Toskana ima zanimivo konkurenco precej bližje Sloveniji, kot bi pričakovali. The Guardian je obiskal vinorodno zaledje Zagreba, kjer se med Samoborom in Plešivico prepletajo zeleni griči, stare lokalne jedi, vinske kleti in kulinarika z Michelinovo zvezdico.
Vinorodni griči Plešivice so The Guardian spomnili na slovito Toskano. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)
Plešivica je The Guardian spomnila na Toskano
Brez morja, plaž in otokov. Tokrat je britansko novinarko Mary Novakovich pritegnila drugačna Hrvaška.
Za The Guardian se je odpravila skozi Zagrebško županijo, od Samobora in Žumberka proti Plešivici. Tam jo je pričakal prizor, zaradi katerega je v reportaži posegla po precej drzni primerjavi.
Vinogradi se vzpenjajo po strmih zelenih pobočjih, med njimi pa se dvigajo gozdnati griči. Pokrajino ob Plešiviški vinski cesti je opisala kot kraj, ki bi lahko celo »prekosil Toskano v toskanskosti«.
To je avtoričin vtis, ne uradna primerjava ali lestvica. Vseeno pa odpira zanimivo vprašanje: kaj je našla v krajih, ki ležijo tako blizu Slovenije?
Prva postaja: samoborska kremšnita
Pot se začne v Samoboru, zahodno od Zagreba. Med najbolj prepoznavnimi okusi mesta je samoborska kremšnita, ki jo je Novakovich poskusila v Kavarni Livadić na glavnem trgu.
Le nekaj ulic stran se mestna kulisa že umika naravi. Nad Samoborom se dvigajo griči Samoborskega gorja in Žumberka, po območju vodijo pohodniške in kolesarske poti, med izletniškimi točkami pa so slapovi in ostanki srednjeveškega Okića.
Proti Plešivici začne pokrajino vse bolj določati vino.
Turistična skupnost Zagrebške županije območje izpostavlja predvsem po penečih vinih. Ob njih nastajajo vina iz amfor in naravna vina, med vinogradi pa se vrstijo kleti, poti in razgledne točke.
Slovenskim obiskovalcem je takšna pokrajina dobro znana. Podoben svet trt in gričev se nadaljuje tudi na drugih koncih naše meje. Pred kratkim smo predstavili še en vinorodni biser tik ob Sloveniji, italijanski Collio.
Jed, ki je nastala pod zemljo
Nekaj kilometrov stran ima hrana precej drugačno zgodbo.
V vasi Rude je doma rudarska greblica, slana jed iz tankega testa s sirnim nadevom. Družine so jo nekoč pripravljale rudarjem kot obrok za delo v rudnikih.
Iz preproste hrane je sčasoma nastala zaščitena lokalna posebnost. Rudarska greblica ima danes zaščito Evropske unije, njena zgodba pa ostaja tesno povezana s krajem, v katerem je nastala.
Plešivica ima svoj odgovor – copanjek. Gre za slano pecivo s sezonskim zelenjem, ki prav tako izhaja iz preproste domače kuhinje.
Nobena od teh jedi ni nastala zaradi turistov. Na krožnike obiskovalcev je prišlo nekaj, kar so domačini jedli že veliko prej.
Med griči kraljujejo peneča vina
Na Plešivici imajo glavno besedo trte.
Ena od postaj Guardianove poti je klet Griffin družine Ivančić. Družinska vinarska tradicija sega več generacij nazaj, danes pa so v ospredju predvsem peneča vina. Ob njih postrežejo lokalne sire in mesnine.
A tu ne prisegajo vsi le na klasične pristope. Del vinarjev se ukvarja z naravnimi vini, nekatera vina zorijo tudi v amforah.
To je precej drugačna podoba Hrvaške od tiste, ki jo poleti vidimo na turističnih razglednicah.
Med vinogradi še Michelinova zvezdica
Nedaleč stran, v Jastrebarskem, deluje restavracija Korak.
Po podatkih Michelin Guide je leta 2023 prejela Michelinovo zvezdico in zeleno Michelinovo zvezdico, ki izpostavlja trajnostni pristop restavracije.
Kuhinjo vodi Bernard Korak. Izkušnje je pridobival tudi pri Ani Roš v Hiši Franko in Massimu Botturi v Osterii Francescana.
Pri Koraku letni čas odloča, kaj pride na krožnik. Uporabljajo pridelke z lastnega vrta, divja zelišča in sestavine bližnjih dobaviteljev. Lokalnost tu ni samo opis v meniju, ampak način dela.
Jeseni se vse skupaj spremeni
Septembra imajo ti griči drugačen ritem. Začnejo se trgatve, zelenje počasi menja barve, v kuhinjah pa se pojavijo sestavine, ki jih poleti ni.
The Guardian med jesenskimi okusi omenja tudi gobe in tartufe, v Jastrebarskem pa vinsko dogajanje.
Morja pri tej zgodbi ni. Niti ga ne pogrešamo.
Ali bi Plešivica res lahko prekosila Toskano, ostaja stvar osebnega okusa. Nekaj pa je precej manj subjektivno: pokrajina, ki je britansko novinarko spodbudila k tako drzni primerjavi, je v sosednji Hrvaški.