Nekoga zagledate in že v nekaj trenutkih dobite občutek, da vam je simpatičen ali da mu lahko zaupate. Prepričani ste, da se odzivate nanj. Raziskava pa kaže, da se lahko v prvi vtis prikrade tudi nekaj, česar se sploh ne zavedate.

Prvi vtis lahko nastane v nekaj trenutkih, vendar nanj ne vpliva nujno le oseba pred nami. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

Prvi vtis morda ni tako neodvisen, kot si predstavljamo

Na ulici, v službi ali med brskanjem po telefonu se obrazi vrstijo drug za drugim. Nekdo nam takoj vzbudi dober občutek, ob drugem smo bolj zadržani. In skoraj samoumevno se nam zdi, da je za ta občutek zaslužen človek, ki je trenutno pred nami.

Toda naši možgani prejšnjega obraza morda ne pustijo za seboj tako hitro.

Raziskovalci z Univerze v Aberdeenu in avstralskih univerz so preverjali, ali lahko obraz, ki smo ga pravkar videli, vpliva na to, kako ocenimo naslednjega. V raziskavi, objavljeni v znanstveni reviji BMC Biology, so udeležencem prikazovali računalniško ustvarjene obraze in jih prosili, naj ocenijo, kako zaupanja vredni se jim zdijo.

Rezultati so pokazali, da je pri naslednji presoji lahko ostala sled prejšnjega obraza.

Obraz izgine, njegov vpliv pa lahko ostane

Zanimivo je, da ta vpliv ni deloval vedno v isto smer.

Ko je bil prejšnji obraz prikazan kratek čas, se je lahko ocena naslednjega približala prejšnjemu vtisu. Če je prvi obraz deloval bolj zaupanja vredno, je bil lahko tudi naslednji ocenjen nekoliko bolj v tej smeri. Povezava je bila izrazitejša, kadar sta si bila obraza bolj podobna.

Pri daljši izpostavljenosti se je zgodba obrnila. Ko so udeleženci prejšnji obraz gledali devet sekund, se je lahko naslednja ocena odmaknila od predhodnega vtisa.

Na to, kaj se je zgodilo z naslednjo presojo, torej ni vplival samo prejšnji obraz. Pomembni so bili tudi čas gledanja, podobnost obrazov in v nekaterih pogojih njuna prostorska bližina.

Za del tega dogajanja obstaja izraz serijska odvisnost. Naš vizualni sistem nove informacije povezuje z nedavno videnimi, kar lahko pomaga ustvarjati stabilnejšo sliko sveta, ki se pred našimi očmi nenehno spreminja. Pri presojanju obrazov pa ima ta sicer koristen mehanizem zanimivo posledico: trenutni vtis ni nujno povsem ločen od prejšnjega.

Tu je pomembna meja. Raziskovalci niso ugotavljali, ali so bili ljudje na prikazanih obrazih dejansko zaupanja vredni. Merili so vtis zaupanja vrednosti. Iz človekovega obraza zato ne moremo zanesljivo sklepati, kakšen je njegov značaj ali ali mu je pametno zaupati.

Na Dnevnih Novicah smo že pisali o tem, zakaj lahko nekomu začnemo zaupati presenetljivo hitro. Tokratna raziskava gre še korak nazaj – k presoji, ki se lahko začne oblikovati, še preden z nekom izmenjamo prvo besedo.

Kaj se zgodi, ko obraze gledamo enega za drugim?

Pomislite na aplikacijo za zmenke. En profil, drugi, tretji, naslednji. V nekaj minutah se lahko pred očmi zvrsti cela množica ljudi.

Podobno se dogaja na družbenih omrežjih. Ko drsimo po zaslonu, obrazi prihajajo v hitrem zaporedju in le redko katerega gledamo povsem brez konteksta tistega, kar smo videli tik prej.

Prav zato raziskovalci med področji, kjer bi njihove ugotovitve lahko imele pomen, omenjajo aplikacije za zmenke in družbena omrežja. Še občutljivejša so okolja, kjer lahko presoja obraza spremlja pomembnejše odločitve, denimo pri zaposlovanju, prepoznavanju oseb ali v nekaterih kazenskopravnih okoliščinah.

A med laboratorijem in vsakdanjim življenjem ostaja pomembna razlika. Poskusi so potekali v nadzorovanih pogojih z računalniško ustvarjenimi obrazi. Raziskava zato ne dokazuje, da vam bo nekdo na aplikaciji za zmenke všeč samo zato, ker ste trenutek prej videli določen drug profil.

Pokaže nekaj bolj osnovnega: tudi hitra presoja obraza ima svoj kontekst.

Morda prvi vtis vendarle ni povsem »prvi«

Prvi občutek o človeku je lahko zelo prepričljiv. Nekdo nam deluje prijazno, drug nekoliko manj, tretjemu bi skoraj brez razmišljanja pripisali več zaupanja. Običajno iščemo razlog na njegovem obrazu – v pogledu, izrazu ali potezah.

Toda to, kar vidimo v tem trenutku, naši možgani obdelujejo skupaj z zelo svežo vizualno preteklostjo. Nova raziskava kaže, da lahko ta preteklost v določenih okoliščinah seže tudi v naše ocenjevanje obrazov.

Zato je pri prvem vtisu vredno pustiti nekaj prostora za drugi pogled.

Človek pred nami je morda nov, naši možgani pa v srečanje z njim ne vstopijo povsem brez preteklosti.