Sredi hladnih voda zaliva San Francisco stoji otok, ki je postal sinonim za zapor brez izhoda. Za zidovi Alcatraza so kazen prestajali nekateri najbolj razvpiti ameriški kriminalci, vsakdan pa so določali stroga pravila, nadzor in izolacija. Resnična zgodovina tega kraja je v marsičem drugačna od filmske podobe – njena največja uganka pa ostaja pobeg treh moških, katerih usode niso dokončno pojasnili niti po več kot šestih desetletjih.

Alcatraz v zalivu San Francisco je med letoma 1934 in 1963 deloval kot strogo varovani zvezni zapor. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Sem so pošiljali tiste, s katerimi so imeli težave drugje

Alcatraz ni bil od nekdaj zvezni zapor. Majhen otok v zalivu San Francisco je imel pomembno vojaško vlogo že v 19. stoletju, na njem pa je stal tudi prvi delujoči svetilnik na zahodni obali ZDA. Dolgo je služil kot vojaška utrdba in vojaški zapor, leta 1933 pa je prešel pod ameriško ministrstvo za pravosodje.

Leto pozneje je začel delovati kot zvezni zapor. Po podatkih National Park Service je ameriška oblast potrebovala ustanovo za ljudi, ki jih je bilo v drugih zveznih zaporih posebej težko nadzorovati. Otoška lega je omogočala strogo omejevanje stikov z zunanjim svetom, zaliv okoli nje pa je predstavljal dodatno naravno oviro.

Na Alcatraz zato niso pošiljali samo razvpitih gangsterjev, kot bi lahko sklepali po njegovi poznejši filmski podobi. Namenjen je bil predvsem problematičnim zapornikom, med njimi tudi takšnim z zgodovino poskusov pobega. Kljub temu so tam končala nekatera najslavnejša imena ameriškega kriminala: Al Capone, George »Machine Gun« Kelly, Alvin Karpis in Robert Stroud, znan kot »Birdman of Alcatraz«.

Štiri stvari so bile pravica, vse drugo je bilo treba zaslužiti

Življenje za zidovi je bilo strogo, vendar nekoliko drugačno od podobe, ki jo je pozneje ustvaril Hollywood. V ustanovi je bilo običajno približno 260 do 275 zapornikov, čeprav je bilo prostora za 336 ljudi. Razmeroma majhno število je osebju omogočalo zelo natančen nadzor nad posamezniki.

Federal Bureau of Prisons navaja, da je imel vsak zapornik zagotovljene štiri osnovne stvari: hrano, oblačila, streho nad glavo in zdravstveno oskrbo. Delo, dopisovanje, obiski, knjižnica in rekreacija niso bili samoumevni, ampak privilegiji, ki jih je bilo treba pridobiti z ustreznim vedenjem. Vsakdan je potekal po strogo določeni rutini, kršitve pravil pa so lahko pomenile izgubo teh ugodnosti.

Ena najbolj nenavadnih oblik izolacije je bila neposredno pred očmi zapornikov. San Francisco ni bil skrit daleč za obzorjem; z otoka so lahko videli mesto in življenje na drugi strani zaliva. Toda do kopnega je bilo treba premagati hladno vodo, tokove in nevarnost podhladitve, zato je morje postalo skoraj enako pomemben del varovanja kot rešetke, ograje in stražarji.

V 29 letih delovanja zveznega zapora je bilo v 14 ločenih poskusov pobega vključenih 36 moških, pri čemer sta dva poskusila dvakrat. Uradna statistika navaja, da so 23 ubežnikov ujeli, šest jih je bilo med poskusi ustreljenih in ubitih, dva sta utonila, pet pa jih je veljalo za pogrešane in domnevno utopljene. Med slednjimi so bili trije možje, ki so ustvarili največjo uganko Alcatraza.

Na pobeg so se pripravljali več mesecev

Frank Morris ter brata John in Clarence Anglin niso računali na silo. Skupaj z Allenom Westom so več mesecev pripravljali precej bolj premišljen načrt. Okoli prezračevalnih odprtin na zadnji strani svojih celic so postopoma odstranjevali material in si z improviziranim orodjem naredili dovolj velike odprtine, da so lahko prišli v servisni prostor za celicami.

Od tam so se povzpeli v prostor nad zaporniškimi bloki in si uredili skrito delavnico. Podrobnosti, ki jih je pozneje rekonstruiral FBI, razkrivajo, kako temeljite so bile priprave. Zbrali so več kot 50 gumiranih dežnih plaščev ter iz njih izdelali rešilne jopiče in približno 1,8 metra širok ter 4,3 metra dolg improviziran splav. Izdelali so lesena vesla, za napihovanje splava pa so prilagodili glasbeni instrument.

Še bolj domiselna je bila prevara, s katero so si želeli kupiti nekaj dodatnega časa. Iz različnih materialov so izdelali lažne človeške glave, dodali prave lase iz zaporniške brivnice in jih položili v postelje. Stražarji naj bi med nočnim preverjanjem tako verjeli, da moški še vedno spijo v svojih celicah.

Zvečer 11. junija 1962 je prišel trenutek za izvedbo načrta. West ni mogel pravočasno zapustiti svoje celice, zato so brez njega nadaljevali Morris in brata Anglin. Skozi servisni prostor so prišli proti vrhu stavbe, dosegli streho, se spustili na drugi strani, preplezali ograjo in prišli do severovzhodne obale otoka. Tam se je sled za njimi začela izgubljati.

Našli so sledi pobega, treh moških pa ne

Njihovo izginotje so odkrili naslednje jutro. Začela se je obsežna preiskava, med katero je FBI preverjal morebitne sledi, zasliševal sorodnike in analiziral predmete, najdene v zalivu in njegovi okolici. Med drugim so odkrili osebne predmete, povezane z bratoma Anglin, dele improvizirane opreme in doma izdelan rešilni jopič.

Morrisa ter Johna in Clarenca Anglina niso našli. FBI je primer preiskoval 17 let, vendar ni dobil zanesljivega dokaza, da bi trojica po pobegu živela v ZDA ali tujini. Njihovih trupel prav tako niso našli, zato tudi smrti niso mogli dokončno potrditi. Konec leta 1979 je FBI svojo preiskavo zaključil in primer predal ameriški maršalski službi.

Zgodba je dobila dodaten zaplet že decembra 1962. John Paul Scott in Darl Parker sta pobegnila skozi okno v spodnjem delu zaporniške stavbe ter prišla do vode. Parkerja so našli na skalah nedaleč od otoka, Scott pa je zaplaval proti San Franciscu. Tok ga je odnesel iz načrtovane smeri, vendar je prišel do območja Fort Pointa pod mostom Golden Gate, kjer so ga našli izčrpanega in močno podhlajenega.

Scott je preživel in se po zdravljenju vrnil v zapor. Njegov podvig seveda ne dokazuje, da so Morris in brata Anglin pol leta prej dosegli kopno, pokazal pa je nekaj pomembnega: nevarne vode okoli Alcatraza za človeka niso bile nujno nepremagljive. Prav zato vprašanje, kaj se je zgodilo s trojico leta 1962, nikoli ni dobilo povsem zadovoljivega odgovora.

Najbolj krvav poskus pobega se je končal z več mrtvimi

Najslavnejši pobeg ni bil tudi najbolj nasilen. Maja 1946 je šest zapornikov poskušalo prevzeti nadzor nad delom ustanove v dogodku, ki je postal znan kot »bitka za Alcatraz«. Zajeli so več paznikov in prišli do orožja, njihov načrt pa se je zapletel, ko niso mogli odkleniti vrat, skozi katera so nameravali nadaljevati pobeg.

Sledil je oborožen spopad, ki je trajal več dni. Umrla sta dva paznika in trije zaporniki, več ljudi pa je bilo ranjenih. Pri ponovnem prevzemu nadzora so sodelovali tudi ameriški marinci. Dogodek je bil eden najtemnejših trenutkov v zgodovini Alcatraza in opomin, da za njegovim razvpitim imenom niso samo spektakularni pobegi in hollywoodske zgodbe.

Zakaj so Alcatraz v resnici zaprli?

Ker je zvezni zapor prenehal delovati manj kot leto po izginotju Morrisa in bratov Anglin, se ponuja privlačna razlaga, da je prav njihov pobeg pomenil njegov konec. V resnici je bila odločilna precej bolj vsakdanja težava – stroški.

Otoška lega je bila pri varovanju prednost, pri vsakodnevnem delovanju pa velik logistični problem. Na otok je bilo treba z ladjo dostavljati številne potrebščine, tudi gorivo in pitno vodo, starajoče se stavbe pa so zahtevale vse več vzdrževanja. Federal Bureau of Prisons navaja, da je bilo delovanje Alcatraza leta 1959 skoraj trikrat dražje od zveznega zapora v Atlanti.

Alcatraz je kot zvezni zapor dokončno zaprl vrata 21. marca 1963. Njegova razvpitost zato nekoliko zakriva presenetljivo dejstvo: obdobje, po katerem ga danes pozna ves svet, je trajalo manj kot tri desetletja.

Otok ima tudi zgodovino, ki je filmi pogosto ne pokažejo

Zadnji zaporniki niso pomenili konca zgodbe. Otok je bil pred obdobjem zveznega zapora vojaška utrdba in vojaški zapor, pozneje pa je dobil pomembno mesto tudi v zgodovini ameriških staroselcev. Leta 1969 ga je zasedla skupina Indians of All Tribes, zasedba je trajala 19 mesecev in opozorila na položaj ter pravice staroselskih skupnosti v ZDA.

Danes je Alcatraz zgodovinska znamenitost pod okriljem National Park Service. Ohranjene celice, hodniki in drugi deli nekdanjega zapora obiskovalcem omogočajo vpogled v prostor, ki je zaradi resničnih dogodkov, filmov in knjig postal eden najbolj prepoznavnih nekdanjih zaporov na svetu.

Tudi precej bližje Sloveniji je mogoče obiskati otok, katerega ime je neločljivo povezano z nekdanjim zaporniškim sistemom. Goli otok danes razkriva ostanke enega najbolj zloglasnih zaporov nekdanje Jugoslavije, kjer propadajoče stavbe pričajo o povsem drugačnem, vendar prav tako temačnem poglavju zgodovine.

Ko odstranimo filmske predstave in desetletja legend, Alcatraz dodatnega dramatiziranja pravzaprav ne potrebuje. V 29 letih zveznega zapora je doživel 14 poskusov pobega, krvav večdnevni spopad in pobeg treh ljudi, katerih končne usode preiskovalcem ni uspelo zanesljivo pojasniti.

Frank Morris ter John in Clarence Anglin so junija 1962 prišli iz svojih celic in zapustili Alcatraz. Ali so dosegli tudi svobodo, ostaja vprašanje, zaradi katerega zgodba o zaporu brez izhoda še danes nima dokončnega konca.