Voda v Evropi še zdaleč ni povsod samoumevna. Podatki Evropske agencije za okolje kažejo, da pomanjkanje vode vsaj del leta prizadene velik del Evropske unije, posebej izpostavljene pa so države na jugu. Malta, Ciper in Španija kažejo tri precej različne obraze istega problema.

Nizek vodostaj razkriva, kako hitro lahko pomanjkanje vode spremeni podobo evropskih pokrajin. (sliak: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Pomanjkanje vode je leta 2023 občutila skoraj tretjina EU

Po podatkih European Environment Agency (EEA) je bilo leta 2023 vsaj v enem delu leta pomanjkanju vode izpostavljenih 28 odstotkov ozemlja Evropske unije in 32 odstotkov njenega prebivalstva. Agencija razmere spremlja s kazalnikom WEI+, ki porabo vode primerja z razpoložljivimi obnovljivimi sladkovodnimi viri. Ko preseže 20 odstotkov, govorimo o vodnem stresu, nad 40 odstotki pa že o hudem pritisku na vodne vire.

Najbolj povedne so številke iz najtežjega dela leta. Na Malti je WEI+ v najslabšem četrtletju 2023 dosegel 92,1 odstotka, na Cipru 66,7 odstotka, v Španiji pa 26,5 odstotka. Malta in Ciper sta bila tako med članicami EU najbolj izpostavljena hudemu sezonskemu pomanjkanju vode, medtem ko je Španija sodila v širšo skupino držav, kjer težave postanejo izrazite predvsem spomladi in poleti.

Prav v toplejšem delu leta se namreč srečata dve neugodni okoliščini. Naravni viri so zaradi manj padavin in nižjih rečnih pretokov bolj omejeni, potrebe po vodi za namakanje, javno oskrbo in turizem pa lahko narastejo. Evropa je posledice takšnega razkoraka že občutila, saj suša že močno pritiska na evropske vodne vire.

Malta: 92,1 odstotka razkrije razsežnost težave

Med vsemi številkami posebej izstopa malteških 92,1 odstotka. Podatek ne pomeni, da je država porabila 92 odstotkov vse vode, ki jo premore, temveč kaže, kako velik je bil v tem obdobju pritisk porabe glede na razpoložljive obnovljive sladkovodne vire.

Za Malto takšne razmere niso nekaj neobičajnega. EEA ugotavlja, da je zaradi naravnih hidroklimatskih razmer pomanjkanju vode izpostavljena praktično stalno. Majhen otok nima obilice naravnih sladkovodnih virov, zato je moral oskrbo že zdavnaj prilagoditi okoliščinam, ki bi bile za bolj vodnate evropske države izjemne.

Pomembno vlogo imata podtalnica in razsoljevanje morske vode, država pa uporablja tudi druge načine za zmanjševanje pritiska na naravne zaloge. Malta je zato dober primer, zakaj izraz »pomanjkanje vode« še ne pomeni suhih pip. Razlika med enim in drugim je lahko prav infrastruktura, s katero država nadomesti tisto, česar ji narava ne zagotovi dovolj.

Ciper za manjšo odvisnost od dežja vlaga milijone

Nekaj sto kilometrov vzhodneje se s podobnim problemom spopada Ciper, vendar je tam odgovor nanj mogoče videti tudi v velikih infrastrukturnih projektih. Država je januarja 2026 sporočila, da je v zadnjih dveh letih za povečanje vodne varnosti namenila več kot 200 milijonov evrov.

Eden ključnih delov ciprskega sistema je razsoljevanje. Water Development Department pojasnjuje, da je država naprave začela uvajati, da oskrba večjih mest in turističnih območij s pitno vodo ne bi bila tako odvisna od padavin. Ob jezovih, vodovodni infrastrukturi in ponovni uporabi prečiščene vode je tako morje postalo eden od virov, na katere se Ciper lahko opre tudi v sušnejših obdobjih.

V letu 2026 naj bi sistem dodatno okrepile tri mobilne naprave za razsoljevanje s skupno zmogljivostjo 50.000 kubičnih metrov vode na dan. Takšne naložbe dobijo dodatno težo ob podatku, da je ciprski WEI+ v najslabšem četrtletju leta 2023 dosegel 66,7 odstotka – daleč nad pragom, pri katerem EEA govori o hudem vodnem stresu.

Španija ima milijarde kubičnih metrov vode, toda težava je drugje

Španija na prvi pogled pripoveduje povsem drugačno zgodbo. Po podatkih Ministrstva za ekološki prehod in demografski izziv (MITECO) so bili tamkajšnji rezervoarji 15. septembra 2026 napolnjeni 61,8-odstotno. V njih je bilo 34.662 kubičnih hektometrov oziroma približno 34,7 milijarde kubičnih metrov vode.

Toda ena nacionalna številka za tako veliko državo pove le del zgodbe. Rezervoarji v porečju Ebra so bili takrat napolnjeni 49,8-odstotno, v porečju Segure 52,8-odstotno in Júcarja 52,9-odstotno, drugod pa je bilo stanje občutno boljše. Težava torej ni samo v skupni količini vode, ampak tudi v tem, kje je voda in kdaj je na voljo.

To je za Španijo posebej pomembno v toplejšem delu leta. Takrat manj padavin in nižji pretoki sovpadejo z velikimi potrebami po namakanju, javni oskrbi in turizmu. V najslabšem četrtletju leta 2023 je španski WEI+ dosegel 26,5 odstotka. To je precej manj kot na Malti ali Cipru, vendar še vedno nad mejo vodnega stresa.

Močan naliv še ne reši težave

Ob takšnih podatkih je vabljivo pogledati vremensko napoved in težavo meriti zgolj v milimetrih dežja. V resnici je vodna bilanca precej bolj zapletena. Pomembno je, kdaj padavine pridejo, kako dolgo trajajo sušna obdobja, koliko vode ostane v tleh in podzemlju ter koliko je v istem času porabimo.

Tudi močan naliv zato ni nujno rešitev za daljše obdobje pomanjkanja. Del vode lahko hitro odteče, medtem ko višje temperature povečujejo izhlapevanje. Če se to zgodi ravno v obdobju največjih potreb, se lahko pritisk na razpoložljive zaloge poveča tudi v letu, ki na prvi pogled ni videti izjemno sušno.

EEA ugotavlja, da se je stanje po letu 2010 poslabševalo in da glede na sedanje trende zmanjšanje območij, prizadetih zaradi pomanjkanja vode, do leta 2030 ni verjetno. Podnebne spremembe naj bi tveganje dodatno povečevale z intenzivnejšimi in pogostejšimi sušami.

Evropa ima vodo, vprašanje je, kje in kdaj

Malta, Ciper in Španija niso osamljeni primeri. Leta 2023 se je sezonsko pomanjkanje vode pojavljalo tudi v delih Grčije, Italije, Portugalske in Romunije, zato teh treh držav ne gre razumeti kot dokončne evropske lestvice.

So pa dober prikaz treh različnih težav. Malta mora nadomeščati zelo omejene naravne vire, Ciper zmanjšuje svojo odvisnost od padavin z velikimi naložbami, Španija pa se spopada z velikimi razlikami med območji in letnimi časi.

Evropa torej ne ostaja brez vode. Toda podatek, da je bilo pomanjkanju vode vsaj del leta izpostavljenih 28 odstotkov ozemlja EU, kaže, da vprašanje ni več obrobno. V prihodnjih letih bo vse pomembneje ne le, koliko vode imamo, temveč ali jo imamo dovolj tam in takrat, ko jo najbolj potrebujemo.