Bi tudi vi prekršili pravila, če bi videli, da nekdo zaradi tega zasluži več? Nova znanstvena raziskava s 750 udeleženci je pokazala, da lahko slab zgled spremeni naše odločitve. Nekateri so pravila kršili celo izraziteje od človeka, ki so ga opazovali, drugi pa so jih še naprej spoštovali.

Moški neopazno opazuje sodelavko. Raziskava razkriva vpliv nepoštenega vedenja drugih. (slika: Dnevne Novice / AI-ilustracija)

Sto kvadratkov in skušnjava po večjem zaslužku

Na zaslonu se je čez sto kvadratkov pomikala svetlobna sled. Naloga je bila preprosta: izbrati polje, ki je zasvetilo najmočneje. Toda za raziskovalce pravilna izbira ni bila najpomembnejša. Udeležencem so namreč ponudili možnost, da zaslužijo več, če namesto zahtevanega kvadratka izberejo katerega od tistih bolj desno. Večji odmik od navodila je pomenil višjo denarno nagrado. Tako so ustvarili okoliščine, v katerih se je spoštovanje pravil neposredno spopadlo z osebno koristjo.

V eksperimentu, ki ga je vodil psiholog Lucas Molleman z Univerze v Amsterdamu, je sodelovalo 750 odraslih iz ZDA. Raziskavo je 21. oktobra 2026 objavila znanstvena revija Proceedings of the Royal Society B. Vsak udeleženec je opravil šest preizkusov. Po prvi izbiri je videl, kako je ravnal drug človek, in dobil priložnost, da svojo odločitev spremeni. Opazovane osebe so pravilo bodisi spoštovale bodisi ga kršile v različnem obsegu. Raziskovalci so tako lahko spremljali, koliko smo pripravljeni popustiti lastnim načelom, kadar vidimo, da drugi ravnajo drugače.

Zakaj je slab zgled pretehtal nad dobrim?

Že začetne odločitve so pokazale, da denarna spodbuda ni ostala brez učinka. V 22,7 odstotka prvotnih izbir so udeleženci posegli po možnosti z največjim zaslužkom, čeprav so s tem povsem prezrli navodilo. Toda pravo razliko so raziskovalci opazili šele po prikazu ravnanja drugih. Pošten zgled je imel le majhen vpliv, medtem ko so očitne kršitve povzročile občutno večje odmike od pravila. Kadar je nekdo izbral možnost z največjo nagrado, so bili tudi opazovalci bistveno bolj pripravljeni ravnati v svojo korist. Pri manjših kršitvah je bil ta učinek zmernejši.

Nekateri pa niso ostali zgolj pri posnemanju. V 4,4 odstotka poskusnih odzivov so pravilo prekršili še izraziteje od človeka, čigar odločitev so opazovali. Takšno vedenje so zaznali pri 33 udeležencih. Na podlagi teh podatkov so znanstveniki pripravili računalniške simulacije, v katerih se je pokazalo, da lahko že redko stopnjevanje kršitev pomembno pospeši širjenje nepoštenega ravnanja. Vendar je model razkril še nekaj: prisotnost ljudi, ki svojih odločitev ne spreminjajo pod vplivom drugih, lahko takšno širjenje omeji. Rezultati simulacij zato niso dokaz, da se vsaka manjša kršitev sčasoma razvije v splošno nespoštovanje pravil.

Ko pravila prekrši nekdo, ki ga imamo za svojega

Na odločitve ni vplivala samo velikost opažene kršitve. Pomembno je bilo tudi, kdo jo je storil. Raziskovalci so udeležencem prikazovali politično pripadnost oseb, katerih odločitve so opazovali. Ker so v poskusu sodelovali ameriški demokrati in republikanci, so lahko preverili razliko med odzivi na ljudi iz lastne in nasprotne politične skupine. Pokazalo se je, da so imele večje kršitve močnejši vpliv, kadar jih je zagrešil nekdo iz iste skupine. Občutek pripadnosti torej ni nujno varoval pred slabim zgledom, temveč je v teh okoliščinah njegov učinek še okrepil.

Takšne ugotovitve hitro prikličejo v misli odnose med sodelavci, prijatelji ali družinskimi člani, vendar jih ni mogoče neposredno enačiti z eksperimentom. Kljub temu odpirajo vprašanje, kako presojamo ravnanje ljudi, ki jim zaupamo. Pri neznancu lahko določeno dejanje razumemo kot očitno nepoštenost, pri bližnjem človeku pa hitreje poiščemo opravičilo. Pri tem nas pogosto vodijo tudi nezanesljive predstave o iskrenosti. Že prepoznavanje laži je precej bolj zapleteno, kot nakazujejo razširjena prepričanja o očesnem stiku ali živčni govorici telesa. Prav zato velja ločiti dejansko opaženo kršitev od občutka, da nekdo nekaj prikriva.

Skoraj četrtina ni popustila niti zaradi denarja

Ob vseh podatkih o širjenju nepoštenosti bi bilo lahko spregledati drugo plat raziskave. V 58 odstotkih poskusnih odzivov ljudje po opazovanju druge osebe svoje prvotne izbire sploh niso spremenili. To sicer ne pomeni, da so vsi ravnali pravilno, saj so nekateri navodila kršili že prej. Toda približno 22 do 24 odstotkov udeležencev je pravilo dosledno spoštovalo, čeprav bi jim drugačna odločitev prinesla več denarja. Nasprotno je bilo med 18 in 23 odstotki takšnih, ki so ga dosledno kršili. Deleži so se nekoliko razlikovali glede na uporabljeno merilo, razlika v vedenju pa je bila očitna: ista skušnjava pri vseh ni povzročila enakega odziva.

Zakaj se nekateri ljudje držijo pravil tudi takrat, ko jih nihče ne nadzoruje in bi si s kršitvijo lahko koristili? Pomemben del odgovora ponuja raziskava, objavljena maja 2025 v znanstveni reviji Nature Human Behaviour. V štirih sklopih spletnih poskusov je sodelovalo 14.034 ljudi, pri čemer je v osnovnih preizkusih približno 55 do 70 odstotkov udeležencev spoštovalo pravila kljub finančni spodbudi za njihovo kršenje. Odločitve so sprejemali anonimno, brez neposrednega nadzora, njihovo morebitno odstopanje pa ni škodovalo drugim. Raziskovalci so ugotovili, da človekovega ravnanja ni mogoče pojasniti samo z možnostjo nagrade ali kazni. Pomembni so tudi osebna načela, spoštovanje pravil in pričakovanja o tem, kako naj bi se ljudje vedli.

Ali lahko ena nepoštena poteza spremeni celotno skupino?

Predstavljajmo si delovno okolje, v katerem eden od zaposlenih redno krši dogovorjena pravila, ne da bi se kdo odzval. Drugi lahko njegovo ravnanje sčasoma začnejo dojemati kot nekaj običajnega. Podobno se lahko zgodi tam, kjer posamezniki z manjšimi kršitvami pridobivajo prednost pred ljudmi, ki se dogovorov držijo. Takšna razlaga se ujema z mehanizmom, ki so ga preučevali znanstveniki, vendar ne pomeni, da je eksperiment dokazal enak razvoj dogodkov v resničnih kolektivih. Udeleženci so namreč opravljali abstraktno spletno nalogo, pri kateri zaradi neupoštevanja navodila niso bili kaznovani, njihove izbire pa niso povzročale škode drugim.

Na to razliko je v pogovoru za The Guardian opozoril profesor Stephen Reicher z Univerze St Andrews, ki pri raziskavi ni sodeloval. Po njegovi presoji izsledki ne dokazujejo, da se nepoštenost med ljudmi samodejno širi. Veliko je odvisno od tega, kdo pravilo prekrši in kako drugi razumejo njegovo ravnanje. Ob očitni krivici se namreč nekateri pridružijo kršitelju, drugi pa se mu uprejo ali skušajo odpraviti posledice. Tudi najmočnejši slab zgled zato ne določa nujno vedenja vseh, ki ga opazujejo.

Prav v tem je najpomembnejše sporočilo raziskave. Ljudje svojih odločitev ne sprejemamo povsem neodvisno od okolice, toda tudi pri enakih okoliščinah ne ravnamo vsi enako. Nekateri so pripravljeni zaradi večje koristi prestopiti mejo, drugi jo premaknejo šele po zgledu nekoga drugega, tretji pa pri svojih načelih vztrajajo. Nepoštenost lahko postane nalezljiva, vendar opazovanje kršitve še ne pomeni, da se ji moramo pridružiti.