Krave, zeleni pašniki in nizka polja, prepredena s kanali – to je podoba nizozemskega podeželja, ki jo pozna skoraj ves svet. Toda na delu teh zemljišč zdaj preizkušajo nekaj povsem drugačnega: riž. Za nenavadnim poskusom ni želja po eksotiki, temveč iskanje načina, kako kmetovati na šotnih tleh, ne da bi jih bilo treba nenehno izsuševati.

Mlade rastline riža rastejo na polju, prekritem s plitvo vodo. (foto: Tuấn Nguyễn Minh / Unsplash)

Na šotnih travnikih poskušajo z rižem

Projekt WeideRijst oziroma »travniški riž« poteka na Nizozemskem med letoma 2025 in 2027. Po podatkih EU CAP Network pri njem sodelujejo štirje kmetje na petih lokacijah, kjer preverjajo možnosti za pridelavo riža na nizozemskih šotnih travnikih.

Pri poskusu ne spremljajo le tega, koliko riža bo mogoče pridelati. Raziskovalce zanimajo tudi vpliv takšnega kmetovanja na emisije toplogrednih plinov, biotsko raznovrstnost in posedanje tal. Preveriti želijo še, ali bi bilo riž mogoče vključiti v običajno delo na kmetiji in ali bi se njegova pridelava na koncu sploh izplačala.

Uspešen pridelek je namreč šele polovica zgodbe. Kmet mora riž tudi prodati in z njim zaslužiti, zato projekt vključuje razvoj povpraševanja in proizvodne verige, ki bi doma pridelani riž pripeljala od njive do kupca.

Pod zelenimi pašniki se skriva težava

Razlog za nenavadni poskus se skriva predvsem v tleh. Šota je nastajala v mokrem okolju in vsebuje veliko organske snovi. Ko takšna tla zaradi kmetijske rabe izsušujejo, pride vanje več kisika, organska snov se začne razgrajevati, pri tem pa se sprošča ogljikov dioksid. Tla se obenem postopoma posedajo.

Problem ni omejen na Nizozemsko. Evropska agencija za okolje (EEA) – Soil carbon navaja, da so izsušena in obdelovana organska tla pomemben vir emisij. Po podatkih nacionalnih evidenc za leto 2019 je bilo v EU približno 17,8 milijona hektarjev zemljišč z organskimi tlemi, izgube ogljika iz njih pa so ustrezale približno 108 milijonom ton CO₂.

Ena od možnosti je ponovno omočenje izsušenih šotišč. Evropska agencija za okolje (EEA) – Solutions for restoring Europe’s agricultural ecosystems takšen ukrep izpostavlja zaradi njegovega potenciala za zmanjševanje emisij iz organskih tal. Za kmeta pa se hitro pojavi praktična težava: na bolj mokrem zemljišču pogosto ni več mogoče nadaljevati kmetovanja tako kot prej.

Ker riž dobro prenaša mokre razmere, raziskovalci preverjajo drugačen pristop. Namesto da bi zemljišče še naprej prilagajali tradicionalnemu načinu kmetovanja, bi na njem lahko gojili rastlino, ki ji takšno okolje že ustreza.

Bodo krave res zamenjali z rižem?

Za zdaj nikakor ne gre za množično opuščanje živinoreje. Nizozemski projekt je poskus, s katerim preverjajo drugačno uporabo dela šotnih kmetijskih zemljišč, ne napoved, da bodo tamkajšnji živinorejci začeli množično opuščati krave.

Tudi če bo riž dobro uspeval, bo moral prestati še precej bolj vsakdanji preizkus – ekonomskega. Pomembni bodo stroški pridelave, količina in kakovost pridelka ter cena, ki jo bo mogoče doseči na trgu. Brez kupcev tudi okoljsko zanimiva zamisel za kmeta ne more postati resna alternativa.

Če se bo riž izkazal tudi ekonomsko, bi lahko kmetje nekatera takšna zemljišča uporabljali drugače, ne da bi morali kmetovanje na njih povsem opustiti. Namesto nadaljnjega izsuševanja bi spremenili tisto, kar na teh tleh pridelujejo.

To je tudi razlog, da nizozemski poskus vzbuja toliko zanimanja. Ne gre zgolj za vprašanje, ali lahko riž raste v državi, ki jo veliko bolj povezujemo s kravami in pašniki, ampak ali je mogoče na občutljivih tleh ohraniti kmetovanje na drugačen način.

Kmetovanje na mokrih tleh ni nova ideja

Pridelovanje na mokrih oziroma ponovno omočenih šotnih tleh ima tudi svoje ime – paludikultura. Preprosto povedano gre za to, da kmet zemljišča ne poskuša za vsako ceno izsušiti, ampak izbere način pridelave, ki mokre razmere lahko izkoristi.

V praksi seveda ni dovolj, da pašnik zalijejo z vodo in nanj posejejo riž. Drugačen pridelek lahko zahteva drugo opremo, novo znanje, spremenjen način dela in povsem novo pot do kupca. Zato mora nizozemski projekt pokazati precej več kot zgolj to, da lahko riž v tamkajšnjih razmerah zraste.

WeideRijst bo potekal do leta 2027, zato je za sodbo o njegovem dolgoročnem uspehu še prezgodaj. Pravi preizkus bo prišel, ko bo jasno, ali lahko takšna pridelava poleg želenih učinkov na tla kmetu prinese tudi dovolj prihodka.

Nekje vode premalo, drugje je ne želijo več odvajati

Voda je eden največjih izzivov sodobnega kmetijstva, vendar težave niso povsod enake. Medtem ko se slovenski kmetovalci ponekod spopadajo s pomanjkanjem vode za zalivanje, je na nizozemskih šotiščih položaj skoraj obraten: iščejo način, kako kmetovati, ne da bi iz tal odvajali toliko vode kot doslej.

Na enem območju tako iščejo dodatno vodo, na drugem načine, kako jo zadržati v tleh. Oboje pa kmete sili k prilagajanju razmeram, v katerih dosedanji način pridelave ni vedno najboljša dolgoročna rešitev.

Krave zaradi tega z nizozemskih pašnikov ne bodo kar izginile, prav tako jih riževa polja ne bodo čez noč nadomestila. Če bo poskus uspešen, pa bi lahko nekateri tamkajšnji kmetje dobili precej nenavadno novo možnost: na zemljiščih, s katerih so desetletja odvajali vodo, bi nekoč lahko pridelovali rastlino, ki ji prav mokra tla najbolj ustrezajo.