Ko je Honda CBR1100XX Super Blackbird leta 1996 zapeljala na ceste, je imela jasen cilj: postati najhitrejši serijski motocikel na svetu. Uspelo ji je, vendar se je boj za hitrost šele dobro začenjal. V naslednjih letih so prišli stroji, ki so mejo potisnili prek 300 kilometrov na uro in zaznamovali eno najbolj razburljivih obdobij v zgodovini motociklizma.

Moč, hitrost in popoln nagib – svet najzmogljivejših športnih motociklov ne dopušča veliko prostora za napake. (foto: Dnevne Novice / AI ilustracija)

V drugi polovici devetdesetih let največja hitrost ni bila samo podatek v tehnični tabeli. Med japonskimi proizvajalci je postala vprašanje prestiža. Honda je z modelom CBR1100XX Super Blackbird izzvala Kawasaki ZX-11, kmalu zatem je odgovoril Suzuki, pozneje pa so se lovu na visoke hitrosti pridružili še drugi proizvajalci.

Ime Super Blackbird ni bilo izbrano naključno. Navezuje se na slovito izvidniško letalo Lockheed SR-71 Blackbird, ki je postalo sinonim za izjemno hitrost. Honda je želela izdelati motocikel, ki ne bi bil zgolj močan, ampak bi pri zelo visokih hitrostih ostal stabilen in dovolj uporaben tudi za daljša potovanja.

Blackbird je zanetila hitrostno vojno

Honda v svojem zgodovinskem pregledu modela navaja, da je bil eden ključnih razvojnih ciljev CBR1100XX doseči najvišjo hitrost med serijskimi motocikli. Neodvisne meritve iz tistega časa se zaradi različnih pogojev in metod testiranja nekoliko razlikujejo, toda Blackbird se je povzpela na vrh in prehitela Kawasaki ZX-11.

Njena vladavina ni trajala dolgo. Blackbirdov prihod je sprožil obdobje, v katerem je največja hitrost postala eno glavnih orožij japonskih proizvajalcev. Konec devetdesetih je na ceste zapeljal motocikel, ki je razmerje moči spremenil skoraj čez noč.

1. Suzuki Hayabusa – napad na mejo 300 km/h

Ko je Suzuki leta 1999 predstavil GSX1300R Hayabusa, je Blackbird dobila izjemno resnega tekmeca. Velik štirivaljni motor je spremljala nenavadno zaobljena aerodinamična karoserija, katere oblika ni bila namenjena zgolj prepoznavnosti, ampak tudi zmanjševanju zračnega upora.

Rezultat je bil za tisti čas osupljiv. Cycle World je v primerjalnem testu Hayabusi izmeril 194 milj na uro oziroma približno 312 km/h, medtem ko je Honda CBR1100XX dosegla 177 milj na uro oziroma približno 285 km/h. Razlika je bila dovolj velika, da je hitrostni prestol dobil novega lastnika.

Hayabusa je pozneje postala precej več kot motocikel z impresivno končno hitrostjo. Njeno ime je preživelo obdobje hitrostne vojne in še danes ostaja eno najbolj prepoznavnih med velikimi športnimi motocikli.

2. Kawasaki Ninja ZX-12R – odgovor na Hayabuso

Kawasaki se z izgubo primata ni nameraval sprijazniti. Leta 2000 je predstavil Ninja ZX-12R, ki je že pred prihodom vzbujal velika pričakovanja. Motor, dovod zraka, ozek sprednji del in aerodinamični oklep so jasno kazali, da je bila visoka končna hitrost pomemben del njegove zasnove.

Na neodvisnih testih se je ZX-12R povzpel čez mejo 300 km/h in s tem presegel Blackbird, Hayabuse pa ni prepričljivo vrgel s prestola. V istem obdobju je postajalo jasno, da bi neomejeno tekmovanje proizvajalce pripeljalo do vedno višjih hitrosti cestnih motociklov.

Okoli preloma tisočletja se je zato med večjimi proizvajalci uveljavilo prostovoljno omejevanje največje hitrosti serijskih cestnih motociklov na približno 300 km/h. Velika hitrostna vojna je s tem izgubila del zagona, razvoj zmogljivosti pa se seveda ni ustavil.

3. MV Agusta F4 R 312 – hitrost je dobila italijanski podpis

Japonski proizvajalci niso ostali sami. MV Agusta je leta pozneje predstavila F4 R 312, pri kateri je bila napovedana hitrost tako pomemben del zgodbe, da jo je proizvajalec vključil kar v ime modela. Oznaka 312 se je nanašala na deklarirano najvišjo hitrost 312 km/h.

F4 je bila že prej znana po značilnem italijanskem oblikovanju, različica R 312 pa je združila zmogljivejši motor, aerodinamično karoserijo in komponente, namenjene zahtevnejši športni vožnji. Ob veliki in bolj potovalno naravnani Hondi Blackbird je predstavljala drugačno filozofijo – manj športnega potovalnika in več čistokrvnega superbika.

Podoben lov na zmogljivosti že desetletja poteka tudi med italijanskimi avtomobilskimi znamkami. Na Dnevnih Novicah smo predstavili Lamborghini Temerario Tricolore, posebno izvedbo superšportnika, ki kaže, kako pomembni ostajajo moč, tehnologija in ekskluzivnost tudi na štirih kolesih.

4. Kawasaki Ninja H2R – ko 300 km/h ni več meja

Kawasaki je leta 2015 z Ninjo H2R pokazal, kako daleč je mogoče potisniti idejo ekstremno hitrega motocikla. Motor s prisilnim polnjenjem je odprl povsem novo poglavje zmogljivosti, vendar je pri primerjavi z Blackbirdom potrebna pomembna razlika.

Ninja H2R ni homologirana za vožnjo po javnih cestah. Namenjena je zaprti stezi, zato njenih ekstremnih hitrostnih dosežkov ni pošteno neposredno primerjati s cestno Hondo CBR1100XX ali Hayabuso. Kawasaki je izdelal tudi cestno različico Ninja H2, vendar je H2R zaradi svoje zasnove in namena precej bolj skrajen stroj.

H2R vseeno nazorno pokaže, kako velik tehnološki preskok se je zgodil v manj kot dveh desetletjih. Hitrosti, zaradi katerih je Blackbird sredi devetdesetih postala svetovna senzacija, niso več predstavljale končne meje razvoja.

5. Ducati Panigale V4 R – dirkaška tehnologija na robu cestnega sveta

Ducati Panigale V4 R in Honda Blackbird pripadata dvema precej različnima obdobjema razvoja motociklov. Honda je nastala kot izjemno hiter in stabilen serijski motocikel, primeren tudi za dolge razdalje, Ducati pa je tesneje povezan z dirkaškim svetom in razvojem za prvenstvo Superbike.

V treh desetletjih se je spremenilo skoraj vse: elektronika, aerodinamika, materiali in način, kako motocikel svojo moč prenaša na asfalt. Ducati za Panigale V4 R navaja največjo hitrost 318,4 km/h, z dirkaškim izpušnim sistemom pa 330,6 km/h. Druga številka velja za konfiguracijo z izpuhom, ki ni homologiran za uporabo na javnih cestah.

Blackbird in Panigale V4 R zato nista neposredna tekmeca, njune številke pa dobro pokažejo, kako daleč je v približno treh desetletjih napredovala tehnologija. Kar je bilo leta 1996 dovolj za boj za svetovni hitrostni vrh, danes predstavlja samo eno od poglavij v precej širši zgodbi o zmogljivosti motociklov.

Rekord je izgubila, mesto v zgodovini pa ne

Honda CBR1100XX Super Blackbird danes po številkah ne more tekmovati z najzmogljivejšimi sodobnimi motocikli. Hayabusa je že konec devetdesetih dvignila hitrostno letvico, ZX-12R je nadaljeval japonski obračun, evropski proizvajalci pa so pozneje pokazali, kako daleč lahko meje premaknejo naprednejša aerodinamika, elektronika in dirkaška tehnologija.

Blackbirdovega pomena pa ni mogoče meriti samo s končno hitrostjo. Honda je v času, ko je bil naziv najhitrejšega serijskega motocikla stvar prestiža, izdelala stroj, ki je konkurenco prisilil v odgovor. Rekord je izgubila, njeno ime pa je ostalo povezano z obdobjem, ko je boj za 300 kilometrov na uro postal ena najbolj nepozabnih zgodb motociklističnega sveta.