, pa tudi različne glive.

Pozornost je pritegnila Aspergillus niger. Gre za zelo razširjeno zemeljsko glivo, ki so jo zaznali tudi v okolju Mednarodne vesoljske postaje. Njene spore so razmeroma odporne proti ultravijoličnemu sevanju, zato so modeli pokazali možnost preživetja tudi v nekaterih razmerah, ki niso popolnoma zaščitene pred svetlobo.

Za prihodnje odprave je pomembno predvsem to, da mikroorganizmu ni treba preživeti kjer koli na Luni. Z vidika kontaminacije znanstveno zanimivega vzorca je lahko dovolj že majhna zaščitena niša, kjer ostane ohranjen dovolj dolgo.

To ne pomeni, da je Luna primerna za življenje

Pri takšnem odkritju je meja med zanimivim naslovom in napačnim sklepom zelo tanka.

Znanstveniki niso ugotovili, da bi zemeljski mikrobi lahko na Luni normalno živeli, še manj, da bi tam nastajale njihove kolonije. Raziskovalce je zanimalo predvsem, ali lahko mikroorganizmi v takšnih razmerah ostanejo sposobni preživetja dovolj dolgo, da postanejo pomembni z vidika kontaminacije.

Lunino površje ostaja skrajno neprijazno. Praktično nima atmosfere, izpostavljeno je sevanju, tekoča voda na površju ni stabilna, temperaturne razmere pa so ekstremne.

Toda za planetarno zaščito je lahko pomembno že začasno preživetje.

Kako bomo vedeli, kaj smo na Luno prinesli sami?

Prav tu raziskava preraste zanimivost o trdoživih mikrobih.

Lunin južni pol je eden najzanimivejših ciljev prihodnjih odprav. V trajno zasenčenih območjih se lahko skriva starodaven vodni led ter kemični material, ki je bil zelo dolgo zaščiten pred neposredno sončno svetlobo.

Če na takšno območje prispejo ljudje, oprema in z njimi mikroorganizmi, morajo znanstveniki čim bolje poznati okolje pred njihovim prihodom. V nasprotnem primeru bi lahko bilo pri poznejših analizah težje ločiti prvotni lunarni material od onesnaženja, ki smo ga prinesli z Zemlje.

O raziskavi je poročal tudi ScienceDaily, ki izpostavlja njen širši pomen za prihodnje raziskovanje Osončja. Luna bi lahko bila pomemben preizkusni poligon za postopke planetarne zaščite, ki bodo nekoč še pomembnejši na Marsu, kjer bi bila morebitna zamenjava zemeljske kontaminacije za sled nezemeljskega življenja veliko resnejši problem.

Človeški odtis na Luni ni več samo stopinja

Ljudje smo na Luni že pustili pristajalne module, znanstvene instrumente in drugo opremo. Na njeno površje so padli tudi deli vesoljskih plovil in raket.

Kako neposreden je lahko naš vpliv, je pokazal tudi trk odsluženega dela rakete Falcon 9 v Luno, po katerem je na površju ostal nov krater. Mikrobi odpirajo drugačno in precej manj vidno plat istega vprašanja: kaj vse bomo spreminjali, ko bo obiskov Lune vedno več?

Pri prihodnjih odpravah zato ne bo pomembno samo, kaj bomo z Lune prinesli nazaj. Vedeti bomo morali tudi, kaj smo tja odnesli.

Pred prihodom ljudi bo dragoceno poznati izhodiščno stanje

NASA želi območje južnega pola raziskovati tudi zato, ker skriva znanstveno izjemno zanimive in potencialno uporabne vire. Vodni led bi lahko pomagal razkrivati zgodovino Lune, v prihodnosti pa bi bil pomemben tudi pri načrtovanju dolgotrajnejše človeške prisotnosti.

Nova raziskava zato poudarja pomen čim boljšega poznavanja okolja, še preden ga začnejo pogosteje obiskovati človeške odprave. Vzorci, zbrani pred večjo prisotnostjo ljudi, bi lahko nekoč predstavljali dragoceno izhodišče za primerjavo z materialom, odvzetim pozneje.

S tem se vprašanje planetarne zaščite nekoliko obrne. Dolga desetletja smo se spraševali predvsem, kaj bi lahko našli na drugih svetovih. Zdaj postaja vse pomembnejše tudi vprašanje, kaj bomo tja prinesli sami.

Naslednja sled na Luni morda ne bo vidna s prostim očesom

Stopinje astronavtov Apollo so postale eden najbolj prepoznavnih simbolov raziskovanja vesolja. Pri prihodnjih odpravah pa bi lahko človek za seboj pustil tudi nekaj, česar na fotografijah ne bomo videli.

Mikroorganizmi z naše kože, oblačil in opreme so del človeške prisotnosti. Nova raziskava kaže, da nekateri na Lunini površini morda ne bodo izginili tako hitro, kot bi pričakovali.

To Lune ne spreminja v svet, primeren za življenje. Spreminja pa način, kako moramo razmišljati o njenem raziskovanju. Ko človek stopi na drug svet, namreč ne raziskuje več popolnoma nedotaknjenega okolja – od tistega trenutka naprej postane tudi sam del njegove zgodovine.