Zvok motornega čolna nad koralnim grebenom izgine, ko plovilo odpelje. Njegove posledice pa lahko ostanejo precej dlje. Poskus z mladimi koralnimi ribami je pokazal razlike v njihovi rasti in odzivu na nevarnost. Pri najbolj izpostavljeni skupini se je na simulirani napad plenilca odzvalo manj rib, med tistimi, ki so reagirale, pa jih je 40 odstotkov zaplavalo v napačno smer.

Mlade koralne ribe živijo v zvočnem okolju, ki ga lahko močno spremeni hrup motornih čolnov. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Koralni greben ni tih.

Pod gladino se prepletajo zvoki rib in drugih živali, valovanje ter značilno pokanje in šumenje živega grebena. Za mlade ribe je ta zvočna pokrajina del okolja, v katerem odraščajo.

Skoznjo pa lahko zareže precej drugačen zvok – motor plovila.

Raziskovalce z univerz v Exeterju in Bristolu ter avstralske univerze James Cook je zanimalo, kaj se zgodi, če mlada koralna riba takšnemu hrupu ni izpostavljena le nekaj minut, temveč pomemben del svojega zgodnjega razvoja.

Rezultati, ki jih je predstavila University of Exeter, kažejo, da se vpliv ne konča nujno takrat, ko motor utihne.

Hrup so poslušale več tednov

V središču poskusa je bil bodičasti kromis (Acanthochromis polyacanthus), koralna riba, ki živi tudi na območju Velikega koralnega grebena.

Ribe so razdelili v štiri skupine. V različnih obdobjih razvoja so jim predvajali bodisi naravne zvoke koralnega grebena bodisi posnetke motornih čolnov.

Nekatere so bile hrupu izpostavljene še pred izvalitvijo, druge po njej, ena skupina pa v obeh razvojnih obdobjih. Eksperiment je trajal do 78 dni.

Razlike so se pokazale že pri velikosti.

Ribe, ki so po izvalitvi odraščale ob predvajanem hrupu motornih čolnov, so bile v povprečju sedem odstotkov krajše od tistih, ki so v tem obdobju poslušale naravno zvočno okolje grebena.

Študija, objavljena v strokovni reviji Environmental Pollution, je pokazala še eno razliko. Ta se je razkrila šele, ko so ribe postavili pred nenadno nevarnost.

Plenilca ni bilo, obrambni odziv pa je bil resničen

Raziskovalci pri preizkusu niso uporabili živega plenilca.

V vodo so spustili utež in ustvarili nenaden dražljaj, ki pri ribah sproži značilen obrambni odziv. Bodičasti kromis se ob nevarnosti sunkovito zvije in nato poskuša hitro odplavati stran.

Pred preizkusom ribam najmanj 24 ur niso predvajali eksperimentalnih zvokov. Tudi med samim testom ni bilo hrupa motorjev.

To je bistvena podrobnost: nenavadnega odziva ni mogoče preprosto pripisati čolnu, ki bi ribe motil prav v trenutku preizkusa.

Med ribami, ki so vsaj v enem od dveh razvojnih obdobij poslušale naravne zvoke grebena, se jih je na simulirano nevarnost odzvalo približno 80 odstotkov. Med tistimi, ki so reagirale, jih je okoli 20 odstotkov zaplavalo proti dražljaju namesto stran od njega.

Pri najbolj izpostavljeni skupini so bile številke drugačne.

Na nevarnost se je odzvalo 68 odstotkov rib. Med njimi jih je kar 40 odstotkov izbralo napačno smer.

Motorjev takrat že najmanj en dan niso poslušale.

Zakaj bi hrup pustil takšno sled?

Enostavnega odgovora še ni.

Možna razlaga je stres, hrup pa bi lahko vplival tudi na hranjenje in razvoj. Če izpostavljenost traja dovolj dolgo, se lahko posledice skozi zgodnje življenjske faze seštevajo.

Zanimiv je še en del zgodbe. Pri bodičastem kromisu za potomce skrbijo starši. Jajčeca med drugim pahljajo s plavutmi in jim tako zagotavljajo pretok vode ter kisika. Predhodne raziskave pri tej vrsti so že pokazale, da lahko hrup motornih čolnov spremeni tudi vedenje staršev.

Vpliv zvočnega okolja se lahko torej začne že zelo zgodaj.

Avtorji so pri razlagi rezultatov previdni. Poskus je potekal v nadzorovanih razmerah s predvajanjem posnetkov, zato rezultatov ni mogoče prenesti neposredno v naravo in trditi, da bo 40 odstotkov mladih rib na prometnem grebenu zaplavalo proti pravemu plenilcu.

Raziskava pokaže nekaj natančnejšega: dolgotrajna izpostavljenost hrupu med zgodnjim razvojem je bila povezana z razlikami v rasti in poznejšem odzivu rib na nevarnost – tudi ko hrupa ni bilo več.

Koralni grebeni se ne spreminjajo samo na pogled

Ko govorimo o pritiskih na koralne grebene, največ pozornosti razumljivo namenjamo segrevanju oceanov, vročinskim valovom in beljenju koral.

Na Dnevnih Novicah smo že pisali, kako se koralni grebeni zaradi podnebnih sprememb hitro spreminjajo. Nova raziskava opozarja na drugačno obremenitev, ki je s površja skoraj ne opazimo.

Zvok za morsko žival ni samo kulisa.

Pomaga ji zaznavati okolico, se orientirati in reagirati na nevarnost. Če se naravna zvočna pokrajina grebena spremeni zaradi pogostega motornega prometa, se spremenijo tudi razmere, v katerih živali preživljajo najbolj občutljive dele svojega razvoja.

Avtorji raziskave zato omenjajo možnost zmanjšanja prometa motornih plovil v bližini občutljivih grebenov, zlasti v obdobjih razmnoževanja.

V primerjavi s segrevanjem oceanov ima hrup eno pomembno posebnost: na lokalni ravni ga je mogoče zmanjšati precej hitreje.

Ko čoln odpelje, pod gladino še ni nujno konec

Na površju je motorni čoln le začasen obiskovalec. Približa se, nekaj časa ga je slišati, nato izgine v daljavi.

Za ribo, ki ob takšnem zvoku odrašča več tednov, je zgodba drugačna.

V poskusu so bile ribe, izpostavljene hrupu po izvalitvi, manjše. Pri skupini, ki ga je poslušala v obeh razvojnih obdobjih, se je na simulirano nevarnost odzvalo manj živali, med odzivnimi pa jih je dvakrat več kot v primerjalnih skupinah zaplavalo v napačno smer.

Ko so to merili, je bilo okoli njih že najmanj 24 ur tiho.

Motorja ni bilo več.

Posledice izpostavljenosti njegovemu hrupu pa so bile še vedno merljive.