Jim Morrison je 3. julija 1971 umrl v Parizu. Star je bil komaj 27 let, pokopali pa so ga na Père-Lachaise, kjer njegov grob še danes obiskujejo ljudje z vsega sveta. Petinpetdeset let pozneje uradna zgodovina ostaja nespremenjena. Toda daleč od Pariza živi starejši moški, zaradi katerega se je vrnilo vprašanje, ki rock spremlja že desetletja: kaj, če se Morrisonova zgodba tistega julija vendarle ni končala?

Grob Jima Morrisona na pariškem pokopališču Père-Lachaise, kjer je pevec The Doors pokopan od julija 1971. (foto: Luctor / Wikimedia Commons / Public Domain)

Zadnji meseci daleč od The Doors

Spomladi 1971 je Jim Morrison zapustil Los Angeles. Za njim so ostali The Doors, album L.A. Woman in življenje, ki ga je v nekaj letih spremenilo iz študenta filma in pesnika v enega najbolj prepoznavnih obrazov rocka. S Pamelo Courson je odšel v Pariz, kjer je lahko živel precej bolj neopazno kot v Kaliforniji.

Le nekaj mesecev pozneje je bil mrtev. Morrison je umrl 3. julija 1971, star komaj 27 let, nato pa so ga pokopali na Père-Lachaise. Njegov grob je skozi desetletja postal romarsko mesto za poslušalce The Doors in ena najbolj prepoznavnih točk znamenitega pariškega pokopališča, ki ga Mesto Pariz še danes povezuje z Morrisonovo zapuščino.

Uradna zgodovina je s tem dobila konec. Legenda ga ni sprejela tako zlahka.

Človek, ki se v spominu nikoli ni postaral

Morrison je bil za nastanek takšnega mita skoraj popoln človek. Umrl je mlad in daleč od skupine, njegov obraz pa je ostal zamrznjen v času: dolgi lasje, pogled naravnost v kamero in fotografije, na katerih bo za vedno star nekaj čez dvajset let. Javnost nikoli ni videla njegovih srednjih let, sivih las ali obraza osemdesetletnika.

Prav zato skrivnost Morrisonove smrti že desetletja buri duhove. Govorice, da je pobegnil pred slavo in nekje začel življenje pod drugim imenom, so obstajale že dolgo pred družbenimi omrežji. Nobena ni prinesla preverljive potrditve, da je Morrison po juliju 1971 res živel naprej, vendar niso nikoli povsem izginile.

V Parizu je medtem ostal grob z njegovim imenom. In nekega julijskega dne leta 2011 sta pred njim stala dva človeka, ki sta Morrisona poznala, še preden je postal mit.

The Doors med nastopom na festivalu Fantasy Fair v Kaliforniji junija 1967. (foto: Radley Hirsch / Wikimedia Commons / Public Domain; predelano v črno-belo)

Štirideset let pozneje sta Manzarek in Krieger prižgala sveče

3. julija 2011 se je ob Morrisonovem grobu na Père-Lachaise zbrala množica. Minilo je natanko štirideset let od njegove smrti, med obiskovalci pa sta bila Ray Manzarek in Robby Krieger, klaviaturist in kitarist The Doors. Fotografije tistega dne ju kažejo med rožami in oboževalci, ko ob grobu nekdanjega pevca prižigata sveče.

Prizor je bil skoraj presenetljivo preprost. Dva člana skupine, ki je ustvarila Light My Fire, People Are Strange in Riders on the Storm, sta štiri desetletja pozneje stala ob nagrobniku človeka, s katerim se je vse skupaj začelo. Morrison je bil takrat že dlje mrtev, kot je bil kadarkoli živ.

Manzarek je umrl manj kot dve leti pozneje. Grob na Père-Lachaise je ostal tam, kjer je bil, daleč od njega pa se je počasi sestavljala precej nenavadnejša pripoved. V njej je bil moški po imenu Frank Wagner.

Jeff Finn je iskal odgovore, še preden je poznal Franka

Ameriški režiser Jeff Finn je Morrisonovo življenje raziskoval za neodvisni dokumentarni projekt Before the End: Searching for Jim Morrison. Produkcija Z-Machine navaja, da je delo začel leta 2012. Oktobra istega leta je intervjuval Morrisonovega brata Andyja, nekaj mesecev pozneje pa se je srečal tudi z njegovo sestro Anne.

Frank Wagner takrat še ni bil del raziskovanja. Šlo je za starejšega moškega, ki je Finna spremljal prek Facebooka, režiser pa je sčasoma v njegovem obrazu, vedenju in nekaterih drugih podrobnostih začel opažati podobnosti z Morrisonom. Leta 2017 je odpotoval v zvezno državo New York, Franka osebno spoznal in z njim opravil intervju.

Stare govorice o Morrisonovem pobegu so bile večinoma brez obraza. Finn ga je zdaj imel pred kamero. Frank Wagner je bil resnični človek; Jim Morrison pa identiteta, ki bi jo bilo treba šele dokazati.

Fotografija, ki je čakala štiri leta

Eden najbolj nenavadnih delov Finnovega raziskovanja je obstajal že dolgo pred njegovim prvim srečanjem s Frankom. 2. julija 2013 je imel John Densmore v Syracuseu podpisovanje knjige, med obiskovalci pa je bil tudi Frank Wagner. Fotograf Peter Ferretti je po navedbah Z-Machine tistega dne posnel fotografijo obeh moških skupaj.

Šele štiri leta pozneje je Finn Franka osebno spoznal. Stara fotografija je takrat dobila povsem drugačen pomen: na eni strani je stal bobnar The Doors, ki je z Morrisonom preživel ključna leta skupine, na drugi človek, za katerega je Finn začel preverjati možnost, da bi bil prav Morrison.

Resničnost je bila manj filmska. Fotografija je nastala na javnem podpisovanju knjige in ni potrditve, da bi Densmore v Franku prepoznal nekdanjega pevca skupine. Dokumentira srečanje dveh ljudi; vse drugo je prišlo pozneje.

Kozarec, prstni odtisi in DNK

Finn se ni želel zanašati samo na obraz. Po navedbah Z-Machine je poskušal preveriti Frankove prstne odtise in DNK; produkcija navaja, da je pri pregledu odtisov sodeloval nekdanji forenzični strokovnjak FBI, biološki material pa naj bi analiziral laboratorij. Rezultat projekt opisuje kot inconclusive – brez dokončnega odgovora.

Tu postane časovno zaporedje pomembnejše od podobnosti obrazov. Finn je Morrisonovega brata Andyja intervjuval že leta 2012, s sestro Anne pa je bil v stiku naslednje leto. Ko je leta 2017 spoznal Franka, po navedbah Z-Machine neposrednega stika z njima ni več imel, zato do primerjave Frankovega DNK z DNK Morrisonovega bližnjega sorodnika ni prišlo.

Takšna sorodstvena analiza bi lahko povedala neprimerno več kot fotografije in telesne mere. Javno potrjene primerjave ni, prav tako javnosti ni predstavljeno neodvisno forenzično poročilo, ki bi Franka identificiralo kot Morrisona. Finn je prišel dlje od primerjanja obrazov, ne pa do odgovora.

Bolj ko gledaš, manj preprosta postane podobnost

Finn je v Franku videl človeka, ki ga je fizično in osebnostno spominjal na Morrisona, vendar se pri natančnejšem pogledu pojavijo tudi razlike. Morrison je imel modre oči, Frankove pa so na fotografijah videti rjave. Z-Machine za Franka navaja približno 171 centimetrov višine, medtem ko naj bi Finn od Morrisonovega brata izvedel, da je bil Jim visok približno 175 centimetrov.

Nobena od teh podrobnosti sama ne more odločiti vprašanja identitete. Višina se s starostjo lahko spremeni, fotografije pa niso zanesljivo forenzično orodje za določanje barve oči. Pokažejo predvsem omejitve iskanja človeka, ki ga je svet nazadnje poznal kot mladeniča.

Če bi Morrison danes živel, bi imel 82 let. Med njegovim zadnjim znanim obrazom in Frankovim obrazom je skoraj pol stoletja, ki ga ni mogoče zapolniti s fotografijami.

Frank je Morrisonu dal nekaj, česar nikoli nismo videli

Star obraz.

Morrison je v kolektivnem spominu ostal star 27 let. Nikoli ga nismo videli pri štiridesetih, šestdesetih ali osemdesetih. Ko se je pojavil starejši človek z nekaterimi potezami, v katerih je Finn prepoznal podobnost, so ljudje skoraj neizogibno začeli postavljati fotografije drugo ob drugo.

Franku ni treba biti Morrison, da bi razumeli, zakaj pogled obstane na njegovem obrazu. Morrison je eden tistih obrazov, ki jih popularna kultura ponavlja že več kot pol stoletja, človeški možgani pa v neznanem obrazu hitro začnejo iskati znane poteze.

V tem je hkrati privlačnost in omejitev Finnove zamisli. Frank ponuja predstavo o tem, kako bi Morrison morda lahko izgledal kot starec. Kdo Frank v resnici je, je drugo vprašanje.

Projekt vrata pušča priprta

Z-Machine se neposredno loteva vprašanja, ali je Morrison še živ kot človek, ki ga projekt imenuje »Mr. X«. Odgovor je namenoma dvoumen: »Jim Morrison« je mrtev, »Mr. X« pa živ. Produkcija obenem poudarja, da je Before the End neodvisen projekt in ni povezan z The Doors ali Morrisonovo zapuščino.

Finn tako predstavlja lastno raziskovanje in lastno razlago Franka, ne stališča skupine ali Morrisonove družine. Po vseh fotografijah, primerjavah in poskusih preverjanja ostaneta dva kraja, oddaljena več tisoč kilometrov.

V Parizu je grob, v New Yorku Frank

Na Père-Lachaise je nagrobnik z Morrisonovim imenom. Štirideset let po njegovi smrti sta pred njim stala Manzarek in Krieger ter prižgala sveče. V zvezni državi New York pa je desetletja pozneje Finn našel Franka Wagnerja, človeka, zaradi katerega je stara govorica dobila obraz.

Med njima je vrsta nenavadnih podrobnosti, vendar nobena še ni postala preverljiva povezava. Morda je prav zato ta skrivnost po toliko letih še vedno privlačna: ne zato, ker o njej ne bi vedeli ničesar, temveč zato, ker vedno znova pridemo dovolj blizu, da se naslednji korak zdi dosegljiv.

Pri Franku Wagnerju se ta korak izmuzne. Ostanejo pariški grob, starejši moški v New Yorku, fotografija z Densmorom in forenzični poskusi, ki niso prinesli identifikacije. Dovolj za nenavadno zgodbo, premalo za prepis zgodovine.

Dokler manjka preverljiva povezava, Frank Wagner ostaja Frank Wagner. Jim Morrison pa ostaja star 27 let – vsaj na zadnji fotografiji, na kateri zagotovo vemo, kdo je.