Danes se začenja astronomska jesen. Čeprav ime enakonočje namiguje na popolno ravnovesje med dnevom in nočjo, meritev pokaže nekoliko drugačno sliko. Dan je še vedno nekoliko daljši – razlog pa se skriva v načinu, kako opazujemo Sonce, in celo v ozračju nad nami.

Ob jesenskem enakonočju sta dan in noč skoraj izenačena, vendar njuna dolžina v resnici ni povsem enaka. (slika: Dnevne Novice / AI generirano)

Astronomska jesen se je začela ob 2.05

Jesen ima v koledarju svoj datum, v astronomiji pa celo natančno določen trenutek. Letošnje septembrsko enakonočje je nastopilo 23. septembra ob 00.05 po univerzalnem koordiniranem času (UTC), kar je ob 2.05 po slovenskem poletnem času.

Takrat središče Sonca prečka nebesni ekvator, severna in južna polobla pa sta glede na Sonce osvetljeni skoraj simetrično. NASA pojasnjuje, da se enakonočje zgodi dvakrat na leto, marca in septembra. Septembrsko na severni polobli označuje začetek astronomske jeseni, medtem ko se na južni začenja pomlad.

Astronomski začetek novega letnega časa seveda ne pomeni, da se mora čez noč spremeniti tudi vreme. September zna biti pri nas precej nepredvidljiv, na Dnevnih Novicah pa smo že preverili, kako hitro se lahko septembra poletje prevesi v jesen.

Enakonočje ni povsem tisto, kar pove njegovo ime

Beseda enakonočje izhaja iz latinskih besed aequus in nox, torej »enak« in »noč«. Od tod tudi splošno razširjena predstava, da na ta datum dobimo dve popolnoma enaki polovici dneva.

V astronomskem smislu pa enakonočje ne opisuje dolžine celotnega dne. Gre za natančen trenutek, ko središče Sonca prečka nebesni ekvator.

Razlika med teorijo in tem, kar dejansko izmerimo med sončnim vzhodom in zahodom, nastane predvsem zaradi dveh stvari. Ena je povezana s Soncem samim, druga pa z Zemljinim ozračjem.

Sonce na nebu ni samo svetlobna točka

Ko govorimo o sončnem vzhodu, ne čakamo, da se nad obzorjem pojavi središče Sonca. Vzhod nastopi že takrat, ko zagledamo njegov zgornji rob. Podobno velja zvečer: zahod je končan šele, ko zgornji rob Sončevega diska izgine pod obzorjem.

Ameriška National Weather Service (NWS) pojasnjuje, da je geometrijsko središče Sonca ob enakonočju nad obzorjem približno 12 ur. Ker pa vzhod in zahod določamo po robu Sončevega diska, je izmerjeni svetli del dneva nekoliko daljši.

To je le del razlage. Nekaj dodatnega časa namreč pridobimo tudi takrat, ko Sonce geometrijsko sploh ni več tam, kjer ga vidimo.

Pri obzorju nam pomaga tudi ozračje

Ko sončna svetloba potuje skozi Zemljino atmosfero, se njena pot nekoliko ukrivi. Pojav imenujemo atmosferska refrakcija in je posebej opazen prav blizu obzorja.

Zjutraj lahko zaradi tega zagledamo Sonce, čeprav je geometrijsko še nekoliko pod obzorjem. Zvečer se zgodi obratno: vidimo ga še kratek čas po tem, ko bi se brez vpliva ozračja že skrilo.

NOAA pojasnjuje, da atmosferska refrakcija navidezno prestavi sončni vzhod nekoliko naprej, sončni zahod pa nekoliko pozneje. Prav kombinacija tega pojava in načina, kako določamo rob Sončevega diska, podaljša čas dnevne svetlobe.

Popolnemu razmerju se približamo šele pozneje

Na severni polobli se dnevi po septembrskem enakonočju še naprej krajšajo. Zato se dnevu, ko sta svetli in temni del po trajanju najbližje razmerju 12 proti 12, približamo nekoliko po enakonočju.

Natančen datum ni povsod enak. Pomembno vlogo ima zemljepisna širina: bližje ekvatorju so sezonske spremembe dolžine dneva manj izrazite, z oddaljevanjem proti severu ali jugu pa postajajo razlike skozi leto večje.

Enakonočja zato ni smiselno razumeti kot dneva, ko je svetloba povsod na Zemlji razdeljena na dve matematično popolni polovici. Njegov pomen je predvsem v položaju Zemlje glede na Sonce.

Zdaj bodo dnevi vse krajši

Za severno poloblo je septembrsko enakonočje tudi jasna prelomnica na poti proti najkrajšemu dnevu v letu. Obdobje dnevne svetlobe se bo še naprej krajšalo, noči pa bodo postajale daljše.

Tako bo vse do decembrskega solsticija, ko bomo dosegli najkrajši dan in najdaljšo noč v letu. Nato se bo smer obrnila in svetli del dneva se bo začel znova podaljševati.

Popolnega razmerja 12 proti 12 danes torej ne bomo dobili. Razlika je majhna, vendar dovolj velika, da pokaže, zakaj astronomsko enakonočje in dolžina dneva na naši uri nista povsem ista stvar.