Sredi Jadrana še vedno stojijo zidovi, prazne delavnice in razpadajoče stavbe enega najbolj temačnih krajev povojne Jugoslavije. Goli otok je danes brez stalnih prebivalcev, nekdanji taboriščni in zaporniški kompleks pa že desetletja propada. Med ruševinami ostaja spomin na politične zapornike, prisilno delo in sistem, o katerem so morali številni nekdanji interniranci dolga leta molčati.

Goli otok še danes zaznamujejo ostanki nekdanjega zaporniškega kompleksa. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Ko se Golemu otoku približuješ z morja, njegova preteklost ni vidna takoj. Najprej so tu kamen, nizko rastje, modrina Jadrana in pokrajina, ki jo že stoletja oblikujeta sonce in burja. Šele bližje obali se pokažejo zidovi, prazna okna, razpadajoče delavnice in ostanki cest. Čas je objektom odvzel prvotni namen, njihove zgodovine pa ne.

Goli otok je nenaseljen hrvaški otok v severnem Jadranu, ki leži med otokom Rab in celinsko obalo Hrvaške. Danes obiskovalci prihajajo predvsem zaradi ostankov kompleksa, ki je postal eden najbolj prepoznavnih simbolov politične represije v socialistični Jugoslaviji.

Pri pripovedovanju njegove zgodovine pa je pomembna razlika, ki se pogosto zabriše. Goli otok ni bil skozi celotno obdobje svojega delovanja ista ustanova. Njegovo najbolj zloglasno poglavje je povezano s političnim taboriščem in leti po sporu Jugoslavije s Stalinovo Sovjetsko zvezo, pozneje pa je na otoku še desetletja delovala kazenska ustanova.

Leta 1949 se je začelo najtemnejše poglavje

Politični prelom se je zgodil leto prej. Po resoluciji Informbiroja leta 1948 in razkolu med jugoslovanskim vodstvom Josipa Broza Tita ter Sovjetsko zvezo pod Stalinom je oblast začela preganjati dejanske in domnevne podpornike sovjetske politike.

Leta 1949 je na Golem otoku začelo delovati taborišče za politične zapornike, predvsem tako imenovane informbirojevce. Udruga Goli otok »Ante Zemljar«, ki so jo leta 1991 ustanovili nekdanji zaporniki, navaja, da je v obdobju med letoma 1949 in 1956 skozi taborišče šlo približno 13.000 ljudi. Sistem so zaznamovali prisilno delo, politična »prevzgoja« ter hude oblike fizičnega in psihičnega nasilja.

Že geografija je omogočala skoraj popolno izolacijo. Morje je bilo naravna ovira, kamnita pokrajina pa je pomenila življenje z malo sence, poletno vročino in ostro zimsko burjo. Toda sistem ni slonel zgolj na fizični ločenosti zapornikov od zunanjega sveta.

Posebej krut je bil način, kako je posegal v odnose med njimi. Zaporniki so bili izpostavljeni medsebojnemu nadzorovanju, ovaduštvu, poniževanju in nasilju, ki je postalo del mehanizma politične »prevzgoje«. Posledice takšnega sistema se za mnoge niso končale z odhodom z otoka.

Na otoku je bilo treba tudi delati

Današnje ruševine zlahka vidimo samo kot ostanke nekdanjega zapora, vendar je bil Goli otok tudi velik delovni prostor. Zaporniki so delali v težkih razmerah v kamnolomih, žagah in različnih proizvodnih obratih. Med drugim so izdelovali pohištvo in ploščice, pridobivali pesek ter popravljali manjša plovila.

Delo je zavzemalo velik del njihovega dneva in je bilo tesno vpeto v taboriščni sistem. Kamen, ki danes najbolj določa videz otoka, je bil tako hkrati del okolja in material, s katerim so zaporniki vsakodnevno delali.

Ko se danes obiskovalec sprehaja med ostanki kompleksa, zato ne gleda samo propadajočih stavb. Del tega prostora predstavlja tudi fizično sled dela ljudi, ki kraja niso mogli prostovoljno zapustiti.

Hrvatska enciklopedija Goli otok opisuje kot koncentracijsko taborišče in zapor, odprt leta 1949 po resoluciji Informbiroja, ter izpostavlja surove kazenske razmere, mučenje in težko prisilno delo.

Pri številkah je potrebna previdnost. Različni zgodovinski viri zajemajo različna obdobja in skupine zapornikov, zato podatki niso vedno enaki. Tudi zaradi tega je pomembno ločevati obdobje političnega taborišča od poznejše zgodovine kazenske ustanove.

Leto 1956 ni pomenilo konca Golega otoka

Leta 1956 se je končalo obdobje Golega otoka kot posebnega taborišča za informbirojevce, vendar otok takrat ni izgubil zaporniške funkcije. Kompleks je postopoma postal kazenska ustanova za ljudi, obsojene zaradi različnih kaznivih dejanj, do zaprtja pa so bili tam tudi nekateri politični zaporniki.

Kazenska ustanova je bila dokončno ukinjena leta 1988. Za njo je ostal obsežen kompleks, ki je izgubil funkcijo, zaradi katere je desetletja obstajal.

Nato se je začelo dolgo obdobje propadanja. Oprema je izginjala, strehe so začele popuščati, skozi prazna okna sta vstopala dež in veter, svoje pa so dodali morska sol, burja in desetletja brez sistematične obnove. Prostor, ki je bil nekoč strogo nadzorovan, je postopoma postal kraj, po katerem se danes obiskovalci lahko prosto sprehajajo.

Prav ta sprememba je ob obisku verjetno ena najbolj nenavadnih. Po poteh, po katerih so se nekoč pod nadzorom premikali zaporniki, danes hodijo ljudje, ki se lahko po nekaj urah vrnejo na ladjo in odplujejo.

Ko so se vrnili domov, zgodba še ni bila končana

Enega najtežjih delov zgodovine Golega otoka ni mogoče videti na nobeni ruševini. Gre za molk, ki je številne nekdanje internirance spremljal še dolgo po vrnitvi domov.

Projekt Goli otok – Jugoslavenska odprta skrivnost dokumentira sistem politične »prevzgoje«, nadzor nad nekdanjimi interniranci in dolgoletni molk, ki je spremljal njihove izkušnje po vrnitvi z otoka.

Za mnoge se zato izkušnja Golega otoka ni končala v trenutku, ko so zapustili njegovo pristanišče. Vrnili so se k družinam, službam in vsakdanjemu življenju z zgodbo, o kateri pogosto niso govorili niti ljudem okoli sebe. Ime kraja je bilo znano, podrobnosti o tem, kaj se je tam dogajalo, pa so dolgo ostajale za zidom molka.

Pričevanja nekdanjih internirancev, literatura in poznejše zgodovinske raziskave so to tišino postopoma začeli razbijati. Danes je položaj skoraj nasproten: prostor, o katerem se je nekoč govorilo previdno, je mogoče raziskovati tudi prek virtualnega zgodovinskega vodnika, ki prikazuje nekdanje taboriščne in zaporniške objekte ter pojasnjuje različna obdobja Golega otoka. Vodnik je na voljo tudi v slovenščini.

Kako je Goli otok videti danes in kaj je od zapora še ostalo?

Kdor danes pride na otok, vidi predvsem ruševine, vendar te niso vse iz istega obdobja. Današnji Goli otok namreč ni zamrznjena podoba političnega taborišča iz leta 1949. Velik del objektov, ki še stojijo, je povezan tudi s poznejšimi desetletji delovanja kazenske ustanove, ohranjene pa so tudi stavbe in sledovi iz taboriščnega obdobja.

Ponekod še stojijo večji deli zidov, drugje so ostale le konstrukcije in prazne odprtine. Stavbe že dolgo nimajo prvotne funkcije, njihova razporeditev pa še vedno pokaže, kako obsežen je bil kompleks. Na mestu je mogoče veliko razumeti že iz prostora samega, marsičesa pa brez zgodovinskega konteksta sploh ni mogoče pravilno prepoznati.

Čas je pri tem pomemben dejavnik. Burja, morska sol in dež stavbe spreminjajo hitreje, kot bi si želeli od zgodovinskega prostora takšnega pomena. Kar danes še stoji, čez nekaj desetletij morda ne bo več.

Udruga Goli otok »Ante Zemljar« opozarja na potrebo po ustrezni zaščiti območja ter si prizadeva, da bi Goli otok in bližnji Sveti Grgur dobila dostojno vlogo spominskega prostora. Ostanki nekdanjega kompleksa so po navedbah udruge od leta 2019 brez trajne zaščite.

Razprava zato ni več samo o tem, kaj je na otoku ostalo, ampak tudi o tem, kaj bo mogoče ohraniti za prihodnje generacije.

Ko kraj trpljenja postane izletniška točka

Na Goli otok danes prihajajo obiskovalci, kar samo po sebi ni sporno. Prav obiskovanje zgodovinskih krajev lahko pomaga ohranjati njihov spomin. Veliko bolj občutljivo je vprašanje, kako takšen prostor predstaviti.

Kontrast je izrazit. Modro morje, gola kamnita pokrajina in zapuščene stavbe ustvarjajo vizualno močne prizore, toda brez razlage lahko Goli otok hitro postane samo še zanimiva lokacija za fotografiranje. Njegov pomen je precej večji.

Za temi zidovi so bili resnični ljudje. V obdobju političnega taborišča so bili med njimi dejanski in domnevni podporniki Informbiroja, številni pa so bili kaznovani brez javnega sojenja. Prestajali so težke razmere, opravljali prisilno delo in živeli v sistemu, ki je načrtno posegal tudi v odnose med zaporniki.

Goli otok zato ne potrebuje dodatne senzacionalnosti. Njegova resnična zgodovina je dovolj močna sama po sebi, obiskovalec pa potrebuje predvsem kontekst, da lahko razume, kaj pravzaprav gleda.

Ruševine pripovedujejo tudi širšo zgodbo Jugoslavije

Več kot tri desetletja po razpadu države ostaja Goli otok eden najbolj prepoznavnih simbolov povojne politične represije v Jugoslaviji. Njegove zgodovine pa ni mogoče povsem ločiti od burnega 20. stoletja na tem prostoru, v katerem so nastajale in izginjale države, spreminjale so se meje in politični sistemi, posledice velikih odločitev pa so vedno znova občutili posamezniki.

Na Dnevnih Novicah smo se vrnili tudi nekoliko dlje v preteklost in predstavili atentat v Sarajevu leta 1914, ki je spremenil svet. Atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda je postal neposreden povod za julijsko krizo in prvo svetovno vojno, po njenem koncu pa je nastala nova južnoslovanska država, iz katere se je pozneje razvila Jugoslavija.

Goli otok pripoveduje povsem drugo poglavje te zgodovine. Danes tam ni več stražarjev in zapornikov. Ostali so Jadran, burja, kamen in zidovi, ki se počasi krušijo.

Morda je današnji Goli otok tako močan zgodovinski prostor prav zato, ker ni ostal nespremenjen. Njegovo propadanje je vidno in z vsakim desetletjem se spreminja tudi tisto, kar lahko obiskovalec še vidi na lastne oči.

Vprašanje njegove prihodnosti zato ni samo vprašanje, kaj storiti z nekaj starimi stavbami.

Je vprašanje, koliko prostora smo pripravljeni nameniti spominu, preden izginejo tudi njegove fizične sledi.